K Mariji Pomagaj na Brezje so se v soboto, 16. junija, že 50-ič odpravili bolniki, invalidi in starejši ter njihovi pomočniki. Zbralo se jih je okrog 4500 iz vse Slovenije. Ob tem so prejeli zakrament bolniškega maziljenja.



Naši preizkušani bratje

Največ zaslug, da se je to romanje začelo, ima ustanovitelj revije Ognjišče mons. Franc Bole, ki je obiskoval invalide, da jih je predstavil v rubriki Naši preizkušani bratje v omenjeni reviji; rubrika je v njej še zdaj. Invalidi so mu povedali, da so zelo osamljeni in da bi tudi oni radi kdaj kam romali in se srečali z drugimi tako močno preizkušenimi ljudmi. Takrat so nepokretni bolniki težko in le redko zapuščali svoje domove. Uredniku Boletu se je porodila enkratna zamisel: Zakaj ne bi poskrbeli za njihovo posebno letno romanje na Brezje? Prvo je bilo 19. avgusta 1968 še v brezjanskem romarskem svetišču, pozneje, prvič leta 1972, so ga zaradi vedno večjega števila romarjev preselili na trg pred baziliko.



Najožjim in drugim sorodnikom bolnih, invalidov in starejših so pri prevozu na Brezje in oskrbi na samem romarskem kraju pomagali člani in članice župnijskih Karitas, skavti (mladi in odrasli), malteški vitezi in člani Malteške pomoči Slovenije, mladi iz mladinskih veroučnih skupin in številni drugi dobri ljudje, ki vidijo in čutijo stisko človeka. Tisti, ki niso mogli na Brezje, so lahko slovesnost spremljali po valovih Radia Ognjišče.



Da bi bolezen bila znosna in da bi skrb in nega bili ljubeči

Prav Franc Bole, sicer letošnji biseromašnik je bil deležen navdušenega ploskanja romarjev, za njegovo pobudo pa se mu je zahvalil tudi voditelj romanja ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Ob daritvenem oltarju so se jima pridružili mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek, koprski škof dr. Jurij Bizjak in več deset duhovnikov.



»Če že bolnike obiskovati spada med telesna dela usmiljenja, koliko večje delo usmiljenja je bolnike negovati in zanje skrbeti iz dneva v dan,« je dejal nadškof Zore in opozoril na njihovo željo, »da bi bolezen bila znosna in da bi skrb in nega bili ljubeči«. Vendar je dodal, da »žal živimo v miselnem okolju, ki je polno lepih besed o človekovih pravicah, človekovem dostojanstvu, skrbi in odgovornosti za nemočne in ranljive skupine v družbi. Ob vseh teh lepo zvenečih besedah pa se vedno večkrat dogaja, da pravico do življenja od spočetja do naravne smrti poteptamo s tako imenovano pravico do izbire in pravico do 'dostojanstvene smrti'.«

Nadškof Zore je menil, da je prav, da se na romanju zahvalimo tudi bolnim in ostarelim samim, saj nas skrb zanje počlovečuje.



»Vedno bolj počlovečen postajaš samo tako, da se ustaviš ob človeku in da si pripravljen in sposoben tudi v bolnem telesu, v telesu, ki se mu življenje izteka, v nemočnem in ostarelem telesu videti človeka in ga spoštovati, ga objeti z dostojanstvom in sočutjem.«

Pred koncem maše se je vsem, ki so kakorkoli pomagali pri tokratnem »zlatem« romanju bolnikov, invalidov in starejših na Brezje, ter sodelovali pri njem toplo zahvalil odgovorni urednik revije Ognjišče mons. Božo Rustja.



Podrobneje bodo romanje, besede škofov in izjave romarjev predstavljeni v novi številki Družine.