Kaj je v jedru tega odmevnega sodnega primera? 15. januarja 2022 je TV Slovenija predvajala eno svojih odmevnejših oddaj tistega časa: komentatorsko tedensko oddajo informativnega programa Utrip, ki jo je po dolgih 15 letih znova pripravil novinar (in zgodovinar) dr. Jože Možina. Središčna zgodba avtorskega komentarja je bila tradicionalna borčevska slovesnost v Dražgošah, ki jo je dr. Možina v Utripu z argumenti in pričevanji razgalil kot golo mitologijo, ki nima podlage v resničnosti in je le v službi obrambe prvorazrednosti nekdanje partijske elite in njihovih sedanjih »ponosnih« naslednikov. A kot smo se v zadnjih letih že naučili, je vsakršno prevpraševanje partijske mitologije v vplivnih krogih, ki jim tako početje spodmika privilegijske podstavke, takoj sprejeto »na nož«, sploh če se to dogaja na nacionalni radioteleviziji, ki so jo vedno razumeli in obravnavali kot svoje medijsko orodje ali celo orožje.

FOTO: zajem zaslona

Diskreditacijski val

In zoper avtorja Utripa je bil (načrtno?) sprožen diskreditacijski val, na katerem so jahali mnogi: od borčevske organizacije do pouličnih kričačev. Eden najbolj grobih izrazov tega diskreditacijskega vzorca je bil nastop pesnice Svetlane Makarovič, ki je dr. Možino zaradi njegovega dražgoškega Utripa »obdelala« v obscenih verzih, prebranih na enem izmed znanih kolesarskih protestov v Ljubljani. S hujskaško vročičnostjo, ki je razvidna iz posnetka dogodka (do danes ima več kot 15.000 ogledov), je novinarja in zgodovinarja, verjetno najboljšega poznavalca medvojnih razmer na Slovenskem, pred navdušenimi protestniškimi somišljeniki obkladala z izrazi, kot je »poklicni lažnivec«, ki naj bi med drugi »izkozlal Pričevalce« in »stopil med izdajalce«; Možinovo (novinarsko in zgodovinopisno) delo naj bi bilo po besedah Makarovičeve »koncentracija sovraštva«, zato mu je javno zagrozila: »Jezik za zobe …«

Mimogrede omenimo, da je razvpita pesnica s svojo vulgarnostjo v naslednjih letih marsikomu postala zgled: spomnimo na recitarskega »partizančka«, ki je na borčevskih slovesnostih vpričo nosilcev oblasti vzneseno deklamiral žaljive verze in bil nagrajen z odobravanjem.

Ali gre v tej zgodbi za sicer skrajno ostro, a dovoljeno politično satiro ali pa je sklicevanje na ta umetniški prijem zgolj krinka za pogromaštva, ki nima nič opraviti z umetnostjo?

Satira ali grob značajski umor?

Ob nastopu Svetlana Makarovič (ne nazadnje pa tudi ob nastopih njenih imitatorjev) se je nujno zastavilo vprašanje: ali takšna obravnava novinarja javne televizije še sodi v okvir polemične javne razprave o pomembnih družbenih vprašanjih ali pa gre za nedopusten vulgaren govor, ki poziva k (javnemu) linču?

Prav odgovor na to vprašanje si smemo obetati iz sodnega postopka, ki se nadaljuje in morda tudi zaključuje 12. decembra. Gre namreč za tehtanje, ali gre v tej zgodbi za sicer skrajno ostro, a dovoljeno politično satiro ali pa je sklicevanje na ta umetniški prijem zgolj krinka za pogromaštva, ki nima nič opraviti z umetnostjo. Prav v slednjo smer kažejo literarno-zgodovinske ekspertize (npr. dr. Matije Ogrina in dr. Urške Perenič), ki v analizi pesnjenja Svetlane Makarovič ne prepoznavajo (pravno zavarovane) politične satire, temveč načrtno uničenje javne podobe uglednega zgodovinarja in novinarja, torej tipičen primer »značajskega umora«, ki bi moral biti sodno sankcioniran.

Ali tudi dejansko bo? Petkova obravnava nas bliža temu odgovoru.