Odnos med duhovščino in narodom v jugovzhodni Evropi med 19. in 21. stoletjem je bila tema mednarodne konference, ki sta jo minuli konec tedna pripravili komisija za jugovzhodno zgodovino pri inštitutu Pro Oriente in Katoliško-teološka ter Filozofska fakulteta splitske univerze.

Kot je pred začetkom zasedanja pojasnil predsednik ustanove Pro Oriente, Hans Marte, je za globje razumevanje jugovzhodne Evrope nujno potrebno poznavanje večplastne in kompleksne vloge duhovnikov različnih veroizpovedi v procesu izoblikovanja sodobne narodne istovetnosti. Na konferenci v Splitu so razpravljali o odnosu med duhovščino in narodom tudi v luči razvoja ekumenskih in medverskih prizadevanj.

V Splitu so svoja dognanja predstavili izvedenci s Hrvaške, pa tudi iz Avstrije, Bosne, Italije, Nemčije, Slovaške, Slovenije in Srbije. Predavanja so se večinoma nanašala na vlogo katoliških duhovnikov v procesu izoblikovanja narodne istovetnosti Hrvatov v Bosni in Hercegovini v prvi polovici dvajsetega stoletja, pa tudi za odnos bosanskih muslimanskih duhovnikov do narodnega vprašanja v Kraljevini Jugoslaviji med obema svetovnima vojnama.

Na konferenci so med drugim obravnavali položaj srbske pravoslavne Cerkve 'med vero in narodom' v 19. in 20. stoletju, predstavljeni pa so bili tudi dokumenti iz arhiva papeškega državnega tajništva o položaju katoliške Cerkve v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.