V Nedeljskem so objavili portret tržaškega zgodovinarja Boruta Klabjana z naslovom Na Sanremu bi zapel, da zgodovina Evrope ni črno-bela (30. 7. 2025). Klabjan je uveljavljeni zgodovinar. Ne nazadnje je v zadnjem času uspel (z Marto Verginella) s prijavo na razpisu za evropska sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene znanstvenike. Za projekt Open Borders (Odprte meje) so dodelili kar 2,5 milijona evrov.

Nataša Bucik Ozebek, Na Sanremu bi zapel, da zgodovina Evrope ni črno-bela, Borut Klabjan, Nedeljski, 30. 7. 2025Za portret je novinarki dejal, da je projekt trenutno na pol po­ti in pri njem sodeluje deset raziskovalcev od Kopra do Amerike, ter že daje prve rezultate. V zvezi s tem je dejal: »Eden pomembnejših je razstava v novem podhodu novogoriške železniške postaje, ki pripoveduje, da meja med Slovenijo in Italijo nikoli ni bila Berlinski zid, železna zavesa ali še manj Goriški zid, ki so si ga nekateri ustvarili v domišljiji.«

Jugoslovani so v Trst odhajali po kavbojke, kavo, kafetiere

V zvezi s tem je beseda nanesla »na črno-belo zgodo­vino ter na slikanje Italije kot napredne in odprte države ter na drugi strani mračne in zaostale Jugoslavije, kjer se ni dalo dobiti ničesar«. Zgodovinar pa da ima »na mizi drugačna dejstva: športni čevlji converse so se prej dobili v Jugoslaviji, iz Italije so v Novo Gorico hodili gledat filme, ki so bili v Italiji zaradi 'pohujšljivosti' prepovedani, navsezadnje je televizija TV Koper Capodistria začela prej oddajati v barvah kot italijanska državna televizija RAI«.

K temu je Klabjan dodal: »V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo obdobje, ko sta bili državi gospodarsko enakovredni. Jugoslovani so v Trst odhajali po kavbojke, kavo, kafetiere ..., Tržačani pa v Jugoslavijo po nakupih, na poletne počitnice v Istro in Dalmacijo, na nedeljska kosila, izlete, na lov v Trnovski gozd. V enem od časopisov sem prebral, da je slovensko-italijansko mejo vsako nedeljo prečkalo 30.000 tržaških avtov ali polovica Trsta. Nočem idealizirati, a če bi bila Jugoslavija res tako mračnjaška, teh kolon avtov na poti proti njej ne bi bilo. Bilo je veliko različne izmenjave, ki ni bila enosmerna in še danes ni. Čezmejno načrtovanje ima še danes predpostavke, da se Italijani ob rojstnem dnevu none odpeljejo na kosilo v Slovenijo, Slovenci pa po nov hladilnik v Tržič.«

Dejstva in konstruiranje lepe podobe o Jugoslaviji

Ta »argumentacija« o tem kakšna je bila Brozova in Kardeljeva Jugoslavija do leta 1990 in kakšna je bila zahodna meja z Italijo, povsem ignorira osnovna dejstva. Lahko da se kakšnemu levičarju oziroma idejnemu nasledniku komunistov zdi, da je bila meja z Italijo odprta in ni bila Berlinski zid. Dejstva jih ne zanimajo, razen tistih, ki jim koristijo pri konstruiranju takšne lepe podobe o Jugoslaviji. To, če so v zadnjem obdobju Jugoslavije ljudje lahko prehajali mejo, predvsem zaradi nakupov, pa še pri tem so morali marsikaj kupljenega tihotapiti, je seveda nepomembno (razen za osebni občutek ljudi, ki so to počeli).

Dekani, zadaj Koper. Foto: Ivo Žajdela

Odprta meja ali ena najbolj totalitarnih držav v Evropi

Danes vsak razgledan in objektiven opisovalec razmer od leta 1945 do 1990 na meji z zahodom ve, da je bila Jugoslavija ena najbolj totalitarnih držav v Evropi. Udba je obvladovala praktično vse. Operirala je s strahovlado. Komunisti so Jugoslavijo prekrili z množičnimi morišči oziroma grobišči. Z medvojnim in povojnim nasiljem so uvedli totalno strahovlado. Po vojni so mnogim ukradli premoženje, od hiš do podjetij in zemlje. O tem nasilju ni bilo mogoče javno spregovoriti. Vse do aprila 1990 javne knjižnice niso smele kupiti in uvoziti (preko edinega uvoznika, ki se je imenoval Adit, kar je bila kratica za, absurd: agencija demokratičnega inozemskega tiska) niti otroških slikanic naših zamejskih založb, kaj šele druge literature (govorim iz prve roke, ker sem bil takrat zaposlen na nabavnem oddelku Mestne knjižnice v Ljubljani). Toliko zelo na kratko.

Klabjan pa fantazira, da »meja med Slovenijo in Italijo nikoli ni bila Berlinski zid, železna zavesa ali še manj Goriški zid, ki so si ga nekateri ustvarili v domišljiji«. Levičarji se že od nekdaj zatekajo k mitologiji, in še to idealizirani, ter h konstrukcijam realnosti. Novinarka pa je v naslovu izpostavila črno-belo zgodovino.

Delajo v škodo držav in nacij v njih

Iz gornjega se jasno vidi, da je »projekt Open Borders« (Odprte meje), za katerega bodo pokurili kar 2,5 milijona evrov, levičarsko mlatenje prazne slame. Milo rečeno, kajti, kot vidimo iz Klabjanovega modrovanja, delajo v škodo držav in nacij v njih. Kakšnemu levičarju so »odprte meje« lahko nekaj vrednega in koristnega, za večino prebivalstva so grožnja varnosti in blaginji. Marsikje na zahodu je glede te teme že prepozno, že zdaj se soočajo z ogroženo varnostjo in okrnjeno blaginjo. Vemo, to klabjanov ne zanima.

Stara kamnita hiša v Dekanih, edina še ohranjena. Foto: Ivo Žajdela

Večno »ponavljanje napak« temelji na našem bistvu

In še mimogrede, novinarka je Klabjana za konec vprašala še »zakaj vedno znova ponavljamo napake in se iz zgodovine ničesar ne naučimo«. Ta ji je odgovoril: »Zato, ker se nam zdi, da v tistem obdobju, ko mi naseljujemo Zemljo, čas in odločitve pripadajo nam. Malce preveč smo zaverovani vase in premalo se zavedamo, da smo tukaj samo začasno in za razmeroma zelo kratko obdobje. Zdi se nam, da je naše življenje eno in edino, za sabo si želimo pustiti pečat in sledi, ki pa so lahko dolgoročno za širšo skupnost tudi škodljive.«

Tudi iz tega »odgovora« se vidi, da je glede teh v portretu obravnavanih tem Klabjan povsem nekompetenten. Zakaj ponavljamo napake in se »iz zgodovine ničesar ne naučimo«? Zato, ker smo, seveda eni bolj, drugi manj, v svojem bistvu totalitarna bitja. Ni nam všeč, če nam kdo nasprotuje, ni nam všeč, če kdo misli drugače od nas, težimo k temu, da si želimo, da bi vsak mislil tako, kot mi. Na tem, na našem bistvu, temelji večno »ponavljanje napak« in da se »iz zgodovine ničesar ne naučimo«. Da ta totalitarni refleks v nas krotimo, so naravna moralna načela premalo, obvladujemo ga lahko le z zakoni in kaznovalno politiko. Koliko smo pri tem uspešni je vedno odprto vprašanje.

Klabjanovi družeti so na meji umorili veliko ljudi

Vsak, ki nekaj ve o naravi meje z Italijo v obdobju od leta 1945 so 1990, ve, da je to bila ne samo popolnoma zaprta meja (kar se tiče političnosti vpletenih oziroma prizadetih), ampak tudi zelo smrtonosna. Klabjanovi družeti so na njej umorili veliko ljudi, samo zato, ker so hoteli živeti svobodno, ne pa po Brozovo in Kardeljevo (v portretu je celo uporabil izraz Berlinski zid, zato, da se je z njim izognil izrazu železna zaveza).

O samo enem primeru morije Brozovih in Kardeljevih ter simbolno tudi Klabjanovih družetov bom pisal v tem prispevku, vendar šele na koncu, prej moram nekaj povedati o meji z Italijo po vojni, vrsto let se je imenovala Morganova linija.

Krožna pot Dekani–Tinjan–Dekani. Foto: Ivo Žajdela

Zahodni »zavezniki« in bistvo Brozove Jugoslavije

Kot je leta 2019 zapisala zgodovinarka dr. Nevenka Troha so Zahodni »zavezniki« hitro po prihodu v Trst maja 1945 začeli pritiskati na Jugoslavijo, tudi z grožnjami o uporabi oborožene sile, naj se umakne iz Trsta in dela Julijske krajine.

Po napornih pogajanjih so v Beogradu 9. junija 1945 podpisali sporazum, v skladu s katerim so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od demarkacijske, t. i. Morganove črte, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Črta je dobila ime po vodji pogajalcev generalu Williamu D. Morganu, štabnemu načelniku komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju. Morganova črta je razmejevala cono A (»zavezniki« in cono B (komunistična Jugoslavija).

Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavez­niško vojaško uprava (ZVU), cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA). Morganova črta je postala del železne zavese, ki je ločevala dva svetovna vojaška, politična in ideološka bloka.

Izseljevanje zaradi Brozovega in Kardeljevega komunizma

Od maja 1945 do 5. oktobra 1953 se je iz koprskega okraja legalno ali ilegalno odselilo 9.008 ljudi. Med 5. oktobrom 1953 in letom 1958, ko so se prebivalci odseljevali po določbah Spomenice o soglasju, je odšlo 16.062 ljudi. V povojnem obdobju se je tako iz okraja Koper odselilo 25.062 ljudi. Iz dela cone A STO, ki je bilo priključen Sloveniji (miljski Hribi) je odšlo 2.748 ljudi, večinoma so bili Slovenci. Italijani, ki so ostali, so bili povojni politični priseljenci iz Trsta ali drugih krajev Italije, nekaj delavcev in kmetov, zlasti starejši. V obalnih mestih je bila narodnostna sestava povsem spremenjena. V (razširjenem) Okraju Koper je februarja 1957 le še 3.311 ljudi (3,26 odstotka prebivalstva) navedlo italijansko narodnost. Priseljevanje istrskih Italijanov je zelo spremenilo etnično strukturo prej večinsko slovenskega zaledja Trsta in Gorice.

Torej, Primorci in Tito? Tito, ki je s svojim totalitarnim komunizmom zadal uničujoče udarce slovenstvu na Tržaškem in Goriškem? Titovi komunisti na Tržaškem, ki so Slovence pošiljali v italijanske šole in italijanske stranke? Koga ti ljudje častijo, od Sabotina do Dekanov in glavnega koprskega trga?

Nadaljevanje v: Morganova črta, meja, Tinjan, umor 1951, Almira Škrlj, Sergej Oblak [2]

1/3