Okrog 150 sester in bratov je najprej prisluhnilo dvema gostoma srečanja: s. Martini Štemberger ŠSFKK in bratu Štefanu Kožuhu OFMCap, ki sta spregovorila ob naslovu »Gospod mi je dal brate in sestre«. Geslo srečanja je bilo vzeto iz oporoke sv. Frančiška Asiškega, saj v letošnjem letu praznujemo 800-letnico njegovega prehoda v večnost in se spominjamo, kakšno dediščino nam je zapustil.

S. Martina nam je povedala, kako so bratje takrat doživljali njegovo smrt, ki je bila hkrati žalost, bolečina, pa tudi upanje. Govorila je tudi o svoji izkušnji, kako je sama doživela smrt kakšne sestre in svoje mame. Br. Štefan pa je dejal, kako naj bratje in sestre živimo, da bomo pristni v medsebojnih odnosih oz. bratstvu in sestrinstvu, saj je prav to danes največje pričevanje za ta svet.

Naše življenje je prvo poslanstvo v tem svetu, ki vključuje tudi umiranje. To je velikonočna skrivnost. Izpostavil je največjo skušnjavo v redovnih skupnostih, ki je povprečnost. Proti njej pa se moramo boriti s tem, da vedno znova ozaveščamo, kaj je naša identiteta in komu pripadamo.

Po tem delu je sledilo kosilo v obednici doma v Kančevcih. Ob 14. uri so sledile pete litanije Matere Božje v cerkvi sv. Benedikta. Po litanijah pa smo obhajali sveto mašo, ki jo je ob somaševanju številnih redovnikov daroval murskosoboški škof msgr. dr. Janez Kozinc. V pridigi nas je spodbujal, naj bomo pristni v medsebojnih odnosih in naj si upamo tvegati iti na globoko, se približati bratu in sestri, čeprav je to včasih tudi boleče. Poudaril je našo različnost, ki pa nam lahko pomaga v rasti.

S sveto mašo smo zaključili naše tradicionalno srečanje. Obogateni z lepimi vtisi in srečanji smo se podali vsak na svoj konec Slovenije. Bog nam je dal res lep dan, ki ga bomo ohranili še dolgo v svojih srcih.