Komunistična grobova na Tinjanu. Tu so pokopali Almiro Škrlj in Sergija Oblaka iz Urbancev, ki so ju na Morganovi črti na Tinjanu 5. januarja 1951 ubili Brozovi družeti. Foto: Ivo Žajdela

Nadaljevanje iz: Morganova črta, meja, Tinjan, umor 1951, Almira Škrlj, Sergej Oblak [3]

Komunisti so bistveno uničili slovenstvo na zahodnem obrobju

Toda razmere so za Slovence na zahodnem obrobju pomenile katastrofo, ki je nikoli več ni bilo mogoče popraviti. Najbolj zaradi šolstva. Že tako so Italijani Slovencem po letu 1920 prepovedali slovenščino in slovenske šole. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so komunisti po vaseh organizirali oziroma vsiljevali otrokom svojo komunistično vzgojo in svetovni nazor. S tem so nadaljevali tudi po vojni.

Ker so zahodni »zavezniki« 12. junija 1945 Brozovo vojsko izgnali iz Trata in Gorice, saj je ta ugrabljala in ubijala ljudi ter vzpostavljala komunistični totalitarni režim, so začeli organizirati tudi šolstvo. Italijani so imeli proste roke in so takoj vzpostavili svoj šolski sistem. Slovencem so pomagali »zavezniki oziroma Zavezniška vojaška uprava (ZVU). Ker so komunisti to »zavezniško« šolo bojkotirali, so slovenski otroci množično ostajali brez (nove) slovenske šole. S tem so bili Italijani v neskončni prednosti pred Slovenci, saj so pri njih nacionalisti in komunisti družno delali za italijanstvo.

Še huje, komunisti so svoje otroke ščuvali, da so na različne načine nagajali novim učiteljem. To je odlično, po lastnih spominih, opisal Bojan Pavletič v knjigi Prarealci iz Ulice Starega lazareta (Mladika, Trst, 2003). S to komunistično totalitarno »politiko« (samo mi in nihče drug) so bistveno uničili slovenstvo na zahodnem obrobju.

POVEZAVA NA: Trst, šola, slovensko šolstvo, Bojan Pavletič

Ivo Žajdela, Povojno šolstvo v Trstu, Bojan Pavletič, Demokracija, 8. 4. 2004Ivo Žajdela, Soustvarjal je čudež v Argentini, Alojzij Geržinič, Družina, 25. 10. 2015

Gorazd Bajc, Boj projugoslovanskega tabora, Zgodovinski časopis, št. 4, 1999

Zemljevid grebena med Škofijami in Tinjanom. Na sredini odcep ceste proti zaselkoma Slatine in Kolombar. Na tem odcepu so vojaki JLA ubijali mlade domačine. Vir: Državna topografska karta 1 : 25.000

Na bloku na strani družetov vedno več ljudi stoji v vrsti in dolgo čaka

Morganova linija, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca, se je v življenje in zavest Silvia Pecchiarija Pečariča iz Milj zarezala, ko je bil šele petletni otrok. Potem ko je general oziroma poveljnik zavezniškega generalnega štaba William D. Morgan 9. junija 1945 podpisal tozadevni dokument v Beogradu, so Julijsko krajino – predvojno upravno enoto Italije – razdelili na cono A pod Zavezniško vojaško upravo in cono B pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade.

Morganova črta je presekala tudi Škofije, kjer se je Pečarič rodil leta 1940, ko je bilo ozemlje pod Italijo. Potekala je le tri metre stran od njegove rojstne hiše, ki je na osnovi nove razmejitve postala del cone B. Kaj je to pomenilo zanj in za njegovo družino je napisal v spominih Otrok na Morganovi črti (ZTT, Trst, 2024), kjer je tudi zapisal (str. 65–67), kako je kot otrok leta 1945 gledal na dogajanje, njegova hiša je stala tik ob mejnem bloku na Škofijah.

»Na bloku na strani družetov /jugo vojakov/ vedno več ljudi stoji v vrsti in dolgo čaka. Vsak dan dlje. Nekateri stojijo tam tudi cel dan. Najbolj neumno je, da potem ne uspe vsem priti čez mejo. Veliko jih prihaja peš, nekateri s kolesom. Ne razumem vzroka tega čakanja.

Nekega dne je tako vroče, da tudi jaz, ki stojim v senci ob vodnjaku, le s težavo diham. Družeti izgledajo bolj jezni kot ponavadi. Veliko zavrnjenih ljudi začne jokati.«

Cesta s Škofij na Tinjan, z odcepom desno do Kolombarja. Tu so Brozovi družeti (vojaki JLA) ubili Almiro Škrlj in Sergija Oblaka iz Urbancev. Foto: Ivo Žajdela

Ampak na koncu gredo vsi v naše stranišče

»Nekateri, ki jim je uspelo prečkati blok, me prosijo za malo vode. Takoj jim ustrežem in se ob tem počutim pomembnega. Ponudim jim vodo, oni se mi zahvaljujejo, včasih se malo zadržijo, malo poklepetajo in počijejo. Ampak vseh ne razumem, nekateri govorijo v italijanščini, v jeziku, ki ga sam ne znam najbolje.

Neka ženska me prosi, naj ji povem, kje je stranišče, zato stečem pred njo in ji pokažem, kam lahko gre. Ampak ko zagleda naše zunanje stranišče, se ustavi in vpraša, ali je to edino. Seveda, odgovorim, tega uporabljamo tudi mi, vsak dan. Nato mi razloži, da je drugačno od tistega, na katerega je vajena ona. Naše stranišče ima pločevinasta vrata, ki jih je izdelal nono in pokrivajo samo polovico odprtine v zidu. Zato se veliko ljudi pred vrati ustavi in se, iščoč drugo stranišče, ozira naokoli. Ampak na koncu gredo vsi v naše.«

Cesta s Škofij na Tinjan, z odcepom desno do Kolombarja, pogled proti Škofijam. Foto: Ivo Žajdela

Jaz sem bil partizan! Bojeval sem se! To, kar delate, ni pravično!

»Da bi se zaščitili pred vročino, si ljudje, ki stojijo v vrsti na razbeljenem soncu, glavo pokrivajo z robčki. Moški nižje rasti se naveliča dolgega čakanja pod soncem in začne vpiti: 'Jaz sem bil partizan! Bojeval sem se! To, kar delate, ni pravično!' Nekaj družetov se mu približa in ga prime za roke; zvlečejo ga na tla in on še vedno kriči: 'Bojeval sem se! Udeležil sem se partizanskega boja! To, kar delate, ni pravično!'

Družeti ga skušajo poslati v barako, ampak on jim noče slediti in se upira, zato ga štirje zagrabijo, vlečejo po tleh in nato zaprejo v barako. Dolgo se sliši, kako vpije. Žalosten sem in sprašujem se, kaj je tako hudega storil, da tako slabo ravnajo z njim.«

Cesta s Škofij na Tinjan, z odcepom desno do Kolombarja, levo zadaj Urbanci. Foto: Ivo Žajdela

Drugarica je nekega dne mami ukazala, naj se sleče

»Zvečer v kuhinji mama in tata komentirata dogajanje pred našo hišo. Mama pove, da so ustavili tudi njo in da je v baraki strašno hudobna ženska. Ta ženska, ki jo mama imenuje drugarica, ji je nekega dne ukazala, naj se sleče. Tako ravna tudi z drugimi ženskami, ne samo z mamo. Tata pravi, da tudi njemu vedno pregledujejo žepe. Mene niso še pregledali.«

Ker je spomine pisal na dveh časovnih nivojih, sedanjem in svojo mladost, je tu »vrinek«: »Avto parkiram ob nizkem betonskem zidu, ki nadomešča tistega kamnitega iz mojega otroštva. Ta zidek je določal mejo, imenovano Morganova črta. Na to mesto sem se vrnil, ker želim bolje razumeti svoja čustva, povezana s tem krajem. Objektiven pogled edini ponuja možnost spoznanja samega sebe.«

Cesta s Škofij na Tinjan, pot proti Urbancem. Foto: Ivo Žajdela

Jugo lire v zidku pred Morganovo črto

»Nekega dne opazim, da se nekdo po prehodu meje družetov ustavi pred suhim zidkom, ki je na dvorišču za svinjakom, in med špranje med kamni vtakne nekaj bankovcev. Zvečer, ko me nihče ne vidi, tisti denar poberem in ga pokažem teti. Reče mi, da so to jugolire in da jih ljudje skrijejo v zidek, da jih čerini /vojaki ZVU/ ne zaplenijo, ko prečkajo mejo in pridejo v cono A. Teh jugolir sem nabral kar precej, zato prosim teto, če jo lahko pospremim, ko gre naslednjič v Koper. S tem denarjem bi si rad kupil kakšno igračo.

Stric in teta me nekega dne, ko želita obiskati mojega bratranca, res peljeta v Koper. Krožimo po ulicah in gledamo, kaj bi lahko kupili. Veliko hodimo okoli, a na koncu ne najdemo ničesar, saj je zelo malo trgovin, v katerih bi kaj prodajali. Ob vrnitvi domov mi teta pove, da tisti denar ni prav dosti vreden. Nono doda, da v coni A ni uporaben, ker se tam kupuje samo z lirami. Od takrat naprej skrite jugolire puščam v zidku.«

Urbanci pri Tinjanu, zadaj Trst. Foto: Ivo Žajdela

V vodnjaku so zagledali njeno sestro

In še Silvio Pecchiari Pečarič: »Na obisku sem pri teti Marinelli /v Mačkoljah/. Ko so Nemci zasegli njihovo hišo, je nekaj časa s sinom, mojim bratrancem Galdinom, živela pri nas. Zdaj živi v coni A. Sediva za kamnito mizo na dvorišču pred njeno hišo. Pripoveduje mi o dogodku, ki ga pri nas doma nikoli ne omenjamo. Med pripovedovanjem ji tečejo solze, zato ima sklonjeno glavo.

Pove mi, da je bila njena sestra hudo bolna. Nekega dne je izginila. Vsi so jo iskali. Nato so pred vodnjakom nedaleč od hiše zagledali par čevljev, pogledali noter in na dnu, pod vodo, videli njeno sestro. Jaz molčim in ne razumem, zakaj so to teto našli tam v vodnjaku.«

Pokopališče na Tinjanu. Foto: Ivo Žajdela

Brozovi in Kardeljevi družeti so ob meji z Italijo umorili veliko ljudi

Brozovi in Kardeljevi družeti (vojaki komunistične jugo vojske) so ob meji z Italijo umorili veliko ljudi, ki so iskali boljše življenje in svobodo zunaj komunistične Jugoslavije. Naj tu opiše samo en tak zločin, storili so ga januarja 1951 na Tinjanu med Koprom in Trstom. Nanj me je opozoril Silvester Metlika iz Boljunca. Za pomoč sem zaprosil Milana Gregoriča, ki živi v Kolombaru pri Tinjanu.

Zločin jugo vojakov na Tinjanu je potrdil Severin Oblak, edini prebivalec zaselka Urbanci, ki je nekaj vedel o tem. Vas se je namreč s povojnim eksodusom precej izpraznila, mnogi so pomrli, prišleki pa ne vedo o tem nič konkretnega.

Simbolika na vhodnih železnih vratih na pokopališču na Tinjanu. Foto: Ivo Žajdela

Na tleh je obležalo mrtvo eno dekle in en fant iz Urbancev

V skupini, ki je doživela to tragedijo, je bil tudi brat Milana Gregoriča (živi v Kolombaru, nekaj sto metrov pod krajem zločina), ki pa se je z eksodusom tudi odselil v Trst in so ga nedolgo tega pokopali v rojstni vasi Dekani. Milan Gregorič: »Jaz sem takrat obiskoval klasično gimnazijo v Trstu in živel v dijaškem domu v Trstu. Brat mi je enkrat po tem dogodku povedal, da so na nek ples v Dekanih prišle tudi punce in fanti iz zaselka Urbanci blizu Tinjana. Ker je zaselek oddaljen precej kilometrov in pot vodi skozi gozd, in blizu je bila meja z graničarji, se je nekaj fantov iz Dekanov, vključno z mojim bratom, odločilo, da bodo spremljali par deklet do Urbancev. Po poti so se glasno pogovarjali, se smejali ipd. Ko so prispeli na Šanco /ob cesti Škofije–Tinjan, kjer se desno odcepi cesta za zaselka Slatine in Kolombar; šance pomenijo obrambni nasip, okop/, to je na greben tinjanskega hriba, od koder je lep razgled na Trst, mi je dejal, da je kar naenkrat, brez vsakršnega vnaprejšnjega opozorila, padla ena bomba in potem še nekaj strelov. Na tleh je obležalo mrtvo eno dekle in en fant iz Urbancev. Brat je odskočil pod en zid in ni utrpel nobenih poškodb.«

Nagrobnik Sergija Oblaka in Almire Škrlj iz Urbancev, ki so ju na Morganovi črti na Tinjanu 5. januarja 1951 ubili Brozovi družeti. Foto: Ivo Žajdela

Družeti so ubili Almiro Škrlj in Sergeja Oblaka

Milan Gregorič: »Ko sem zvedel, da še živi en starejši prebivalec Urbancev, ki bi moral vedeti kaj več o tem (Severin Oblak), sva se včeraj /23. februarja 2025/ s soprogo odpravila v zaselek in ga našla. Potrdil je, da je v tej tragediji bilo ubito eno dekle, Almira Škrlj, in en fant, Sergej Oblak, njegov bratranec. O ranjenih nisem izvedel nobenih podrobnosti. Povedal je pa tudi, da imata ubita posebno spominsko obeležje na tinjanskem pokopališču. S soprogo sva takoj skočila do pokopališča in odkrila omenjeno obeležje.« Je na desni strani pokopališča, na sredini in ob zidu. Tam je posebni grob z dvema nagrobnikoma in v obliki kapelice. Na ploščah sta napisa in fotografiji ubitih.

Nagrobnik Sergija Oblaka iz Urbancev, ki so ga na Morganovi črti na Tinjanu 5. januarja 1951 ubili Brozovi družeti. Foto: Ivo Žajdela

Na plošči piše: »Tu je zadnji dom našega ljubljenega Oblaka Sergeja, rojenega 14. januarja 1934, preminulega na tragičen način 15. 1. 1951, naj mu bo lahka zemlja, žalujoča družina.«

»Tu je zadnji dom naše ljubljene Škrlj Almire, rojene 7. junija 1930, preminule na tragičen način 15. 1. 1951, naj ji bo lahka zemlja, žalujoča družina.«

Nagrobnik Almire Škrlj iz Urbancev, ki so jo na Morganovi črti na Tinjanu 5. januarja 1951 ubili Brozovi družeti. Foto: Ivo Žajdela

Toliko o tržaškem zgodovinarju Borutu Klabjanu in njegovem fantaziranju o Open Borders, odprtih mejah (z Italijo v času Jugoslavije).

Urbanci pri Tinjanu, zadaj Trst. Foto: Ivo Žajdela

1/27