V petek, 4. aprila 2025, bo ob 19. uri somaševanje pri frančiškanih na ljubljanskem Tromostovju vodil Jure Koželj, župnik iz Preske, kjer je bil duhovnik Valentin Oblak umorjen. Iz njegove rojstne župnije Mavčiče pa bodo prišli župnik Janez Šavs in sorodniki. Pel bo Mešani pevski zbor sv. Janeza Krstnika iz Preske pod vodstvom Eme Gortnar in ob orgelski spremljavi Eve Bečan. S pesmijo bo svetniškega kandidata predstavil Gregor Čušin, zbrane pa bo nagovorila tudi Romana Bider iz Vseposvojitve.

Žrtev komunizma pri 76 letih

Duhovnik Valentin Oblak je v starosti občutil neizprosnost komunističnega režima, saj je pri 76 letih postal njegova žrtev. Takratni notranji minister Boris Kraigher je 14. decembra 1948 na konferenci sekretarjev okrajnih komitejev KPS predstavil daljnoročen program za brezkompromisen nastop partije proti Cerkvi: »Duhovščina nastopa na terenu proti nam kot najmočnejša in najudarnejša sila reakcije, kot najbolj organizirana grupa, ki ima svoje tradicije in star preizkušen aparat.«

Razbiti Cerkev kot enotno organizacijo

In še: »Poleg izoliranja duhovščine od mase je treba vprašanje duhovščine zreducirati na izrazito versko vprašanje. Predvsem moramo razbiti Cerkev kot enotno organizacijo in doseči diferenciacijo v njej. Doseči moramo borbo v vrstah duhovnikov, da se bodo začeli sami tolči med seboj na diskusijah o posameznih vprašanjih. Naš namen je, da se oni predvsem med seboj koljejo. Zato je treba stremeti za tem, da bodo čim manj aktivno delali na terenu ….«

Pogumno se je lotil zgradnje nove cerkve

To je občutil tudi župnik v Preski pri Medvodah Valentin Oblak. Rodil se je pred 150 leti, 12. februarja 1875, v Župniji Mavčiče. Po posvetitvi v duhovnika 22. julija 1897 je sprva kot kaplan deloval v Senožečah, nato v Poljanah nad Škofjo Loko, Borovnici in Šenčurju, preden je leta 1927 postal župnik v Preski. Tam je bilo treba zaradi skokovitega dviga števila prebivalcev zgraditi novo cerkev in Oblak se je pogumno lotil dela. A Nemci so leta 1941, sredi dela, kraj zasegli in župnika pregnali na Hrvaško.

Režim ga je označil za »reakcionarja«

Kot begunec je nekaj časa pomagal tudi v Velikih Laščah in se nato po vojni vrnil na svojo župnijo. Nadaljeval je opremljanje cerkve, dotlej že pokrite, a s še nedokončano notranjščino, ki pa jo je škof Anton Vovk posvetil šele leta 1957. Sprva Oblak resnejših težav ni imel, saj je med vojno pokopaval partizane. Ko pa je jasno pokazal nasprotovanje početju novih oblasti, so se začele težave, režim pa ga je označil za »reakcionarja«, proti kateremu so dovoljena vsa sredstva.

Bogoslužje bo mogoče spremljati tudi po Gold TV in na YouTubu TUKAJ.

Mož molitve, varčen in radodaren

Župniku Oblaku so oblasti tako vse bolj oteževale stike z verniki, zato se je omejil na delo v cerkvi, šoli in z bolniki. Leta 1948 so mu prepovedali vstop v šolo. »Ta črni hudič ne bo prišel nikoli več v šolo,« so besede takratnega ravnatelja in njegove žene. Župnik je bil trn v peti komunistični oblasti, a je vztrajal v svojem duhovniškem poslanstvu. Bil je mož molitve, varčen in radodaren, odlikovali sta ga skrb za ljudi in iskrenost.

Izkrvavel zaradi hudih ran

V noči na 21. september 1951 je, kot običajno, župnik Oblak spal v pritlični sobi. Zaslišal je klic skozi okno, naj gre previdet bolnega farana. Ko pa je vstal, so počili streli in obležal je v krvi. Ni takoj umrl, marveč je izkrvavel zaradi hudih ran. Policisti so na kraj zločina prišli nemudoma, kot bi le čakali, da se zgodi, kar je bilo sklenjeno na partijskem sestanku v tovarni Donit, in namesto iskanja morilca preiskovali župnišče, cerkev in zakristijo. Tudi ob pogrebu so ljudi nenavadno veliko kontrolirali.

Umrl mučeniške smrti zaradi vere

Pogreba se je udeležila velika množica vernikov. »Gospod je bil katoliško načelen, kot duhovnik evangeljsko dosleden,« je o njem povedala domačinka. In še, da je Valentin Oblak vsem želel dobro in gorel za zveličanje duš. Njegov nečak, poznejši koprski škof dr. Janez Jenko, je po tem umoru zapisal: »Splošno mnenje je, da so ga krajevne oblasti same umorile. Prepričani smo, da je župnik Valentin Oblak zdaj v nebesih, saj je, umorjen od komunistov, umrl mučeniške smrti zaradi vere.«

Zgled molitve, reda, iskrenosti in dobrodelnosti

Šest let po koncu vojne se je tako končalo zemeljsko življenje duhovnika, ki je bil lep zgled molitve, reda, iskrenosti in dobrodelnosti. To je bila zadnja smrtna žrtev med duhovniki v času boljševistične revolucije v Sloveniji. Notranji minister Boris Kraigher je 26. januarja 1959 na razširjenem plenumu Centralnega komiteja omenil tudi ta umor, češ da so brez potrebe zaostrili borbo proti duhovnikov v takšni obliki, da je moral biti političen rezultat tega nastopa na terenu samo njim v škodo.

Do zadnjega diha

Ob osamosvojitvi, leta 1991, je Župnijski urad Preska izdal knjigo Do zadnjega diha: spomini na župnika Valentina Oblaka, ki jo je uredil tedanji župnik v Preski Zdravko Bahor. Poznejši tamkajšnji župnik Franci Klopčič pa je poudarjal, »kako je bil župnik Oblak zares čudovit in izreden duhovnik, katehet, mož molitve, ki je vse svoje moči zastavil za gradnjo župnijske cerkve v želji, da bi se obenem gradila duhovna Cerkev. Do zadnjega diha je njegovo srce bilo za Božje kraljestvo«.