Zapri
Iskanje

Na obisku pri družini ministra Janeza Ciglerja Kralja

Za vas piše:
Mojca Purger
Objava: 09. 07. 2020 / 07:45
Oznake: Družba, Duhovnost
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.07.2020 / 09:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Na obisku pri družini ministra Janeza Ciglerja Kralja

Na obisku pri družini ministra Janeza Ciglerja Kralja
»Večji angažma je težji, toda sadovi so obilnejši.«

Foto: Vid Ponikvar/Sportida



Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj in Klavdija Kralj, ki je montessori pedagoginja, sta oba Korošca, poročena sta že 14 let. Vesela in srčna družina s štirimi otroki živi v bližini Komende.

Kako se je spremenilo vaše družinsko življenje, odkar ste postali minister?

Janez: Zelo se je spremenilo, in to v več pogledih. Klavdija se je po dveh letih, ko je bila po rojstvu najmlajšega doma, odločila, da gre nazaj v službo. Postal sem minister, zgodila se je še »korona«, ko je ona kar naenkrat – tokrat ne po svoji volji – ostala sama doma z otroki. Še zlasti nam manjka skupnega časa, ko bi bil jaz doma. Že o logistiki se težko dogovarjava, kaj šele o kakšnih globljih stvareh. Tu so še otroci. Kdor je starš, ve, kaj pomeni, če te pet dni ni. V najboljšem primeru kdaj pomagam pri večerni rutini. Imamo pa zajtrke skupaj in jaz peljem otroke v vrtec in šolo, da imamo vsaj ta stik.

Klavdija: Judita je rekla, naj povem, da atija ni veliko doma, da se pa trudi čim prej priti. Ona je mentalno že toliko zrela, da ve, da ne gre za to, da ne bi želel biti doma, ampak da pač ne more biti. Je pa res, da ga že pred ministrovanjem dvakrat ali trikrat na teden ni bilo doma, a je za to vedel vnaprej, zdaj pa je njegovo delo tako nepredvidljivo, da je zame in za družino bolje, da načrtujemo, da ga pet dni ne bo, in če je kakor koli drugače, smo veseli. Morala sem kar malo »odžalovati« ta čas. Moje hrepenenje je, da je oče prisoten. Vsi pa čutimo ponos. Prej je kdaj rekel, kaj vse bi rad naredil, kaj bi bilo dobro za družine, za Slovenijo, pa je bil kot z zvezanimi rokami. Zdaj pa dejansko lahko kaj naredi. Mislim, da je res na pravem mestu. Čutimo tudi moč molitve, ker veliko ljudi moli za nas, da laže premagujemo vse te izzive. In čisto konkretno pomoč, prijatelji nam enkrat na teden skuhajo kosilo. Je pa prisotna tudi skrb, ali smo varni, ker toliko, kot je ljudi navdušenih, je na drugem polu ljudi, ki bi nam želeli kaj slabega.


Foto: Vid Ponikvar/Sportida


Papež Frančišek pravi, da je politika najvišja oblika ljubezni do bližnjega. Janez, vi ste že ves čas poklicni politik, tudi po izobrazbi ste politolog. Ali čutite služenje v politiki kot svoje poslanstvo?

Janez: Vmes sem hotel iti že v druge smeri. Ko je NSi izpadla iz parlamenta, sem šel v gospodarstvo, v medije. Spomnim se, da smo s pokojnim dr. Bajukom šli na kavo, tik preden smo se razšli, in je eden od sodelavcev rekel: »Nikoli več v politiko!« Dr. Bajuk pa je rekel: »Pazite fantje, to je kot virus. Vedno ostane v tebi.« Potem sem se še nekajkrat zarekel, da politika ni zame. Ampak leta 2012 sem bil spet poklican, tako da je očitno moje poslanstvo tu. Tako doživljam tudi klic na ministrsko mesto. Sam nikoli nisem mislil, da bom minister.

Klavdija, ste razmišljali, da bi ostali doma ob otrocih? Kako usklajujete družino in službo?

Klavdija: Čutim, da moraš biti ob otrocih, ko so majhni. Hkrati pa mi je dragoceno, da ostajam v stiku z odraslimi. Da dam nekaj več, dajem refleksijo svojega družinskega življenja. Eno leto po zaključku četrte porodniške sem ostala doma, bilo je lepo. Vendar pa, ko si doma, delo nikoli ni končano. Tudi če imaš zjutraj vse pospravljeno, je zvečer gora posode, perila ... Odločila sem se tudi, da sem doma zato, ker me otroci potrebujejo, ne pa zaradi pospravljanja, zato sem naredila tisto, kar je bilo nujno, da smo imeli lepo okolje, nikoli pa naš dom ni bil tip top. Jeseni pa sem res začutila, da so zdaj dovolj veliki, da imamo dobro podporno okolje v montessori vrtcu in šoli. Vedno sem imela občutek, da imam z Bogom dogovor, da se bo našlo delovno mesto zame, ko bom začutila, da si želim delati kot montessori asistentka v vrtcu. In se je res tako izteklo, Tilen Pij je šel z mano v skupino. Ker sva oba z Janezom zaposlena, v domačem okolju iščemo tudi pomoč. Zelo prav nam pridejo projekti, kot je »Babi servis«, imamo varuško iz župnije, sosedi nam kdaj pomagajo. Kdaj uporabim tudi »varuško« risanko, s primerno vsebino, seveda.


Foto: Vid Ponikvar/Sportida


Sta si že na začetku skupne poti želela veliko družino?

Janez: Imam sestro, sem pa vedno rad hodil na počitnice na kmetijo, kjer so imeli štiri otroke. Občutil sem, kako je lepo, če jih je več. Bistvena je bila odločitev, da bova imela otroke. Kmalu sva videla, da ne moreva povsem sama načrtovati otrok, da je to del Božjega načrta. Zelo sva hvaležna, da sva blagoslovljena s štirimi čudovitimi otroki. Odločava se glede na to, koliko zmoreva zanje skrbeti telesno, čustveno, finančno.

Klavdija: Jaz prihajam iz družine s štirimi otroki, vedela sem, kaj pomeni življenje v veliki družini. Velikokrat se sprašujem, ali sem odgovorila na njihove temeljne potrebe, ali so bili videni, slišani. To je najtežje. Nahraniš jih že, za obleči imajo dovolj. Ali so imeli pet minut v dnevu, ko so se počutili kot osebe? No, saj hitro povejo ali pokažejo, če jim to manjka! (smeh)

Kako ohranjata vajin odnos živ?

Klavdija: Čez vikende imam rada, da slišim Janeza in da sem jaz slišana. Če se le da, ga zvečer počakam, da si podeliva težo dneva, načrtujeva naprej. Skupaj moliva večernice. Ob sobotah in nedeljah pa nama je dragocen trenutek, ko si skuhava kavo, se usedeva, prebereva Božjo besedo za tisti dan in se pogovoriva. Ob kavi in Božji besedi se »srečava«, tudi če imava težji dan.

Janez: To je res trenutek srečanja, ko dava sebe na prvo mesto z manj slabe vesti, ne bom rekel brez. Otrokom iskreno poveva, da če želimo preživeti kot družina, tudi midva kot mož in žena potrebujeva svoj čas.

Klavdija: Seveda se potrudiva, da smo prej v stiku, morda se Janez »poravsa« s fanti, da se sprostijo. Vsak večer beremo skupaj. Ko so oni »napolnjeni«, gre laže. Samo piškotov si ne smeva prinesti h kavi, potem so takoj zraven! (smeh)


Foto: Vid Ponikvar/Sportida


Celoten intervju si lahko preberete v novi Naši družini (28/2020), ki si jo prelistajte TUKAJ. V intervjuju sogovornika še o tem:

    Ø kako doživljata pritiske in medijske manipulacije,

    Ø kako ju je skavtstvo oblikovalo kot osebnosti,

    Ø kaj jima kot zakoncema pomeni udejstvovanje pri skupnosti Iskreni,

    Ø kaj kot družina radi počnejo v prostem času,

    Ø kako si želita preživeti počitnice.


*Naša družina na facebooku TUKAJ.*

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem, ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi naše dnevne novice o družbi in Cerkvi bile še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej, za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
19,90€ Poglej izdelek: Za cerkev služenja in uboštva
Nalaganje
Nazaj na vrh