Nadaljevanje iz: Morganova črta, meja, Tinjan, umor 1951, Almira Škrlj, Sergej Oblak [2]

Koncentracijska taborišča v Vipavi, Prestranku, Borovnici

Kot je navedel Cunja, je bilo po nepopolnih podatkih takoj po vojni v Trstu z okolico in v Gorici aretiranih /ugrabljenih/ skupno okoli 6.000 ljudi. »Mnogi so bili deportirani. Od omenjenega skupnega števila jih je bilo okoli dve tretjini izpuščenih, mnogi takoj, drugi pa šele potem, ko so pogosto v nečloveških razmerah preživeli dolga leta v koncentracijskih taboriščih v Vipavi, Prestranku, Borovnici in drugje po Jugoslaviji ter v zaporih v Ljubljani in Mariboru, skoraj vsi brez vsakršne redne sodne obravnave ali obsodbe.

Iz Trsta je bilo deportiranih okoli 950, iz Gorice in okolice pa približno 900 ljudi. Na podlagi dolgotrajnih raziskav v povojnih letih je bilo ugotovljeno, da naj bi se tako nikoli več ne vrnilo v Trst okoli 600, v Gorico pa približno 330 bivših vojakov in drugih uniformiranih oseb ter civilistov, med njimi tudi članov in sodelavcev CLN.«

Dekani s Sv. Antona. Zgoraj na pobočju desno je Tinjan. Foto: Ivo Žajdela

Življenjske razmere po končani vojni so bile v mnogočem slabše od predvojnih

Leander Cunja je zapisal (str. 33), da se v coni B kljub prizadevanjem nove oblasti življenjske razmere po končani vojni niso bistveno izboljšale in so bile v mnogočem slabše od predvojnih. Najnujnejše življenjske potrebščine so bile še vedno racionirane in le malo blaga je bilo v prosti prodaji, medtem ko so bile razmere v coni A v tem oziru povsem normalne.

Osebni prejemki v coni B so bili nizki in prav tako odkupne cene kmetijskih proizvodov in ribiškega ulova. V severnem delu Istre je poleg vsega tega razmere dodatno poslabšalo še to, da so bili ti kraji po novem odrezani od svojega središča, Trsta, ki jim je v preteklosti večkrat omogočal preživetje.«

Daleč vidni rumeni znaki na zidovih ali na postavljenih kamnih

Leander Cunja je glede nove razmejitvene črte, ki so jo poimenovali Morganova linija, zapisal (str. 98–99), da je na teren prišla posebna mešana angleško-jugoslovanska vojaška komisija, ki je demarkacijsko črto prenesla z zemljevida v naravo in jo označila z daleč vidnimi rumenimi znaki na zidovih ali pa na posebej postavljenih kamnih. Ob angleškem bloku na Škofiji je komisija potek Morganove linije prav tako označila s široko rumeno oljnato črto na zidu bližnjega vrta kakih 20 korakov niže od sedanjega semaforja.Dekani so ena od vasi na Primorskem, kjer še vedno častijo velezločinca Josipa Broza. Blizu so njegovi družeti uničevali mlada življenja. Foto: Ivo Žajdela

Demarkacijska črta je potekala čez Škofije

»Na našem območju je demarkacijska črta potekala od morja po sredini Debelega rtiča po jugozahodnem in nato južnem pobočju Miljskih hribov nad Valdoltro in Ankaranom, po sredini sedanjih vinogradov na Purissimi in v Koranu ter prišla tik do južnega roba strnjenega naselja Škofija. Tu je malo pod sedanjim semaforjem prečkala cesto, se usmerila proti pokopališču in kakih petdeset metrov pod njim zavila ostro na levo nad hišami v Trešu, prešla bližnjico za Srednjo Škofijo, imenovano Škarlače, in potekala po Plavskem potoku navzgor. Nadaljevala se je po hudourniku vzhodno od Badihe, prečkala cesto Plavje–Urbanci, se usmerila na vrh Vinjana in se od tod spustila navzdol do Križpoti med Ospom in Mačkovljami. Naprej do Socerba in do Krvavega Potoka med Bazovico in Kozino je potekala po isti trasi kot gre današnja državna meja. Obmejni bloki so bili na Debelem rtiču, na ovinku hrvatinske ceste (Purissima), na Dolenji Škofiji in na Križpoti med Ospom in Orehom. Vsi drugi so bili le dvolastniški prehodi.«

Ko so družati branili Broza in Kardelja pred Zahodom

Leander Cunja je spomnil tudi na eno od bistvenih značilnosti, ki je zaznamovala Morganovo črto, jugo vojake, domačini so jim rekli družati. Ti so zelo zagrenili življenje domačinom in prebivalstvu Istre, ki je bilo s to mejo in temu družati naenkrat odrezano od mesta Trst, to je od kruha.

To je opisal tako (str. 101–103): Ko se je jugoslovanska vojska 12. junija 1945 morala umakniti iz Trsta, se je mnogo njenih vojakov razporedilo tik ob novi razmejitveni črti. Ljudje so jim takrat rekli kar »partizani«, potem pa se je kmalu razširilo ime družate. Začasno so se razmestili po raznih stavbah, ki so jih prej zasedali nemški vojaki. Pa tudi vsaka družina, ki je imela možnost, da se v svoji hiši malo bolj stisne, ali je imela kako večjo klet ali hlev ali senik, je morala odstopiti prostor za prenočevanje družatov in zavetje za konje ali mule, skladišče za hrano in opremo, konto za vojaško kuhinjo itd. Osli so bili »odpuščeni«, ker niso bili dovolj ugledni za vojsko, in so se že vrnili v spodnjo Istro in v Dalmacijo.

Stara kamnita hiša v Dekanih, edina še ohranjena. Foto: Ivo Žajdela

Vojska, otroci, in še posebej so bila zaželena dekleta

Tako je bilo med Forteco in Bivjem ter Moretini in Valmarinom poleti 1945 vse polno vojakov. Zvečer so se mnogi po ne preveč obilni večerji zbirali na cesti na Forteci, peli partizanske, revolucionarne pa tudi ljudske, zlasti dalmatinske pesmi, potem pa so vsakokrat »udarili« še kolo. Leander Cunja: »Za nas je bilo to nekaj novega, a smo se kmalu naučili skrižati roke in zaplesati z njimi. Posebno mladini in otrokom je bilo veliko do tega, da se spoznajo in pobratijo z vojaki.

Na uniformirane ljudi so otroci od vedno gledali s posebnim spoštovanjem ne glede na to, kateremu cesarju so služili. Uniforma je bila pač nekaj, kar je vedno vzbujalo spoštovanje. Tako smo skoraj vsak večer nekaj časa bolj ali manj uglašeno peli in potem skupaj zaplesali kolo: vojska, otroci, in še posebej so bila seveda zaželena dekleta. Starejši so gledali, se smejali in se zabavali. To monotono petje se je slišalo do same Škofije. Zato so zlasti mladi iz bližnje cone A najprej prišli iz radovednosti pogledat, kaj se dogaja, potem pa so tudi oni prihajali vsak večer pet in plesat z nami do mraka.«

Onstran Morganove linije eksotična dežela s svojo posebno folkloro

»Ko nas je bilo vsak večer več v nepretrgani dolgi človeški verigi, smo se usmerili po cesti navzgor do angleškega bloka in se čedalje bolj drli: »Širi kolo, oj širi kolo, kozaračka Lollooo! Širi veče, oj širi veče, bolje se okreće!«

Angleži – stražar s čelado in puško z nasajenim bajonetom ter vojaki, naslonjeni na svoj mejni tram ali sedeč na tanku, da bi bolje videli – so z rahlim nasmeškom buljili v plešočo in kričečo človeško kačo in si v svojih hladnih severnjaških glavah mislili bogvekaj, morda tudi to, da se onstran Morganove linije začenja nekaka eksotična dežela s svojo posebno folkloro!

Ko so Novozelandci na Bičajevcu dobili komando za umik, se je jugoslovanski blok iz bližine Bivja preselil na Forteco, kjer je potem še trikrat menjal lokacijo. Pozimi je bil v bližini ene izmed hiš, da se je straža lahko grela v kuhinji pri sosedu, poleti malo više, da je bila vojaška kuhinja pri roki, potem na ovinku, da se je videlo do Angležev. Kmalu pa je blok šel na novo lokacijo blizu Ville Rusconi (Ruškonkina vila) poleg sedanjega zadružnega doma.«

»Širi kolo«, toda ne leta 1945, temveč 1953. Jeseni je zaradi nesporazumov z zahodnjaki o pripadnosti STO jugoslovanska vojska zavzela strateške položaje okrog cone A. Vaščani Plavij in Badihe so takrat odšli čez Morganovo linijo na obisk k jugoslovanskim vojakom, jih pogostili in z njimi zaplesali kolo na travniku pod Urbanci (zbirka fotografij Mila Letig, Škofije).

Ko so se komunisti razklali med pristaše Stalina in Broza

Cunja se je dotaknil tudi Informbiroja (str. 117): »In že je bilo tu usodno leto 1948, ko so 20. marca, komaj šest mesecev po ratifikaciji mirovne pogodbe, tri zahodne velesile s tristransko izjavo priznale Italiji pravico, da dobi STO in to cono A in cono B, in ko je 28. junija prišla resolucija Kominforma (Informbiroja), ki je jugoslovansko partijo izključil iz svojih vrst, ker se ni podrejala sovjetskim direktivam.

Zaradi tristranske izjave je nastal spor med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki, resolucija Kominforma pa je sprla med seboj ne samo skupino vzhodnih držav in partij ter vse ostale KP sveta z Jugoslavijo, temveč tudi člane prej enotne Komunistične partije STO. Pretežna večina tržaških komunistov se je postavila na stran Kominforma. Na Škofiji pa je bilo razmerje kar 63 : 7 v škodo projugoslovanske komunistične partije.

Za Škofijo je to pomenilo konec delavskega bratenja med cono A in cono B. Zato adijo baraka, adijo sindikalna in politična zborovanja na jugoslovanski strani Morganove linije!« Tako Cunja.

Konec v: Morganova črta, meja, Tinjan, umor 1951, Almira Škrlj, Sergej Oblak [4]

1/5