Mučenec Ignacij Nadrah, mučenci, Puščava
Mučenec Ignacij Nadrah, mučenci, Puščava
Somaševanje za uspeh beatifikacije Božjega služabnika Ignacija Nadraha bo vodil p. Branko Petauer, cisterijan, župnik iz Nadrahove rojstne župnije Stična. Pel bo Cerkveni mešani pevski zbor iz Stične pod vodstvom in z orgelsko spremljavo Žige Jernejčiča. To bo triindvajseta od tridesetih maš, ki jih pripravlja pobuda Vseposvojitev in bodo na trideset zaporednih prvih petkov darovane za slovenske mučence, žrtve komunističnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo. Svetniške kandidate s pesmijo predstavlja Gregor Čušin. Bogoslužje lahko spremljamo tudi po GOLD TV in YouTube kanalu.
Ignacij Nadrah
Na stopnišču v župnišču je zagledal tujca z železnim drogom v roki
»Nace je doživel podobno usodo kakor Kristus. Lahko si mislimo, kako je bilo Kristusu, ko je pribit z žeblji na križu visel dolge ure, zapuščen ne le od ljudi, ampak celo od Boga Očeta, saj je zaklical: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' In Nace? Kako se je 9. januarja 1947 zjutraj prestrašil, ko je vzel ključ od cerkvenih vrat in se odpravil iz župnišča, da bi odklenil cerkev in v njej maševal, pa je na stopnišču znotraj župnišča zagledal mladega tujca z železnim drogom v roki! Kaj se je potem zgodilo, si ni težko predstavljati ...« Tako je v uvodni besedi v knjižici Križev pot župnika Naceta Nadraha, napisala sta jo sorodnika Naceta Nadraha Valerija Ravbar in Marko Istenič, izdala pa založba Salve, zapisal stiški opat p. Antona Nadrah. Nace je bil njegov stric Ignacij (Nace) Nadrah.
Ignacij Nadrah Vir: Palme mučeništva
Šel je po poti strica duhovnika Ignacija Nadraha
Duhovnik Ignacij (Nace) Nadrah (1896–1947) je bil iz nadškofije Maribor. Kot prvorojenec se je rodil 21. julija 1896 v kmečki družini na Mrzlem Polju pri Stični. Nadarjenemu fantu so starši ob pomoči strica duhovnika Ignacija Nadraha, poznejšega stolnega prošta v Ljubljani, omogočili šolanje v Škofovih zavodih v Šentvidu.
Po maturi je Nace kar v Stični začel študirati bogoslovje. Tam so bili tedaj kot begunci zaradi soške fronte goriški bogoslovci s svojimi profesorji in goriškim nadškofom dr. Frančiškom Sedejem. Ko se je po prvi svetovni vojni to bogoslovje vrnilo v Gorico pod Italijo, je Nace – čeprav goriški bogoslovec – ostal v Ljubljani in nadaljeval študij na ljubljanski teološki fakulteti. Škof dr. Anton Bonaventura Jeglič ga je 18. julija 1920 posvetil v mašnika. Potem je odšel v goriško nadškofijo, da bi tam služboval. Imenovali so ga za kaplana v Zapotoku pri Kanalu. Od septembra 1920 do maja 1921 je bil kaplan v Solkanu, od maja 1921 do oktobra 1923 pa v Kobaridu. Potem se je odpravil čez mejo v Jugoslavijo.
Romarska in župnijska cerkev sv. Marije Pomočnice v Puščavi. Foto: Ivo Žajdela
Postal je župnik v podpohorski romarski Puščavi
Ker je bilo tedaj v ljubljanski škofiji dovolj duhovnikov, v mariborski pa jih je primanjkovalo, je Ignacij zaprosil za sprejem v mariborsko škofijo, kjer je nastopil službo 17. septembra 1923. Bil je kaplan pri Sv. Trojici v Halozah (od novembra 1923 do novembra 1924) in nato v Hočah (od decembra 1924 do oktobra 1926) zatem pa na Muti (od novembra 1926 do junija 1928). 1. julija 1928 so ga imenovali za provizorja v Hočah pri Mariboru, a že čez mesec dni je postal župnik v romarski župniji Sv. Marije v Puščavi, ob reki Dravi pod Pohorjem.
Romarska in župnijska cerkev sv. Marije Pomočnice v Puščavi. Foto: Ivo Žajdela
Romarska Marijina cerkev v Puščavi je šentpavelska zapuščina
Romarska Marijina cerkev v Puščavi leži v ozki soteski, kjer je bilo dovolj prostora le za cerkev, župnišče s šolo in gostilno, ki pelje od reke Drave k Lovrencu pod Pohorjem. Tam je najprej stala kapela. Kmalu je kraj zaslovel po uslišanjih na Marijino priprošnjo. Šentpavelski opat Hieronim Markstaller (1616–1629) je zato tam sklenil pozidati mogočno svetišče njej v čast. Opat Hieronim je obnovil in zgradil številne cerkve ter poskrbel za duhovni in gmotni napredek prebivalstva. Kot pove plošča na zunanji strani prezbiterija, so jo pozidali v čast Sv. Trojici in preblaženi Devici leta 1627. Za opatom Hieronimom je cerkev okrog leta 1672 zelo preuredil in povečal njegov naslednik opat Filip.
Glavni oltar v Marijini romarski cerkvi v Puščavi ima kar štiri nadstropja, ki ga krase množice angelov in svetnikov. Na njem so tudi mojstrovine kiparja Strauba. Vir: I. Ž.
Marijina cerkev v Puščavi je bogato opremljena z velikimi oltarji
Današnje svetišče preseneti romarja s svojo velikostjo (dolgo je kar 45,5 metrov, široko pa 15 metrov), a razočara po zunanjosti, ki je za baročna svetišča kar preveč preprosta in hladna. Zato pa je bolj bogato opremljena notranjščina. Njegov umetnostni slog razodeva značilnosti italijanske renesanse, ki je sem prišla po severni poti in ima značilnosti alpskega prostora. Poseben okras svetišča so veliki oltarji. Glavni ima kar štiri nadstropja, ki ga krase množice angelov in svetnikov. Sredi med njimi kraljuje Puščavska Marija, ki so jo že od začetkov častili kot Marijo Pomagaj. Podobno razkošna je tudi ostala oprema, oba stranska oltarja (Rožnovenske Kraljice in sv. Benedikta), kjer v nadnaravnih velikostih kraljujejo svetniki in svetnice. Prijazna za pogled sta tudi oba oltarja (sv. Križa in sv. Jožefa) ob stenah prečne ladje, ki ne izstopata po velikosti, ampak bolj po lepoti.
Glavni oltar v Marijini romarski cerkvi v Puščavi. Na njem so tudi mojstrovine kiparja Strauba. Foto: Ivo Žajdela
Leta 1945 se je na Koroškem pridružil drugim begunskim duhovnikom
Prišla je druga svetovna vojna, Nemci so zasedli Štajersko. Nacisti so Ignacija Nadraha, kot druge slovenske duhovnike, izgnali na Hrvaško. Nekateri so si od tam pomagali v ljubljansko pokrajino, ki je bila pod Italijo. Tako se ljudje spominjajo, da je tudi Nace med okupacijo opravljal kmečko delo doma na Mrzlem Polju pri Stični.
Maja 1945 se je z očetom in nekaterimi ljudmi iz Stične pred komunisti umaknil na Koroško. Pri Grosupljem jim je granata ubila konja, stiškemu patru Kolumbanu Oberstarju pa odtrgala nogo (12. avgusta 1946 je umrl v stiškem samostanu). Na Koroškem se je Nace pridružil drugim begunskim duhovnikom. Kmalu pa se je vrnil na Štajersko in sicer nazaj k Sv. Mariji v Puščavo, od koder so ga Nemci na začetku vojne pregnali.
Glavni oltar v Marijini romarski cerkvi v Puščavi. Na njem so tudi mojstrovine kiparja Strauba. Foto: Ivo Žajdela
Kakšni so bili »razlogi« za umor Ignacija Nadraha
Z veliko ljubeznijo se je lotil duhovne in gospodarske prenove župnije. Lepo je obnovil božjepotno župnijsko cerkev. »Čez poldrugo leto pa se je v župnišču zgodil skrivnostni dogodek. Razumeti ga moremo le, če primerjamo zadevo s podobnimi preganjanji duhovnikov v tistem času po naših krajih,« so zapisali v knjigi Palme mučeništva (1995).
»Štirinajst dni pred zločinom se je pri župniku oglasil nekdo, ki je Naceta dobro poznal in je bil v službi pri Udbi. Domnevajo, da je ta dal naročilo za umor. Nadrahova družina je bila pri komunističnih oblastnikih slabo zapisana. Oče se je vrnil s Koroškega, a ni bil zaprt. Ubili pa so dva župnikova brata, ki so ju s prevaro vrnili iz Vetrinja (Jožeta, domobranskega oficirja, so menda mučili in ubili v Škofovih zavodih v Šentvidu, drugega brata Toneta pa so ubili na Teharjah).«
Župnišče v Puščavi, v katerem so leta 1947 umorili župnika Ignacija Nadraha. Foto: Ivo Žajdela
Udbovski umor v župnišču
Januarja 1947 je bil Ignacij Nadrah sam doma v župnišču v Puščavi; njegova gospodinja je takrat za nekaj dni odšla na dopust. Za to je verjetno vedel tudi župnikov morilec. Izkoristil je priložnost in uresničil svoj morilski načrt. 9. januarja 1947 je ministrant zjutraj našel cerkev zaprto. Šel je v župnišče po ključ in našel župnika ležečega v krvi na stopnišču. Bil je še živ. Morilec ga je z železno palico večkrat udaril po glavi in ga močno poškodoval.
Sosedje so župnika spravili v posteljo in poklicali sosednjega župnika Oblaka z Lovrenca, ki mu je podelil maziljenje. Vendar niso mogli takoj dobiti voznika, da bi Nadraha prepeljali v mariborsko bolnišnico. Šele popoldan so ranjenega župnika naložili na tovornjak, ki je pripeljal mimo. V bolnišnici so ugotovili, da ima dvakrat prebito lobanjo in da zanj ni več pomoči. 12. januarja 1947 je Ignacij Nadrah v mariborski bolnišnici umrl za posledicami napada. Ob veliki udeležbi duhovnikov ga je pokopal dravograjski prošt Munda na pokopališču v Puščavi.
Grob Ignacija Nadraha. Vir: p. Anton Nadrah
Komunistični umor med množico drugih
V Palmah mučeništva so še zapisali: »Sumljiva oseba je tiste dni na vlaku ljudi iz Puščave spraševala, če je tam kaj novega. ... Uradno sporočilo je razlagalo, da je padel po stopnicah. Ljudje pa so kar vedeli, kdo bi bil tisti, ki je prišel iz šolskega poslopja (to ima prehod v župnišče) in storil to dejanje, odprl vhodna vrata in se vrnil v šolo. Nekdo, ki je bil najprej pri Hitlerjugendu, nato pa pri partizanih (kjer je moral zaradi nezaupanja storiti nekaj 'junaških' dejanj)! Govorijo, da je pozneje sam to posredno priznal in si olajšal nemirno vest. Storil je pač po naročilu drugih, ki so bili prepričani, da bodo tudi pri nas uničili vero in uresničili raj na zemlji.«
Nadrahov morilec je bil gotovo pripadnik komunističnega režima, umor pa nadaljevanje njihovega medvojnega in povojnega ubijanja duhovnikov.
V spominu ljudi je župnik Ignacij Nadrah ostal zapisan kot človek blage in mirne narave, ves predan svojemu duhovniškemu poslanstvu.
Ob Nadrahovem grobu: Nacetov nečak p. Anton Nadrah in ministrant Gašper Karničnik, ki je težko poškodovanega župnika našel. Vir: p. Anton Nadrah
Ivo Žajdela, Umor župnika Naceta Nadraha, Reporter, 7. 1. 2019Ivo Žajdela, Nace Nadrah, Reporter, 14. 1. 2019
