Lurški škof msgr. Jacques Perrier je leta 2003 povabil na pogovor petnajst rektorjev Marijinih narodnih svetišč z željo, da bi se med seboj povezali, si izmenjali izkušnje in skupaj iskali odgovore na pastoralne potrebe.

Kot škof največjega romarskega središča se je zavedal, da so božje poti duša naroda, odlična evangelizacijska središča in v službi oznanjevanja vesele novice o odrešenju. Ugotovil je, da v razkristjanjeni Evropi pomen romarskih središč raste, saj so to kraji, kjer se človek lahko umiri in zajame novih moči za duhovno svobodo ter se obvaruje pred ideologijami, ki zasužnjujejo (liberalni kapitalizem, porabništvo). Ob srečanju s koreninami vernosti se v ljudeh prebujajo tudi vprašanja o pravi življenjski poti in večkrat dobijo spodbudo za pomembnejši korak ali življenjsko odločitev.

Zakaj jih je izbral petnajst? Ker je bilo takrat toliko skrivnosti rožnega venca. Ko je papež Janez Pavel II. dodal še skrivnosti svetlobe, se je tudi naša mreža povečala za pet novih članic.

Doslej smo se zbrali v Lurdu (Francija), Fatimi (Portugalska), Mariapoču (Madžarska), Knoxu (Irska) in letos v Vilni (Litva). Na vsakem srečanju obravnavamo izbrano temo. Tako smo govorili o pomenu božjih poti, zakramentu sprave, usmiljenju in o solidarnosti. Letošnji pogovor je osvetlil zakrament sprave, srce katerega je božje usmiljenje. V glavnem mestu Litve je znamenita božja pot Marije Matere usmiljenja. Svetišče je zgrajeno nad mestnimi vrati, tako da ljudje vstopajo v mesto pod varstvom Matere usmiljenja. Ganljivo je videti, kako ljudje klečijo na pločniku in molijo; kako mladi, ki hitijo v šolo ali se vračajo domov, ustavijo svoj korak in se pokrižajo; kako starši učijo svoje otroke, kako naj se obnašajo, ko gredo skozi ta vrata.

V tem mestu je tri leta živela sv. Favstina Kowalska in za samostanskimi zidovi naslikala prvo podobo usmiljenega Jezusa. Ta podoba je bila ljudem prvič predstavljena na belo nedeljo leta 1935 prav v kapeli Matere usmiljenja. Tako sta bila povezana usmiljeni Jezus in usmiljena Marija. Sedaj organizirajo na belo nedeljo procesijo od Marije k Sinu. O tem nam je spregovoril gostitelj, kardinal A. J. Bačkis, ki se je po izgnanstvu, ko je bila Litva pod sovjetsko zasedbo, vrnil v domovino in sprejel škofovsko službo. Poudaril je, da božje usmiljenje potrebujemo vsi ljudje: majhni, nemočni, omejeni in krhki. Jezus nam razodeva Očetovo usmiljeno ljubezen. Jezus ni le usmiljen, on sam je usmiljenje. V Marijinih svetiščih pa še posebej doživljamo, da smo sprejeti v hiši matere, ki razume naše bolečine in preizkušnje.

V romarska svetišča prihajajo mnogi ljudje z velikimi ranami, prošnjami, željami, pa tudi nemirom in negotovostjo pred prihodnostjo. Dati jim moramo občutek, da jih sprejemamo in da jih skušamo v njihovih težavah razumeti. Zato je prva naloga duhovnikov in osebja v romarskih središčih odprt, ljubeč in pozoren sprejem vsakega romarja. Naloga teh, ki sprejemajo romarje, je, da v sebi v duhu evangelija razvijajo čut za bližnjega, za vživljanje vanj. Človeku je treba biti blizu, ga zavzeto poslušati, najti primerno besedo razumevanja in spodbude ter mu pomagati k notranjemu miru.

V medsebojnem pogovoru smo ugotavljali, da je potrebno ljudem pomagati, da pridejo do prave podobe Boga, saj bodo le tako začeli pravilno pojmovati greh. Spreobrnjenje je pot, zakrament sprave je največkrat šele začetek te poti. Tudi duhovnike je treba spodbujati, naj bodo na razpolago za spoved.
V Lurdu bodo prihodnje leto obhajali 150. obletnico prikazovanj. Ob tej priložnosti bodo pripravili razstavo, ki bo predstavila vseh 20 Marijinih svetišč, ki pripadajo mreži marijanskih svetišč v Evropi. Tudi naše Brezje bodo sodelovale z nekaterimi votivnimi slikami, podobicami in banderi.

Kot stari znanci smo se poslovili polni veselja, da se prihodnje leto srečamo v Zaragozi.