Spravna pobuda Vseposvojitev na trideset zaporednih prvih petkov pripravlja maše, posvečene slovenskim mučencem, žrtvam komunističnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo. Na predvečer mednarodnega dneva žensk bo maša, že dvanajsta po vrsti, pri frančiškanih darovana za uspeh beatifikacije Božje služabnice Ivanke Škrabec Novak (1915–1942), priljubljene učiteljice, ki je bila kljub visoki nosečnosti (njeno pretresljivo pismo nerojenemu otroku objavljamo ob koncu članka) mučena in zverinsko umorjena.

Somaševanje bo vodil mag. Anton Berčan

Današnje somaševanje ob 19. uri bo vodil mag. Anton Berčan, župnik iz Ivankine rojstne Župnije Ribnica. Somaševal bo tudi Franc Bizjak, župnik Župnije Sodražica, kjer je Ivanka Škrabec Novak delovala kot učiteljica, bila tam mučena in umorjena. Uvodni nagovor bo, kakor običajno, imela pobudnica maš za mučenke in mučence med Slovenci Romana Bider iz Vseposvojitve, medtem ko bo svetniško kandidatko s pesmijo predstavil Gregor Čušin. Kdor se bogoslužja ne bo mogel udeležiti v živo, ga bo lahko spremljal tudi prek Gold TV ali YouTube kanala župnije – TUKAJ.

Mladim se je vsa posvetila

Ivanka Škrabec – njen oče Janez je bil nečak uveljavljenega jezikoslovca frančiškana p. Stanislava Škrabca – se je rodila 17. marca 1915 (torej pred skoraj natanko 110 leti) v Hrovači pri Ribnici. Po končanem učiteljišču pri uršulinkah v Ljubljani je najprej učila v Pišecah na Bizeljskem, leta 1939 pa se vrnila v rodne kraje in postala učiteljica v Sodražici. Že po naravi je imela veliko darov za vzgojiteljico. Njena prikupna zunanjost, lep značaj, iskrena in globoka vernost so ji pomagali, da je bila pri delu z mladimi, ki se jim je vsa posvetila, uspešna.

Poročil ju je dr. Lambert Ehrlich

Otroci so takoj začutili, da jih ima rada, vendar pa se njena skrb za sodraške mlade rodove ni končala za katedrom in za šolskimi zidovi. Če kdaj kakega učenca zaradi bolezni ni bilo v šolo, ga je obiskala na domu in se prijazno pogovorila z njim in starši, zato je bila obče priljubljena. Dejavna je bila v prosvetnem društvu in dekliškem krožku. Decembra 1941 se je poročila z mladim profesorjem kemije iz Naklega Francem Novakom, ki je bil že kot študent aktiven v katoliških organizacijah. Njun zakon je blagoslovil Francetov prijatelj dr. Lambert Ehrlich.

Selitev zaradi groženj

Mirno zakonsko življenje pa je trajalo le malo časa. Tudi v Sodražici, kjer sta se z Ivanko po poroki naselila v skromnem domu, France ni skrival verskega prepričanja, obenem je bil nezaupljiv do OF, ki so jo vodili komunisti, zato je bil tudi deležen groženj. Partizani z bližnje Travne gore, vodil jih je zloglasni komunisti, španski borec Daki, so gospodarju zagrozili, da mu bo trda predla, če bo imel v hiši narodnega sovražnika Novaka in njegovo ženo, globoko verno in vplivno učiteljico. Tako sta se preselila na drugo domačijo, ki ju je kljub komunističnim grožnjam gostoljubno sprejela.

Ivanka Škrabec Novak je bila priljubljena učiteljica. FOTO: arhiv Družine

France se je rešil s kolesom

Potem ko so se 28. maja 1942, pod pritiskom partizanov, italijanski vojaki umaknili iz Sodražice, so kraj zasedli partizani in, kot je zapisal Daki, takoj sklicali sestanek vseh ljudi, preiskali hiše, pobrali živež in obleko po trgovinah, nato pa so na »osvobojenem ozemlju« nemudoma začeli iskati svoje nasprotnike. Franceta Novaka je krajan opozoril: »Bežite, gospod Novak, bežite!« France se je na hitro poslovil od žene in se odpeljal s kolesom. Le nekaj minut za tem so na dvorišču že bili partizani in spraševali po njem.

Zasliševanje in sramotenje

S tem si je Ivankin mož zadnji hip rešil življenje, sosedo pa prosil, na skrbi zanjo. Toda zgolj nekaj minut pozneje so prišli partizani in takoj začeli spraševati, kje je Novak. Pregledali so njegovo stanovanje in celotno hišo. Še tisto popoldne, 28. maja, so na trgu sredi Sodražice sklicali zborovanje, na katerem je govoril partijski sekretar tega območja, prvenstveno pa je bilo posvečeno zasliševanju in sramotenju učiteljice Ivanke. Spraševali so jo po možu in zakaj sta nasprotovala Osvobodilni fronti in tako škodila njenemu ugledu.

Partizani vdrli, ko je molila rožni venec

Na vse načine so jo poniževali in se norčevali iz nje, a se nihče ni upal postaviti za visoko nosečo učiteljico, ki je za njihove otroke storila toliko dobrega. Nato so jo odpeljali v njeno stanovanje in hišo zastražili. Resda je lahko šla vsako jutro k maši, a so jo vselej spremljali. Usodnega 3. junija 1942 zvečer je z družino molila rožni venec, ko je zaslišala razbijanje po vratih. V hišo so vdrli partizani in povprašali po Novaku, ki je s še nekaterimi na smrt obsojenimi zbežal iz Sodražice. Ivanka, ki je še vedno klečala, je vstala in dejala, da je njegova žena.

Sama si je morala skopati grob

Ukazali so ji, naj gre z njimi v stanovanje, v katerem so razbijali pohištvo in posodo ter zmerjali in pretepali učiteljico. Nato so jo proti jutru odpeljali v gozd nad Jagerbirtom v bližnji vasi Zamostec, kjer si je morala sama skopati grob. Prosila jih je, naj jo pustijo živeti vsaj še toliko, da bo rodila otroka, a ni bila uslišana. Morala je kopati naprej, a je zmogla izkopati le plitvo jamo. Zatem so jo umorili, toda ne s streljanjem, saj je – tako je dejal komandir – »škoda krogle za tako babo, krogle bodo potrebovali za druge«.

Spoštljivo pokopana 8. avgusta 1942

Namesto tega so ji s kolom potolkli lobanjo in jo zvalili v plitvo jamo, truplo pokrili z njenim vrhnjim plaščem in ga zgodnjega jutra na praznik Svetega Rešnjega Telesa, 4. junija 1942, zagrebli. Ivanka je bila komaj v 27. letu starosti. Ko so partizani po več tednih zapustili Sodražico, so iz Hrovače prišle Ivankina mati, njena sestra Neža in soseda, našle grob pokojnice, jo odkopale in prepeljale v domačo vas. Tam je v domači hiši ležala na mrtvaškem odru, 8. avgusta 1942 pa so jo spoštljivo, kot mučenko, pokopali v družinski grob Škrabčevih v Hrovači.

Zmečkani papirji z ganljivo vsebino

Akademski slikar Lojze Čemažar je tudi učiteljico Ivanko Škrabec Novak uvrstil med slovenske svetniške like, ki jih je upodobil na freski v zunanji kapeli cerkve na Kureščku. Še posebej ganljiva pa je zapisana vsebina na zmečkanih in deloma že razpadlih listih papirja, ki so jih našli pod obleko pokončne učiteljice. V slutnji skorajšnje smrti je namreč popisala svoje občutke in pogovor z otrokom, ki ga je nosila pod srcem in ki mu ni bilo dano roditi se. Takole je zapisala (vir: revija Glasnik Kraljice miru – Kurešček):

---

Pismo nerojenemu otroku

»Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o ti Žalostna Mati, mati moja – ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen tvoj sin. Marija, še bolj nedolžen bo umiral z menoj moj otrok, ki ga še nisem videla … O moj otrok, moj nežni angel, kako rada bi videla poteze tvojega obraza, drobne bisere tvojega pogleda. Nikdar ne bom videla tvojega razcvetelega nasmeha, ki bi me z njim osrečeval – o moj otrok, moj nežni beli cvet!

Nikdar ne bom videla tvojih belih ročic; nikdar jih ne boš stegnil, da mi vrneš sladki objem. Nikdar te ne bom mogla pritisniti na svoje srce, čeprav si ta blizu njega, nikdar, moj otrok! Tam nekje v objemu gozda bo najin dom, ki ga bo krasilo pomladno cvetje! Moja usta ti ne bodo mogla peti pesmi ob zibeli – in zibel tvoja bom jaz sama, čeprav tako mrzla in vsa otrdela – vejevje med nama ti bo pelo in šumelo ljubeče uspavanke.

O, le mirno spi, moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi – vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe časa, iztrgati ne more. Le mirno spi, saj ne slutiš, kaj se približuje! Z menoj boš umiral – jaz v mislih s teboj! In tedaj, ko konec bo težav in boja, bova skupaj prišla k Bogu. Ko sem te prvič začutila … zaznala po srcem tvoj nemir, sem že sanjala, kako te bom prvič prinesla v Božjo bližino, da te oblije krstna voda – oblila te bo kmalu moja kri – z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen.

Gledala sem te, kako se Kristus pod podobo kruha prvič sklanja k tebi. Zaman! In vendar moje telo bo kmalu daritveni ciborij … Ti, moj otrok, pa hostija v njem. Stvarnik sam bo vzel v ljubeče roke hostijo tvojega bitja in ga položil v svoje božansko srce. Tam, moj otrok, te bom prvič zagledala, o moj nežni angel; tam bom videla tvoj obraz, tam boš ti gledal svojo mater in prvič me boš poklical: O, mama! Glej, moj otrok, jutro se že bliža.

Prva zarja izza gora ga naznanja – za naju poslednje jutro trpljenja. Jutri bo zopet vstalo, pa brez trpljenja in solza … vstajalo pri Bogu … Le mirno spi, saj tvoja mati bedi nad tabo. Glej, rdeča zarja že naznanja, da se prebuja dan … in poslednje zvezde ugašajo v njej. Ura v stolpu že naznanja jutro, ki naju bo peljalo na poslednjo pot.

Saj ne bom sama … z menoj boš ti, moj otrok, in Marija, kakor takrat s Sinom na Kalvarijo šla bo z nama. V poslednjih, zadnjih vzdihih stala bo pri naju … in potem ponesla naju bo v srečen, večni dom. Nihče nama več kalil ne bo sreče, saj bova potopljena v večnega Boga, v večni Božji mir. Moj otrok, le spi … Marija je pri naju … Glej, prihajajo … prihajajo …«