Včeraj, 24. aprila 2012, je minilo natanko sedem let, odkar se je Benedikt XVI. ponovno pojavil na osrednjem balkonu Petrove bazilike na Trgu sv. Petra v Vatikanu, manj kot teden dni po izvolitvi kot 264. naslednik apostola Petra.

Kot poroča Radio Vatikan, se je takrat na Trgu sv. Petra in ulici Sprave, ki vodi proti Petrovi baziliki, zbralo več kot tristo tisoč vernikov. Z velikim veseljem so sprejeli novo izvoljenega papeža, ki je pet dni prej, 19. aprila 2005, kot novi papež prvič stopil pred občesto Cerkve in pred svet ter se predstavil kot »ponižni delavec v Gospodovem vinogradu«.

Papež je v pridigi, ki je bila kar sedemintridesetkrat prekinjena z aplavzi, izpostavil, da je Cerkev živa in mlada, ter prosil za molitev. Nakazal je, v kakšnem duhu prevzema vodenje vesoljne Cerkve: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in da se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«

Benedikt XVI. se je na vernike obrnil s spodbudnimi besedami in jih povabil k zaupanju v prihodnost. Kdor veruje, ni nikoli sam, ne v življenju ne v smrti, je izpostavil 'novi papež'. To je upanje, ki se rodi iz gotovosti v Vstalega. Kristus je živ in zato je živa tudi Cerkev: »Da. Cerkev je živa – to je čudovito izkustvo teh dni. Prav v žalostnih dneh papeževe bolezni in smrti se je to razodelo na čudovit način našim očem: Cerkev je živa. In Cerkev je mlada. V sebi nosi prihodnost sveta in zato kaže tudi vsakemu izmed nas pot prihodnosti.«

Papež je spregovoril o svojem poslanstvu pastirja, ki je poklican, da išče izgubljene ovce po mnogih puščavah našega človeštva. To so puščave osamljenosti, zapuščenosti in uničene ljubezni, puščave Božje temine, izpraznjenosti duš, ki se več ne zavedajo človekovega dostojanstva. Ker so postale notranje puščave tako prostrane, se množijo tudi puščave v svetu. »Cerkev v svoji celoti in pastirji v njej se morajo kot Kristus odpraviti na pot, da popeljejo ljudi ven iz puščave na kraj življenja, k prijateljstvu z Božjim Sinom, k njemu, ki daje življenje, življenje v polnosti,« izpostavi sveti oče. A za vse to, niso dovolj le človeške moči: »Molite zame, molite, da bi se vedno bolj naučil ljubiti njegovo čredo – vas, sveto Cerkev, vsakega od vas posebej in vse vas skupaj. Molite zame, molite, da iz strahu pred volkovi ne pobegnem. Molimo drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.«

Benedikt XVI. je spomnil še na prijateljstvo s Kristusom, ki edino bogati življenje in osvobaja človeka: »Kdor sprejme Kristusa, ne izgubi ničesar, ničesar – prav ničesar od tistega, kar osvobaja življenje, kar ga olepša in poveliča. Samo v tem prijateljstvu se na stežaj odprejo vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično sprostijo velike možnosti človeškega bivanja. Samo v tem prijateljstvu izkušamo tisto, kar je lepo in kar osvobaja. Tako danes želim na vso moč in kar se da prepričljivo, izhajajoč iz dolgega osebnega izkustva, reči vam, dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno. Da, odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu - in našli boste pravo življenje.«