Danes, 2. julija, obhajamo praznik Ptujskogorske Matere Božje.

Ptujska Gora je eno od treh osrednjih Marijinih svetišč na Slovenskem. V jubilejnem letu 2010 (ko je minilo 600 let od njene izgradnje) je papež Benedikt XVI. cerkev povzdignil v baziliko, njeno arhitekturno in umetniško bogastvo pa se tesno prepleta z duhovnim pomenom, ki ga ima za kraj in predvsem za številne domače in tuje romarje.

Marija Zavetnica s plaščem

Osrednje mesto v svetišču predstavlja milostni relief Marije Zavetnice s plaščem. Sodi med najbogatejše in likovno najlepše upodobitve v tedanji Evropi. Pod njenim plaščem je zavetje našlo 82 oseb: na njeni levi so predstavniki posvetnih stanov s cesarjem in kraljem na čelu (Sigismund Luksemburški, Bernard Ptujski z ženo, kraljica Barbara Celjska ...), na desni pa predstavniki duhovnih stanov s papežem v ospredju. Spet pa je potrebno poudariti njen duhovni pomen. Marija z Jezusom na levi roki je varuhinja vsega človeštva in priprošnjica pred Bogom. Njen čudoviti pogled izžareva toplino in kar je še pomembneje: ne gleda oseb, ki so pod plaščem, kajti ti so pri njej na varnem. S pogledom vabi tiste, ki prihajajo.

Tri besede in štiri imena

Gvardijan minoritskega samostana na Ptujski Gori p. Milan Holc je za revijo Praznična dejal: »Nam, patrom, romarjev ni potrebno vabiti na Ptujsko Goro. Pridejo sami, ker jih pokliče Ona. Marija je tista, ki vabi.« Številni se njenemu klicu odzovejo.



Ko poromamo na Ptujsko Goro, nas sredi krožišča tik pod vrhom pričaka kip deklice, ki zre proti baziliki. Staro izročilo pripoveduje, da so imeli vurberški grofje slepo hčerko edinko. Nekega večera, ko so molili, je deklica stala pri oknu in vzkliknila: »Tam zgoraj vidim luč!« Tako so na hribu, kjer je zagledala svetlobo, začeli graditi cerkev.

Gora milosti

Druga razlaga omenja bitko pri Nikopolisu (v današnji Bolgariji), ki jo je vodil kralj Sigismund Luksemburški, ki je bil poročen z grofico Barbaro Celjsko. To je bila zadnja od križarskih vojn večjega obsega v srednjem veku, ki so jo kristjani izgubili. Kljub temu, da so Turki dali pobiti 3000 ujetnikov, se jih je nekaj (vključno s Sigismundom) uspelo rešiti, v zahvalo za čudežno vrnitev domov pa so prispevali zajetne vsote za cerkev. Mojstri velikega nemško-češkega urednika Petra Parlerja, ki so prišli na takrat popolnoma neznano Ptujsko Goro, niso bili poceni. A gospodje Ptujski (z Bernardom III. na čelu) so bili pripravljeni plačati. Ptujskogorski peščenjak se je izkazal za kakovosten gradbeni material, lomili pa so ga v neposredni bližini Ptujske Gore.

Obe razlagi povezuje zahvala Mariji (za ozdravitev oziroma rešitev iz bitke), zato se je kraja prijelo za mnoge najlepše ime Mons Gratiarum – Gora milosti.

Po omenjeni bitki so Turki postali gospodarji Balkana in Srednje Evrope. Do leta 1487 je izpričano, da je bila njihova vojska dvakrat v cerkvi in jo je tudi oskrunila (Jezus je bil »tepen«). Zgodilo pa se je, da je na enem takih turških pohodov cerkev zavil črn oblak, tako da je Turki niso videli in so odjezdili naprej. Od tod tudi ime Črna gora, ki se je Ptujske Gore držalo vse do prihoda minoritov leta 1937. Eno prvih imen iz zgodovinskih listin pa je nemško – Neustift oziroma Nova Štifta. Nakazuje na to, da je bila cerkev (po zaobljubi) zgrajena povsem na novo.

Šentvoršce

Ob prazniku je Založba Družina izdala knjižico Šentvoršce 2018, ki se letos nanašajo na škofovsko sinodo na temo Mladi, vera in razločevanje poklicanosti, ki bo oktobra letos, ravno v mesecu, ko se šentvoršce berejo. Napisali so jih dijaki, študentje in zaposleni. Vsi so uporabili enaka izhodišča, v luči katerih je nastal tudi sklepni dokument predsinodalnega srečanja več kot 300 mladih predstavnikov z vsega sveta, ki je bilo marca letos v Rimu, in sicer ob sodelovanju 15.000 mladih, ki so se povezali prek skupin na Facebooku.

»Za sodelovanje pri pisanju smo potrkali na vrata Zavoda Antona Martina Slomška in povabili dijake škofijske gimnazije in dijaškega doma, da spregovorijo, kje so mladi danes in kako se vidijo,« je v uvodniku zapisal p. Martin Gašparič. »Študentje iz Univerzitetne župnije Maribor in njihovi duhovni voditelji ter zaposleni v Zavodu Antona Martina Slomška so na isto temo 'povedali', kje oni vidijo mlade, ter podali svoj pogled nanje glede na svoje izkušnje. Papež Frančišek želi prav to, da Cerkev – sinoda – ne bi govorila o mladih brez njih, temveč da bi najprej slišala njih. Kot pastir božjega ljudstva je v Šentvoršcah prvo razmišljanje podal nadškof msgr. Alojzij Cvikl, zadnje pa g. Jure Sojč, voditelj škofijskega odbora za mlade.«

V reviji Praznična si preberite več o zgodovini romanj na Ptujsko Goro, kako so se znašli Marijinega pogleda željni romarji, ko molitev ni bila zaželena, in za kakšne čudeže je poskrbela Ptujskogorska Mati Božja.