Nadaljevanje iz: Morganova črta, meja, Tinjan, umor 1951, Almira Škrlj, Sergej Oblak [1]

Leander Cunja: Škofije na Morganovi liniji

Veliko izvemo o življenju ob Morganovi črti, ki je zelo zagrenila življenje prebivalcem v slovenski Istri, v knjigi Leandra Cunje Škofije na Morganovi liniji (Koper, 2004). V uvodu so zapisali (str. 5), da se jim je porodila ideja, da bi obeležili dogodke pred petdesetimi leti. Jeseni 1954, in sicer 25. oktobra, je prišlo do priključitve cone B in dela cone A STO k Jugoslaviji. »To je bil zelo pomemben zgodovinski dogodek za naše kraje. Zato smo se odločili, da izdamo publikacijo, ki bo prikazala dogajanja tistega obdobja in sam dogodek z zgodovinske plati, obenem pa bo v njej opisano vsakodnevno življenje v tistih letih ob Morganovi liniji, ki je med leti 1947 do 1954 razmejevala cono A od cone B STO in je potekala prav prek Škofij.«

Raul Šiškovič: ozemlje Krajevne skupnosti Škofije

V uvodu knjige je Raul Šiškovič opisal ozemlje Krajevne skupnosti Škofije (str. 7–9). Zapisal je, da je iz Kopra lep pogled na podolgovato vzpetino, ki s severovzhoda obroblja Koprski zaliv in spodnji del Rižanske doline. Vzpetina je del flišnega hrbta, ki ga na severovzhodu in severu omejujejo Breg ali Bržanija, Osapska dolina in Miljski zaliv, na jugovzhodu pa Rižanska dolina in Koprski zaliv. Hrbet se začenja nad Zvročkom (izvir Rižane) z osamljenimi griči, visokimi od 170 metrov do 200 metrov, in se razteza prek Kortin, Rožarja, Tinjana, Škofij in Elerjev na Miljski polotok, kjer se konča z ostrimi in strmimi pomoli v morju, med katerimi sta najbolj znana Debeli in Tanki rtič.

Osrednji del hrbta se najvišje vzpne na Tinjanu (374 metrov), kjer ga dolina Škofijskega potoka, imenovanega tudi Retina, deli na dve krili: desno, ki se spušča proti Urbancem, Badihi, Puberlom, Plavjam in Beloglavu, in levo, ki se počasi znižuje proti Rombom, Zgornjim Škofijam do Spodnjih Škofij in se nato ponovno rahlo vzpenja prek Rebra in Čuka do Maršev, od koder se razmeroma strmo dvigne na Elerje (175 metrov) in doseže višino 244 metrov v Kaštelirju nad Korošci (Sv. Barbara).

Naselja Krajevne skupnosti Škofije

Ta prostor ki meri 1301 ha ali okrog 13 km² in na katerem je po podatkih zadnjega popisa prebivalstva leta 2002 živelo 2.693 prebival­cev, je ozemlje Krajevne skupnosti Škofije. Sestavljajo jo naselja Spod­nje Škofije, Zgornje Škofije, Tinjan, Plavje in Elerji. Tako poimenovanje naselij se v celoti ne ujema s tradicionalnimi udomačenimi imeni, zato je pričakovati, da se bo na tem območju v prihodnosti ponovno uvedla stara toponomastika.

Spodnje Škofije so največje nestrnjeno in deloma obcestno naselje s 1.221 prebivalci in 463 gospodinjstvi. Do uveljavitve zakona o poimenovanju naselij leta 1954 je bilo tod udomačeno ime Škofija, oziroma Dolenja ali Prva Škofija. K naselju pripadajo zaselki Hrib, Forteca, Rotonda, Valmarin – Križišče (Bivio), Moretini, Purissima, Čuk, Marjeva Kortina (Grad) in raztreseni domovi v Koranu pod Elerskim hribom.

Tinjan je najvišje ležeča vas

Zgornje Škofije so po pozidavi in številu prebivalstva drugo največje naselje s 745 prebivalci in 250 gospodinjstvi. Pri ljudeh je še vedno prisotno poimenovanje starih naselij: ob cerkvi je Druga ali Srednja Škofija z zaselkom Tarmun na zahodu in Mandrija na jugozahodu, sledita Tretja Škofija ali Lenardi ter Četrta, Gorenja Škofija ali Čiči, ki leži najviše v smeri proti Tinjanu. K naselju spada še zaselek Rombi. Ob Škofijskem potoku, med Rombi in Tinjanom so ruševine kmetije Retine. Od tod tudi ime potoku, ki ima v bližini svoj izvir.

Tinjan je najvišje ležeča vas. Je gručastega tipa in je leta 2002, skupaj z zaselki Slatine, Kolombar Podgorci (Plužna) ob poti proti Stepanom in naseljem Urbanci v smeri proti Plavjam, štela 151 prebivalcev in 50 gospodinjstev.

Dekani s Sv. Antona. Zgoraj na pobočju desno Tinjan, pod njim zaselka Slatine (levo) in Kolombar (desno). Foto: Ivo Žajdela

Od Plavij do Urbancev – severno od tinjanskega grebena

Plavje je nestrnjeno, v vaškem jedru pa gručasto naselje s 435 prebivalci in 151 gospodinjstvi. Deli naselja so Korta, Dogani in Brnica, zaselka Puberli in Badiha ob cesti proti Urbancem ter Beloglav ob maloobmejnem prehodu z Italijo. Zaselki Marši, ob cesti s Škofij proti Eterjem, Buža in Kovači (Ferlugi) sodijo zdaj k naselju Spodnje Škofije, Bejta (Rabujez), ob mednarodnem prehodu, pa k Plavjam.

Elerji so manjša gručasta vas na Elerskem hribu v katastrski občini Hribi, od koder se ponuja lep razgled na Koprski zaliv, Škofije, Rižansko dolino, Podgorski Kras in zaledje Trsta. Po zadnjem popisu prebivalstva je tu živelo 141 prebivalcev v 50 gospodinjstvih. K naselju sodi zaselek Kordi severovzhodno od vaškega jedra.

Škofijski preval je omogoča najlažji prehod iz Rižanske doline do Trsta

Naselja polagoma izgubljajo svoje prvotne značilnosti. Stari domovi, grajeni iz peščenjaka, povečini neometani in ograjeni s korto (dvoriščem), se umikajo sodobno grajenim hišam iz opeke. Na stari kmečki dom sicer še spominjajo prenovljene hiše, razvaline in opuščeni domovi. Razveseljivo je, da je tudi pri novih hišah vedno več škarp in zidanih ograj, zloženih iz sivega kamna peščenjaka, ki je posebnost teh krajev.

Prometna prehodnost tega območja je bila tudi v preteklosti zelo pomembna. Škofijski preval omogoča najlažji prehod iz Rižanske doline v Žaveljski zatok. Tod je bila že sredi 18. stoletja (1776) speljana posodobljena cesta, ki je povezovala beneški Koper in habsburški Trst. Njen potek je bil drugačen od sedanje magistralke, ki je bila zgrajena v času med obema svetovnima vojnama in so jo poimenovali Via Flavia. Skozi Škofije je bila od začetka 20. stoletja do leta 1935 speljana tudi ozkotirna železniška proga, imenovana Parenzana (porečanka), ki je povezovala Trst s Porečem.

V drugi polovici 20. stoletja so se prometni tokovi po sedanji magistralni cesti zelo povečali. Podatki iz štetja prometa okoli leta 2004 so pokazali, da dnevno skozi Spodnje Škofije peljalo povprečno 26.000 vozil, ob prometnih konicah v turistični sezoni pa kar 46.000. Prometne nevšečnosti za ljudi in okolje je v precejšnji meri rešila nova hitra cesta Rabujez–Križišče (Bivio). Sedanja magistralka je tako v glavnem postala lokalnega pomena.

Stara kamnita hiša v Dekanih, edina še ohranjena. Foto: Ivo Žajdela

Aretacija ali ugrabitev, usmrtitev ali umor. Ne, ni vseeno.

O problematiki partizanskih ugrabitev in umorov na Tržaškem in Goriškem je zgodovinarka dr. Nevenka Troha leta 2019 (za RTV SLO), sicer z izbranimi besedami, zapisala naslednje. »Takoj po prihodu /v Trst in Gorico/ so jugoslovanske zasedbene oblasti začele čistko (epuracijo), ki je bila izvedena na podlagi navodila: 'Takoj čistiti, toda ne na nacionalni osnovi, temveč na osnovi fašizma.' Na začetku maja so največ v Trstu in Gorici aretirale več tisoč ljudi, Italijanov, Slovencev in drugih. Večina aretiranih je bila v nekaj dneh izpuščena. Del aretiranih je bil kmalu po aretaciji usmrčen, mnogi med njimi so bili po usmrtitvi vrženi v kraške jame (fojbe) ali opuščene rudniške jaške. Drugi so bili deportirani v Jugoslavijo, kjer so bili v taboriščih vojnih ujetnikov ali v zaporih. Del deportiranih je bil usmrčen pozneje ali so umrli v ujetništvu. Vse to dogajanje je bilo v naslednjih letih poistoveteno z izrazom fojbe, ki izvira iz latinskega fovea (jama) in v istrs­kem narečju pomeni brezno.«

Pogrešani ali ubiti. Ne ni vseeno.

»Z območja, za katerega so bile pristojne slovenske oblasti, je po doslej ugotovljenih podatkih pogrešanih nekaj več kot 1.500 ljudi. Ob teh so verjetno med pogrešanimi tudi nekateri, ki so bili na tem območju samo začasno. Iz strukture pogrešanih lahko razberemo, da so bili večinoma sodelavci fašizma in okupatorja, med katere so spadali tudi pripadniki vojaških, paravojaških, domobranskih in policijskih enot, ki so fašistično državo simbolizirali, sodeč po podatkih iz arhivov, pa marsikdo med njimi ni zakrivil zločinov. Med pogrešanimi so tudi nekateri sodelavci osvobodilnega gibanja, tisti, ki so bili usmrčeni po pomoti, zaradi osebnega maščevanja, samovolje pripadnikov jugoslovanskih vojaških enot, Narodne zaščite in Ozne. Med njimi je bilo malo žensk in mladoletnih. Največ je bilo Italijanov, a tudi Slovenci in drugi.«

Krožna pot Dekani–Tinjan. Foto: Ivo Žajdela

Na območju nad Trstom in na Krasu so iz 61 brezen potegnili 464 umorjenih

V knjigi Škofije na Morganovi črti je bil Leander Cunja veliko bolj konkreten od Trohove. Zapisal je (str. 26–27), da je komunistična »Narodna zaščita« /glede na to, da so se komunisti skrivali tudi za terminom narod(ni), je šlo za »komunistično zaščito«/ ugrabljala ljudi po Trstu, jih »zasliševala«, mučila in ubijala ter njihova trupla ponoči nalagali na tovornjake, jih vozili iz mesta in metala v kraška brezna oziroma fojbe v okolici Trsta. »Ta trupla so angleške vojaške ekipe v sodelovanju s tržaško policijo in gasilci v kasnejših letih potegnile na dan. Na območjih nad Trstom ter okoli Sežane, na Komenskem in Goriškem Krasu so iz 61 brezen potegnile skupno 464 trupel. Med njimi je bilo 217 civilistov, drugi pa so bili italijanski in nemški vojaki, ki so umrli v bojih ali bili ubiti po zajetju. Med trupli so prepoznali tudi nekatere osebe iz »čistk« /sopomenka za zločin/ v Trstu, na Krasu in na Goriškem v dneh jugoslovanske zasedbe takoj po vojni. Nekatere člane omenjenih ilegalnih oboroženih skupin v Trstu je Jugoslovanska armada (JA) aretirala /ugrabila/ in jih je deportirala v zaledje. Nekateri so bili ustreljeni na begu iz taborišča, v katerem so bili internirani.«

Cunja je zapisal, da je bila na delu tudi jugoslovanska tajna policija, ki ni pobliže poznala tržaških razmer. »Delovala pa je samodejno, zato ni izključeno, da ni pogosto nasedala tudi napačnim in tendencioznim informacijam. Sicer pa so že navodila slovenskih centralnih političnih organov narekovala strogost pri iskanju sovražnikov novega revolucionarnega reda, ki so jo morali ti organi in posamezni funkcionarji kasneje večkrat sami krotiti in preklicevati, ker je škodila ugledu Jugoslavije v osvobojenem Trstu.«

Nadaljevanje v: Morganova črta, meja, Tinjan, umor 1951, Almira Škrlj, Sergej Oblak [3]

1/4