Založba Družina je izdala prevod knjige Ernest Simoni. Mučeniški duhovnik v komunistični Albaniji, ki jo je napisal italijanski novinar Mimmo Muolo.

Ernesta Simonija je albanski komunistični režim zaprl na božični večer leta 1963. Najprej so ga obsodili na smrt, potem pa kazen znižali na 25 let.

Do leta 1981, ko so ga izpustili, jih je prestal osemnajst, od tega dvanajst let na suženjskem delu v nemogočih razmerah v rudnikih. Prestal je 11.107 dni zapora in prisilnega dela. Toda »svoboda« je bila le navidezna. Dodelili so mu delo v smradu kanalizacije mesta Skadar.

Skupaj je tako njegova kalvarija trajala skoraj osemindvajset let, bil je na prisilnem delu, kjer je najprej delal kot zidar, potem kot rudar in nazadnje kot komunalni delavec v kanalizaciji.

Zanj je bil dan osvoboditve 5. september 1990, ko je bil končno spet svoboden, da je lahko opravljal duhovniško službo

V frančiškanskem noviciatu

Ernest Simoni se je rodil 18. oktobra 1928 v Troshaniju, vasi, ki je od Skadra oddaljena okoli trideset kilometrov. Med drugo svetovno vojno je postal frančiškanski novinec. Noviciat je bil v vasi Troshani, kolegij pa v Skadru. Njegovih šestintrideset sošolcev pod vodstvom desetine profesorjev, ki so bili vsi frančiškani, se je poglabljalo v teologijo in filozofijo, ne da bi pri tem zanemarjali humanistične vede in jezike.



Že v letih izobraževanja za duhovnika se je izkazal kot eden izmed najbolj obetajočih študentov. S soglasjem profesorjev mu je uspelo opraviti dva letnika študija v enem letu in je odlično opravil zaključne izpite. Toda obdobje študija in molitve je hitro prihajalo h koncu. Po koncu vojne so Albancem zavladali komunisti, ki jih je vodil Enver Hoxha. Z njimi pa strahotna diktatura.

Postal je podeželski učitelj

Leta 1948, sredi šolskega leta, so mladega Ernesta, ki je tedaj imel že dvajset let, skupaj z njegovimi šestintridesetimi sošolci izgnali iz noviciata in moral je prekiniti študij. Nekateri so se vrnili na domove, nekateri so se izgubili, nekateri so se poskušali rešiti v sosednjo Jugoslavijo.

Nepismenih je bilo več kot 80 % celotnega prebivalstva, ki je štelo dva milijona ljudi, od katerih je bilo 10 % katoličanov. Šolstvo skorajda ni več delovalo in pomanjkanje učiteljev je položaj še poslabšalo. Komunisti so vse, ki so imeli vsaj minimalno izobrazbo, takoj vpoklicali in poslali v šole v različnih vaseh, predvsem da bi se borili proti široko razširjeni nepismenosti.

Ker se je Simoni šolal in je torej imel določeno izobrazbo, so tudi njemu namenili vlogo učitelja. Poslali so ga učit v kraj, ki je bil med najbolj odmaknjenimi in nedostopnimi v okolici Skadra. Namenili so mu eno od odmaknjenih vasi na deželi, kjer je primanjkovalo vsega, začenši z osnovno izobrazbo.

Ni bil le učitelj, ampak tudi misijonar

Mali i Rencit (Lažnivčeva gora) je bilo majhno središče s skupno okoli sto prebivalci, obdano z obširnim gozdom, ležalo je okoli petdeset kilometrov od Skadra. Mladi Simoni je tja prispel leta 1948 in ostal tri leta. Nato so ga med letoma 1951 in 1953 premestili še v štiri druge vasi.

Njegovo delo učitelja je postalo tudi misijonsko in evangelizacijsko. Ni se omejil na učenje branja in pisanja, ampak je učil tudi katekizem, prenovil pobožnosti, uvedel molitev rožnega venca, pomagal ljudem v stiski in celo polagal roke nad bolne, kar je pogosto imelo dobre učinke na njihovo zdravje. Kljub temu da še ni mogel obhajati maše, ker še ni bil posvečen v duhovnika, je postal »župnik« ali neke vrste diakon.

Namen režima je bil, da bi ga ugonobil

Čez čas je zaprosil pristojne državne organe za vrnitev v Skadar, da bi ga lahko posvetili v duhovnika. Komunistična uprava je obravnavala prošnjo in ugotovila, da je dosegel starost za opravljanje obvezne vojaške službe. Tako so ga, ker še ni bil duhovnik, vpoklicali v vojsko. Simoni je o tem povedal:

»V resnici je bil namen režima, da bi me ugonobil. V tistem času so tako ravnali s številnimi katoličani. Vojaško življenje je bilo nadvse trdo in ni manjkalo priložnosti za bolezen in poškodbe, vojaki so bili podvrženi zelo ostrim disciplinskim sankcijam, tudi telesne narave. Kdor ni bil dovolj močan, s telesnega, predvsem pa s psihološkega vidika, je na koncu podlegel.«

Dve leti pri vojakih, ki sta bili hujši od zapora

Simoni je tudi med javnim pričevanjem, ki ga je imel v času obiska papeža Frančiška v Albaniji 21. septembra 2014, papežu jasno povedal: »Vzeli so me v vojsko z namenom, da bi tam izginil. Minili sta dve leti, ki sta bili hujši od zapora.«

Leti, ki ju je omenil, sta bili med letoma 1953 in 1955. To je bilo strahotno obdobje, uvod v to, kar se mu bo zgodilo čez nekaj časa z aretacijo in dolgim zaporom. Ure in ure so hodili po snegu, visokem tudi petdeset centimetrov, na ramenih nosili nahrbtnik, težek okoli štirideset kilogramov, pri temperaturi petnajst stopinj Celzija pod ničlo. Jedli so malo ali nič. Spali so na slami, ne da bi se lahko preoblekli.

Prenašati so morali umazanijo, trpinčenje nadrejenih in sovraštvo drugih vojakov. Vsak dan so bili podvrženi fizičnim naporom na meji človeškega. Slediti so morali uram indoktrinacije, ko so bili prisiljeni brati režimska dela, in bili so izpostavljeni stalnemu in vseprisotnemu pranju možganov.

Podeželski župnik, ki je obnovil razpadlo cerkev

Ko je prišel iz vojske, je skrivoma dokončal študij teologije. 7. aprila 1956 ga je mons. Ernest Çoba v Skadru posvetil v duhovnika. Škof ga je zaradi pomanjkanja škofijskih duhovnikov prosil, da bi bil inkardiniran v skadarsko škofijo.

Naslednjega dne je Ernest Simoni, zdaj škofijski duhovnik, obhajal svojo prvo mašo v skadarski katedrali. Takoj ko je bil posvečen v duhovnika, ga je škof poslal za kaplana v cerkvi sv. Nikolaja v Skadru. O tem je povedal: »V tej župniji sem ostal skoraj eno leto. To obdobje je zaznamovala relativna svoboda obredov. Zato sem lahko v polnosti razvijal svoje služenje.«

Po letu dni, ki jih je preživel kot kaplan v glavnem mestu, ga je škof poslal za župnika v okoliške vasi. Središče župnije je bilo v vasi Kakarriq, a je njeno ozemlje pokrivalo še dve drugi vasi, Kukel in Barbullush.

Ko je prispel v Kakarriq, je našel župnijsko cerkev skoraj v ruševinah. Toda ko je prijel za kramp in zidarsko žlico ter pridobil za sodelovanje tudi župljane, ni uspel le obnoviti male cerkvice, ampak tudi povečati njeno lepoto.

Leta 1958 je komunistični režim udaril

Obdobje, ko je Ernest Simoni lahko bolj ali manj svobodno opravljal svojo duhovniško službo, je trajalo sedem let in pol, od 7. aprila 1956 do 24. decembra 1963, ko so ga komunisti aretirali. V tem času se je politična klima v državi dokončno spremenila.

Že leta 1958 je režim ponovno začel z vsemi sredstvi preganjati duhovnike. Prevzel je tehniko ljudskih sodišč, kar je v praksi pomenilo zrežirane procese na javnem kraju. Glavni namen je bil, da so ustrahovali ljudi in označili vse, ki niso delili marksistične ideologije, za sovražnike ljudstva. Na ta način, poleg drugih, so ljudem pokazali moč režima in jih odvračali od nasprotovanja.

Novembra 1958 je v kinu Republika v Skadru potekal grozljiv sodni postopek, obtožili so duhovnika Ejll Kovaçita. Aprila leta 1959 so ustrelili Dedë Malaja, župnika v vasi Bregu i Bunës, medtem ko so patra Konrada Gjolaja, frančiškana, obsodili na petindvajset let zapora.

»Udarimo enega človeka, da bi jih vzgojili sto«

24. decembra 1963 so aretirali tudi Ernesta Simonija. Njegov nečak Antonio je bil še majhen, a dovolj velik, da je opazil čudno dogajanje: »Na neki točki maše sem videl, da so v cerkev vstopili štirje moški, ki jih nisem poznal. Dva sta bila v policijski uniformi, dva v civilu, vsi pa so imeli mrk videz. Po hrbtu me je spreletelo, medtem ko so se vse oči vernikov, ki so se ovedli njihove prisotnosti, že prilepile nanje. Štirica se je razpostavila na strateške točke po cerkvi in je mirno stala do konca maše. Komaj je stric Ernest izgovoril Ite, missa est, so hitro stopili v prezbiterij in mu pred vsemi, ne da bi počakali niti, da bi si slekel liturgična oblačila, zaklicali: 'Ernest Simoni, v imenu albanskega ljudstva si aretiran.' Nato so mu nadeli lisice in ga odpeljali kot pravega zločinca.

Ljudje so bili zaprepadeni in prestrašeni. Gospod Ernest, aretiran na božično noč, ob koncu maše. To je bil za vse velik šok. Moj oče se ta večer ni počutil dobro in ni prišel k maši. Eden od štirih policistov je odšel do naše hiše in ga grobo obvestil o aretaciji. Oče je omedlel. Ko je nekoliko kasneje prišel k sebi, je bilo še dovolj zgodaj, da je videl žalosten prizor, kako njegovega brata dobesedno vlečejo vklenjenega po glavni vaški cesti, da so ga vsi lahko videli. 'Udarimo enega človeka, da bi jih vzgojili sto,' je bil eden najljubših Maovih sloganov.«

Mraz, lakota, udarci, ponavljajoča se neusmiljena zasliševanja

Samica je kmalu postala zanj kraj trpljenja in oltar, na katerem je daroval svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi. Mraz, lakota, udarci, ponavljajoča se neusmiljena zasliševanja. Tri mesece, vse do procesa, je moral duhovnik počasi, a zanesljivo prehoditi prve stopnice svoje osebne kalvarije. Nanjo so pripeljali tudi druge njegove sobrate, njegova posebna pot pa je večkrat vodila po robu smrtnega prepada in je trajala skoraj osemindvajset let.

Simoni je pripovedoval: »Nekega dne so me zvezali in peljali na zaslišanje, kdo ve katero po vrsti. Poveljnik stražarjev mi je dejal: 'Obtožili te bomo, da si sovražnik ljudstva, ker si rekel ljudem, da bomo vsi umrli za Kristusa, če bo potrebno.' Tako močno so mi zavezali zapestja, da se mi je ustavilo bitje srca in sem skoraj umrl.«

»To so mi storili večkrat. Žica se mi je zažrla v meso, dokler nisem začel krvaveti v zapestjih in nisem omahnil v nezavest. Nato so me polivali po hrbtu z vedri ledene vode, da so me spravili nazaj k zavesti.«

Obsojen na smrt zaradi posedovanja sovjetske revije

Po treh mesecih prišel čas za sodni proces. Ustrezno pretvezo za obsodbo je policija našla med preiskavo v njegovi hiši. Naročen je bil na revijo L'Union Soviétique, ki so jo izdajali v Moskvi, čeprav je bila napisana v francoskem jeziku.

Ko je Sigurimi preiskovala hišo, so našli izvod revije s podobo ameriškega predsednika in njegove žene. Albanija je takrat že prekinila odnose s Sovjetsko zvezo in revija je bila tako dokaz za dvojno izdajo. Obsodili so ga na smrt. Čez čas so mu kazen znižali na petindvajset let zapora.

Državni ateizem, edinstven primer na vsem svetu

Režim v nasprotju s tem, kar je bilo zapisano v ustavi iz leta 1946 in sporazumu iz leta 1951, nikoli ni držal obljube o ponovnem odprtju semenišč in cerkva, niti ni nikoli dal dovoljenja staršem, da bi pripeljali otroke v cerkve k verouku. Ko je izbral pot najbolj krvavega preganjanja v Evropi, diktator Enver Hoxha ni skušal izničiti le verskega vpliva na ljudi, ampak religijo samo. Sredstva, ki so jih določili za dosego tega cilja, so bile zaporne kazni, taborišča prisilnega dela in umori. Vse do tega, da so v eni od naslednjih reform ustave eksplicitno razglasili državni ateizem, kar je bil edinstven primer na vsem svetu.

Leta 1967 so popolnoma prepovedali vsakršno dejavnost Cerkve

Maja 1967 so se nasilno spravili nad še obstoječe verske ustanove, jih uničevali in jim spremenili namembnost. 13. novembra tega leta je režim dokončno odvrgel masko in odločil, da je prišel trenutek za zakonsko prepoved kakršnih koli verskih obredov.

Na praktični ravni je z dekretom iz leta 1967 postala nezakonita vsaka oblika obreda, skupne molitve ali verskega pouka. Od sto sedemdesetih katoliških duhovnikov, ki so bili v Albaniji leta 1944, so jih enaintrideset ubili, osem so jih uničili v zaporih ali koncentracijskih taboriščih, vsaj sedemdeset so jih zaprli za več deset let. Med zadnjimi je bil tudi Ernest Simoni. Tudi njegova družina ni ušla težkim posledicam albanske kulturne revolucije. Leta 1967, ko so uničili ali zaprli tudi druge cerkve, so skadarsko katedralo, blizu katere je leta živela Simonijevaa družina, spremenili v športno dvorano.

Boga je Enver Hoxha razglasil za »mrtvega« in ga zamenjal s samim seboj

Diktator Enver Hoxha je na videz dosegel, kar je hotel. Boga, ki ga je v svoji norosti leta 1967 razglasil za »mrtvega«, je zamenjal s samim seboj. Tega leta so začeli pobočja hribov in gora prekrivati veliki napisi, ki so nosili njegovo ime, njegovo slavo in nesmrtnost. V knjigah, pesmih, gledališču in sploh v »umetniških« delih so slavili njegov lik. Njegova podoba je nadomestila svete podobe, ne samo v hišah Albancev, ampak predvsem na cestah, v trgovinah, lokalih, uradih, šolah, od vrtca dalje, da bi tako vse bolj prodrla na vse ravni. Kot je napisal Vasil Qesari v knjigi Post-skriptum za diktaturo, so v vrtcih malčke učili, da imajo dve materi: Najprej veliko mater Partijo in šele nato mamo, ki jih je rodila in jo imajo doma.

Delal je v cementarni v nečloveških pogojih

Najprej so Simonija poslali na gradbišče. V Rubiku so morali zgraditi rudarsko naselje: to je pomenilo vse zgradbe zunaj samega rudnika za namestitev paznikov in zapornikov. Nato so ga premestili v Laç, kraj, kjer se je nekoč dvigalo svetišče sv. Antona in kjer je zdaj potekala proizvodnja fosfatov. Nazadnje je prišel v Elbasan, mesto, južno od Tirane in sto triinosemdeset kilometrov oddaljeno od Skadra, kjer je bila cementarna.

Delal je v cementarni v nečloveških pogojih. Z železno macolo, težko kakih dvajset kilogramov, je moral razbijati kamne, ki so jih izkopali v kamnolomu in so služili za pripravo cementa. Grozljiva izkušnja služenja vojske ni bila proti temu nič.

Izmene pri delu so bile ubijalske, sistem nadzora zadušljiv in neusmiljen. Vsako najmanjšo odsotnost z dela so strogo kaznovali. Kakršna koli raztresenost, trenutek utrujenosti, bolečina zaradi slabega zdravja je za zapornike pomenila v najboljšem primeru telesno kazen. V najslabšem primeru jih je doletela smrt zaradi udarcev, nezdravljenih bolezni, mraza in lakote.

Duhovnika so iz gradbenega oddelka premestili v rudarskega

Simoni je v teh treh delovnih taboriščih preživel prvih šest let zaporne kazni. Nato je konec leta 1969 in začetek leta 1970 sledil nov preobrat in nadaljnji spust v pekel, saj so duhovnika iz gradbenega oddelka premestili v rudarskega. To je bilo najdaljše obdobje prisilnega dela, skupno je trajalo dvanajst let, in nemara tudi najtežje.

Najprej so ga poslali v Reps, vasico v gorah severne Albanije, nato nekaj kilometrov naprej v Spaç, sredi gorate in odmaknjene pokrajine, ki ga je še danes težko doseči. Kraj so v 90. letih razglasili za nacionalni spomenik, a od takrat niso storili še nič za to, da bi obudili spomin nanj. Danes je taborišče, ki so ga postavili ob rudniku, kraljestvo plevela, ki prerašča razvaline stare stavbe, kjer so zaporniki spali po svoji utrudljivi izmeni.

V rudniku kot kot sužnji v starem Egiptu

V dveh rudnikih, h katerima so dodelili Ernesta Simonija, so delali in kopali do petsto metrov v globino. Sestavljala ju je mreža predorov, ki so vodili kilometer in pol v goro; iz njenega drobovja so pridobivali baker in pirit.

Tudi pogoji dela so bili nečloveški. Kot sužnji v starem Egiptu, ki so jih faraonovi nadzorniki prisilili, da so nosili najtežja bremena za gradnjo templjev in piramid, so rudarji iz Repsa in Spaça z golo silo svojih rok in nog potiskali vagone, naložene z materialom, ki so ga izkopali v rovih.

Bilo je na stotine in stotine kilogramov rude, večkrat pomešane z zlatom, šlo je torej za material z visoko vrednostjo. Nadzorniki so bili zelo pozorni, da ni nihče ničesar dal v svojo torbo, da bi predal naprej sorodnikom, ko so jim dovolili obisk v delovnem taborišču. Bič stražarjev ni nikoli počival in delali so v nenehnem strahu. Še posebej pred sobami za kaznovanje.

Leta 1981 so ga izpustili na »svobodo«

Simonijevo bivanje v zaporu in na prisilnem delu je trajalo skupaj osemnajst let. Leta 1981 so ga izpustili na »svobodo«. Končala se je ena kazen, a začela druga, morda še težja, a gotovo veliko bolj ponižujoča.

Najprej so ga obsodili na smrt, kazen pa so mu kasneje omilili na petindvajset let prisilnega dela. Do leta 1981 jih je prestal osemnajst, od tega dvanajst let v rudnikih.

Nečak Antonio Simoni je o vrnitvi strica povedal. »Bil je v usmiljenja vrednem stanju, če se blago izrazim. Suh kot prekla, šibek, prestal je utrujenost in lakoto. Tistega dne je močno deževalo. Stric Ernest je prehodil velik del poti po dežju. Bil je ves premočen. Vseeno je z vsemi mokrimi oblačili na sebi tehtal le malo več kot štirideset kilogramov. Okostnjak na dveh nogah.«

Dodelili so ga med iztrebke: urejal je kanale, jih čistil, kidal blato

Toda svoboda, ki jo je režim »podaril« duhovniku Simoniju, ki je imel leta 1981 že triinpetdeset let, je obstajala samo v besedah.

Kot katoliškega duhovnika, sovražnika ljudstva, bivšega rudarja v grozljivem delovnem taborišču v Spaçu, so komunisti ponovno poslali na delo, tokrat v podzemlje. Dol, v kanalizacijo mesta Skadar.

Dodelili so ga v ekipo delavcev, ki je morala v njej opravljati vzdrževalna dela. To je pomenilo, da je bil med iztrebki. Urejal je kanale, jih čistil, kidal blato. To je moral delati vsak dan od trenutka svoje »osvoboditve« in povratka v Skadar. Osem do deset ur dela na dan.

Ljudje kot podgane, obsojeni na skupno življenje v smrdljivem peklu

Oster duh pirita in bakra je zamenjal smrad v podzemnih kanalih, ki se je zažrl vanj, se oprijel obleke, mu prodrl skozi kožo. Tudi tu je bila umazanija in grdo ravnanje. Ljudje in podgane. Še več, ljudje kot podgane, obsojeni na skupno življenje v smrdljivem, tekočem peklu, ki se je zdelo brez konca kot predor, ki so ga morali prisilni delavci vzdrževati sedem dni na teden, tudi ob praznikih.

Formalno bi morala biti nedelja, oziroma Hoxhev dan (tako jo je preimenoval režim), dan počitka, a so komunisti od svojih državljanov zahtevali dodatno obremenitev: tako imenovano »prostovoljno« delo, ki pa seveda ni bilo prostovoljno. Če kdo ni prišel na delo, so ga kaznovali, najprej z globami, nato z višjimi kaznimi, ki so lahko dosegle tudi nekaj mesecev zapora.

Po smrti enega diktatorja, Enverja Hoxha, je nastopil drugi, istega slovesa

Komunistični diktator Enver Hoxha je umrl leta 1985 pri sedeminsedemdesetih letih. Njegov odhod je za komunistično Albanijo pomenil začetek konca. Toda svobode še več let ni bilo.

Konec leta 1982 je bil za predsednika države imenovan Ramiz Alia, ki ga je Hoxha izbral za naslednika, in je od leta 1984 dalje prevzemal vse več moči tudi v očeh javnosti.

Simoni je dejal, da je bil Alia skoraj slabši od Enverja Hoxhe. »Ob njegovi smrti smo pričakovali nekoliko svobode, a se v praksi ni spremenilo nič.« Svoboda je v Albanijo prišla leta 1990, ko je Alia pod pritiskom demonstracij in takrat že nevzdržnega ljudskega vrenja ponovno vpeljal zasebno lastnino ter odobril osnovne svoboščine vključno s svobodno versko prakso. Leta 1991 so bile prve svobodne volitve, ki so naslednje leto prinesle na oblast Salija Berisho, bivšega zdravnika Enverja Hoxhe, ki se je predstavljal kot protikomunist. Tako se je končala dolga zima komunistične diktature, ene najhujših, kar jih je bilo.

Šele po 4. novembru 1990 je lahko ponovno obhajal mašo pred ljudmi

Simonija so 5. septembra 1990 poklicali k šefu tajne policije v Skadru. Najprej so ga pustili pet ur čakati, potem pa mu je šef tajne policije dejal: »Poklicali smo te, da bi te obvestili, da so cerkve ponovno odprte. Vsi lahko pridejo k maši. Svobodno lahko molite k vašemu Bogu.«

Toda Simoni ni mogel verjeti in se navaditi na novi čas. Minila sta še dva meseca, preden je ponovno obhajal mašo pred ljudmi, šele po 4. novembru 1990, ko je na zgodovinsko nedeljo duhovnik Simon Jubani na skadarskem pokopališču daroval prvo mašo v javnosti.

Leta 2016 je papež Frančišek Ernesta Simonija imenoval za kardinala

9. oktobra 2016 je papež Frančišek po radiu izgovoril njegovo ime: »Ernest Simoni, albanski duhovnik, ki je preživel osemnajst let prisilnega dela pod komunističnim režimom Enverja Hoxhe, bo postal kardinal.« Pri skoraj oseminosemdesetih letih ga je papež poklical k sodelovanju v kardinalskem zboru.

Albanski duhovnik, ki je papeža ganil do solz

Vatikan je osemintrideset mučencev iz Albanije razlasili za blažene

5. novembra 2016 je Vatikan osemintrideset mučencev iz Albanije proglasili za blažene.

Izboru mučencev je načeljeval mons. Vinçenc Prennushi, nadškof v Draču, poleg njega pa še en škof, monsinjor Frano Gjini, enaindvajset škofijskih duhovnikov, sedem frančiškanov, trije jezuiti, štirje laiki (med njimi ena ženska) ter en semeniščnik. Umrli so med letoma 1945, ko je bil usmrčen prvi, in 1974, ko je potekala zadnja usmrtitev. Med mučenci so tudi nekateri profesorji frančiškanskega kolegija, kjer je Simoni začel študij in se pripravljal za duhovništvo. Gjon Shllaku, frančiškan, ki so ga ustrelili 4. marca 1946 v Skadru, je bil njegov docent za francoščino in filozofijo. Bernardin Palaj, ki je umrl leta 1947, je bil glasbenik in pisatelj, medtem ko je bil Çiprian Nika, rektor kolegija.

Blažena je postala tudi Maria Tuci

Med štirimi laiki je bila tudi Maria Tuci, aspirantka pri sestrah stigmatinkah. Njeno zgodbo lahko vzamemo kot simbol za vse druge tako po krutosti mučenja kot po tem, s kakšnim pogumom se je z njim soočila. Bila je zelo lepo dekle. Uprla se je spolnemu nadlegovanju in so jo zato večkrat surovo pretepli. Pazniki v zaporu so ji izmaličili obraz, jo zaprli v temnico brez svetlobe, pustili so ji zamenjati oblačila le enkrat na mesec in jo redno izpostavljali mrazu in dežju. V kritičnem stanju so jo prepeljali v bolnišnico, in preden je leta 1950 umrla, je svoji prijateljici Dividi, ki jo je prišla obiskat, dejala: »Uresničila se je beseda mojih preganjalcev: 'Spravili te bomo v takšno stanje, da te niti tvoji domači ne bodo mogli prepoznati.'«

Preberite tudi:

90 let albanskega kardinala Simonija