Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Mrzlica (1122 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 10. 10. 2006 / 09:37
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Mrzlica (1122 m)

V meglenih jesenskih ali zimskih dneh so izleti na nižje ležeče vrhove prava loterija: človek namreč nikoli ne ve, ali bo ugledal sonce ali pa bo ves dan taval po megli. Zato se je v takšnem vremenu dobro odpraviti nekoliko višje, saj so možnosti za glavni dobitek – torej za sonce – z vsakim metrom vzpona večje.

Mrzlica, ki nas s svojim imenom neprikrito vabi, naj jo obiščemo v hladnejšem delu leta, spada med najvišje in najbolj razgledne vrhove v Posavskem hribovju. Nanjo se lahko povzpnemo iz Trbovelj, Hrastnika, Prebolda in iz Zabukovice, do koče, ki stoji tik pod vrhom, pa se lahko pripeljemo tudi z avtom.



Pot iz Hrastnika na Kal in Mrzlico se začne pri stanovanjskem bloku, ki stoji tik ob velikem parkirišču na severnem koncu naselja. Ko pridemo po cesti mimo bloka med hiše, zavijemo v strmo uličico z zgovornim imenom – Pot na Kal. Po približno desetih minutah hoje nas tabla tik pred koncem ceste usmeri po stopnicah na stezo, ki jo na spodnji strani na gosto obraščajo mlade smreke. Nad nami se čisto blizu pnejo strma pobočja, zadaj pa v megli izginja Hrastnik. Ob sivih dopoldnevih sredi tedna se zdi vse tako spokojno in negibno, saj vrvenje v dolini izdaja le zamolklo mrmranje oddaljenih glasov.

Po nekaj deset metrih blagega vzpona, ko gre pot skoraj naravnost, pridemo do križišča. Če so razmere ugodne, izberite namesto široke poti čez Blate, ki se kmalu priključi cesti, zanimivejšo in bolj razgibano pot čez Klobuk. Ta je v prvih metrih vzpona ozka, vijugasta in strma, vendar se kmalu položi in precej razširi. Hodimo po gozdu skoraj naravnost proti severozahodu. Višje, ko se svet nekoliko razširi in se nam z leve priključi neoznačena pot, zavijemo ostro v desno in nadaljujemo ob ozki zajedi. Po nekaj metrih steza zavije in se razcepi. Krenemo po zgornjem kraku, prečkamo kolovoz in se znova zagrizemo v strmino.



Gosta siva megla, ki je prve dni letošnjega decembra prekrivala nižine po Sloveniji, je ob našem obisku videti prav zlovešča. Z dreves kaplja, kot bi deževalo, toda vseeno se nam zdi, da se zgoraj rahlo svetlika. Ko se steza višje vnovič položi in obrne proti severovzhodu, se od nje odcepi pot na skoraj 800 metrov visoko Jelenco. Na ta vrh lahko pridemo v pičlih treh minutah tudi z bližnjega roba, na katerega se povzpnemo že čez nekaj minut.

Nad nami se čedalje bolj sveti. bližamo se luči – kot ob koncu adventnega časa. Med gostimi krošnjami se komaj zaznavno zarisuje žareča krogla. Debla ob poti, po katerih se cedijo potočki vlage, se v zamegljenem soncu svetijo, kakor da so iz stekla. Nenadoma med drevjem zašumi. Suho listje se sunkovito zamaje in kaplje začno padati še bolj na gosto. Potem se megla nad nami nenadoma obarva zamolklo modro in z glasnim pišem zdrvi navzdol. V trenutku je vse mimo. Nad krošnjami negibno počiva sinje modro nebo, pod nami pa se razliva brezdanje sivo morje, ki kot v valovih kipi navzgor. Sonce presvetli gozd in vse, kar je v njem, vendar še ni vsega konec. Megla se spet vzdigne in nas zagrne s svojim nevidnim plaščem, se umakne in znova približa – vse dokler se toliko ne vzpnemo, da ji dokončno ubežimo.



Tik pod vrhom zavijemo proti sedelcu, ki ga na gosto poraščajo mogočne bukve z visokimi sivimi debli. Tu krene pot spet bolj strmo v breg. Po levi obidemo bližnji vrh in nadaljujemo po oblem slemenu. Čez kakšnih deset minut je udobne hoje konec, saj je pred nami strmi vršni del 890 metrov visokega Klobuka. Ob stezi, ki nas vodi odločno navzgor, stoji kot na straži visok skalnat steber. Drevje se z vsakim metrom vzpona bolj redči in tanjša, dokler se na skalnatem pomolu, kjer sta vpisna knjiga in žig, povsem ne razmakne. Prvič danes se pokažejo vsi pomembnejši okoliški vrhovi, ki kot samotni otoki štrlijo iz meglenega morja.

Klobuk zapustimo po grebenu, ki je na nekaterih mestih presenetljivo ozek, nato pa se spustimo na široko uravnavo. Od tod krenemo med drevjem znova navzgor, vendar se ne povzpnemo na sam rob, ampak hodimo tik pod njim. Kmalu se steza povsem izravna in potem strmo spusti do sedla pod Kalom, kjer prečkamo asfaltno cesto. Na drugi strani se prek travnate strmali vzpnemo na prostrano planjavo, od koder pridemo v nekaj minutah do Doma na Kalu.
Za domom poiščemo široko pot, ki je pogosto precej blatna. Najprej hodimo po ravnem (spotoma se lahko povzpnemo tudi na bližnji vrh Kala), kmalu pa se spustimo na široko travnato sedlo. Z njega nas steza popelje poševno navzgor čez travnato pobočje do skupine borov in smrek. Za njimi se svet položi, mi pa zavijemo rahlo v desno in se v nekaj minutah povzpnemo do Koče na Mrzlici.



Na vrhu, ki se dviga pred kočo, je poleg vpisne knjige in žiga tudi plošča, na kateri so označeni pomembnejši vrhovi v bližnji in daljnji okolici. Skoraj povsem na zahodu sta Javor in Čemšeniška planina. Nekoliko severneje se v daljavi bohoti veriga Kamniško-Savinjskih Alp. Povsem na severu vidimo Uršljo goro in pred njo veliko nižjo Goro Oljko. Nekoliko vzhodneje je razpotegnjeni hrbet Pohorja. Najbližja vrhova na vzhodu sta Gozdnik in Šmohor, izza katerih iz daljave sramežljivo pogleduje Boč. Na jugovzhodu vidimo Veliko Kozje, Lisco in Bohor, na jugu pa kraljuje samotni Kum.

Ko se sonce spusti nizko nad obzorje in se sence podaljšajo, je že skrajni čas za vrnitev v dolino. Pot sicer poznamo in navzdol gre vedno precej hitreje kot navzgor, toda zimski dnevi so tako kratki, da nas utegne tema ne samo dohiteti, ampak celo prehiti.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Hrastnik

Višinska razlika: približno 830 metrov

Dolžina vzpona: 2.30 (do Kala 2 uri)

Težavnost: pot je v kopnih razmerah lahka, vendar kar naporna

Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del)

Nalaganje
Nazaj na vrh