V soboto, 18. avgusta, so se sodelavci in prostovoljci Karitas mariborske nadškofije odpravili na škofijsko romanje na Prihovo pri Oplotnici. Za slogan romanja so si izbrali besede papeža Frančiška »Odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega«.

Somaševanje je v župnijski cerkvi sv. Marije Vnebovzete je vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Dejal je, da je največje priznanje, ki ga lahko sodelavci Karitas prejmejo, da žalostnim spet privabijo veselje in nasmeh na obraz. »To pa se lahko zgodi takrat, če ob dejanjih vidne dobrote in pomoči ogrejemo tudi njihova srca. Ko človek začuti bližino in ljubezen sočloveka, takrat lahko začne spet z upanjem gledati v svoj jutri, v svojo prihodnost.«

Bog daje drugačno gotovost

Poudaril je, da materialne dobrine ne prinašajo sreče in zadovoljstva, čeprav se nam zdi, da nam dajejo gotovost. Ko zbolimo ali ob kakšni drugi preizkušnji se tega še kako zavedamo. Veljamo za civilizirano in socialno družbo, vendar pa, je dejal nadškof, korak za korakom ugotavljamo, da nismo ne bolj svobodni, kaj šele, da bi bili bolj človeški. Kljub napredku nam manjkajo spoštovanje, ljubezen, smisel življenja in upanje, predvsem pa trden temelj, ki je lahko samo Bog. »Bog, ki nam daje drugačno gotovost, kot nam jo obljublja ta svet.«



Vsak se lahko po spletu okoliščin znajde v stiski, kar ni sramotno, je poudaril nadškof Cvikl. »Če nas mnoge pasti zapirajo vase, je izhod v tem, da z molitvijo razširjamo naša duhovna obzorja, da si v naših medsebojnih odnosih prizadevamo ustvarjati vzdušje, kjer je veliko poslušanja, spoštovanja in razumevanja. Na ta način se lahko osvobodimo mraka žalosti, godrnjanja ter neučinkovitega pritoževanja. Čas, v katerem živimo, človeka pogosto zaznamuje s čustvi, ko so: negotovost in šibkost, mnoge rane, ki jih čutimo v sebi. A v naših srcih se kljub temu lahko budijo naše lastne, svobodne in pogumne odločitve, odločitve za ljubezen in za mir.«

Pristni odnosi

Zbrane je povabil, naj z veseljem hodijo za Kristusom, odkrivajo medsebojno povezanost, skrbijo za pristne in iskrene medsebojne odnose ter tudi da dan za dnem poglabljajo osebni odnos z Bogom: v molitvi, v zakramentih, pa tudi sicer naj iščejo, kaj je Božja volja. »Ob prižiganju luči, kar molitev je, se nam bo vedno bolj ostril pogled, da bomo tudi bolje videli, kdo so tisti, ki so pomoči najbolj potrebni, kdo so tisti, ki so najbolj pozabljeni.«

Sodelavcem Karitas, med katerimi so mnogi tudi izredni delivci sv. obhajila, se je zahvalil za njihovo prizadevanje in dodal, da s svojo službo prinašajo poleg sebe samega ljudem tudi resničnega, živega Jezusa, ki je edina prava tolažba ter trden temelj našega upanja. Dejal je tudi, da je dobrodelnost znamenje naše vere in našega plemenitega srca.

Maši je sledilo skupno druženje. Popoldne so si romarji ogledali dvorec v Oplotnici in se udeležili popoldanske pobožnosti v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Oplotnici.

Vir in foto: Vatican News