Nadaljevanje iz: Nace Hladnik, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Domobranstvo v idrijskem kotu [5]

Uničevanje »partizanskih« letal po Idriji

Ko je prišla pomlad 1945 se je že čutilo povsod, da tako kot je, ne bo več dolgo. Partizanska letala so iz zaledja v Italiji že pričela bombardirati domobranske posadke. Najprej so se spravili na idrijski grad, kjer pa ni bilo več domobranske posadke, pač pa samo propagandna pisarna. Bombe so razbile nekaj prednje stene, zračni pritisk pa je raznesel preko Idrije pravkar natisnjeno protikomunistično propagando.

Šest raket iz »zavezniškega« letala leti na uničevanje Idrije.

Pomoč »zavezniških« letal komunističnim partizanom

Kmalu nato so bombardirali tudi Hotedršico, kjer je bilo od bomb ubitih nekaj domobrancev. Nekega dne so obletavali tudi posadko na Veharšah, pa menda niso mogli najti cilja, ker so bile vse vojaške naprave dobro skrite. Ne da bi odvrgli kako bombo so odleteli.

Izpred hiše, kjer smo imeli komando posadke, smo lahko gledali dan za dnevom, kako so priletela letala in s padali spuščala na Vojsko n Čepovan orožje in opremo za partizanske vojake. Vse to je prihajalo iz zavezniških skladišč iz Italije in ne iz Rusije, kamor so komunisti imeli obrnjene svoje hvaležne oči.

Kar desetkrat so »zavezniška« letala priletela nad Idrijo in jo uničevala. Uničila so rudniške naprave, del gradu Gewerkenegg, cerkev so uničujoče bombardirali dvakrat, uničili so osemnajst stanovanjskih objektov. Ubitih je bilo več ljudi. Uničena je bila duša Idrije. Foto: Tomaž Štravs

Komunistična hvaležnost »zaveznikom« za slepo pomoč

V poslednji akciji proti partizanom v Trnovski gozd za veliko noč 1945, kjer so izjemoma sodelovali tudi domobranci iz Ljubljanske pokrajine, so partizani že dali čutiti, da so bolj močni. Ujeti partizani niso bili več ušivi razcapanci pač pa lepo oblečeni v nove angleške uniforme z rdečo zvezdo na kapi in tudi oboroženi so bili z angleškim orožjem. Vse to jim je prišlo po Stalinovi zaslugi in kljub temu so mu kmalu po vojni odpovedali pokorščino.

Pa bi se kdo čudil, če bi se kazali hvaležne zahodnim zaveznikom, ki so jih zasuli z vsemi dobrotami, ko niti do lastnih somišljenikov niso čutili hvaležnosti. Hvaležnost je pač ena od buržujskih zablod, ki jih je treba odpraviti.

Nikdar nismo pričakovali, da nas bodo obsuli s tolikimi dobrotami

V pričakovanju vedno novih dogodkov smo se pripravljali na slovesno praznovanje obletnice ustanovitve posadke. Da bi mogli moštvo in morebitne goste za ta dan primerno pogostiti, smo se obrnili na vse okoliške kmete s prošnjo, če bi nam dali nekaj od tega, kar smo jim obvarovali pred partizani. Nikdar nismo pričakovali, da nas bodo obsuli s tolikimi dobrotami, da posadka več kot teden dni ni pokusila hrane, ki smo jo dobivali od vojaške intendance.

Ko je prišel dan obletnice, nismo niti slutili, da je konec tako blizu. Deževje nam je uničilo velik del zunanjega slavja. Od povabljenih gostov jih je prišlo le malo. Večino je ostrašil dež in pa nekoliko tudi vedno bolj vznemirjajoče govorice. Ženske so hodile v Trst in Gorico, po kupčiji so prihajale s poročili, da so okrog Trsta hudi boji, da so se vozile na partizanskih tovornjakih, da Nemci bežijo preko Gorice itd.

Primorski domobranci (SNVZ) v Ajdovščini, del moštva 5. čete pri bunkerju v okolici Ajdovščine leta 1944. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Partizani so se ustili, da nas bodo zmleli že takoj prvi dan

Nemci iz Idrije in Godoviča so se umaknili v Ajdovščino in od tam v Gorico že en dan pred obletnico naše posadke. Poslali so pošto tudi nam, če se hočemo umakniti tudi mi skupno z njimi. Če danes gledam nazaj, bi bilo to najbolje, toda tedaj mi ni šlo v glavo, da bi se umaknili skupaj z Nemci, ki so bili okupatorji naše domovine in da bi zapuščali kraje, ki so nam bili tako dragi. Zato smo nemško ponudbo odklonili. Tudi domobranci iz Idrije so prišli povečini na Veharše. Le propagandna pisarna z dr. Pušenjakom se je umaknila skupaj z Nemci.

Kakor hitro so odšli Nemci, smo napeljali telefonsko linijo v Rovte, ker odslej nismo imeli nobene zveze več ne z Nemci in tudi ne s SNVZ na Primorskem. V Idriji se je takoj po odhodu Nemcev in domobrancev formirala partizanska komanda. Ustili so se, da nas bodo zmleli že takoj prvi dan, pa se to vseeno ni zgodilo. Po odhodu Nemcev smo ostali na Veharšah še kakih deset dni.

V angleške uniforme oblečeni Titovi vojaki z rdečo zvezdo na kapi

Medtem so prihajale novice, da se Titova vojska vsak dan bolj bliža. Treba je bilo misliti na spopad ali pa na umik. Sklenili smo, da bomo zaenkrat ukrenili vse tako kot bo ukrenilo Ljubljansko domobranstvo.

Ko so pričeli prihajati preko Cola v Idrijo ameriški jeepi in tovornjaki z belo zvezdo in na njih v angleške uniforme oblečeni Titovi vojaki z rdečo zvezdo na kapi, smo se odločili, da se umaknemo v Rovte. Tam se je čutilo navdušenje, ki ga je dvignil med ljudmi proglas nove slovenske vlade v Ljubljani na Taboru. Mi o vsem tem nismo nič vedeli, toda ker smo videli ljudi, ki so imeli zaupanje v novo vlado in v novico, da bodo prišli Američani v Ljubljano, smo se nekoliko pomirili, vsaj za tisti večer. Toda ne za dolgo. Celo noč se je slišalo streljanje topov od Postojne sem. Drugo jutro je dajal poročila na ljubljanski oddajni postaji v slovenščini nekdo, ki se mu je na glasu poznalo, da ga ni rodila slovenska mati.

Umik rovtarske domobranske posadke in z njo tudi veharške proti Gorenjski

Nisem mogel razumeti, kako, da nova slovenska vlada ni zasedla radio oddajne postaje, ko je bilo vendar tako važno, da bi imeli pripomoček, s katerim bi ljudi sproti obveščali, kaj jim je storiti. Dobil sem vtis, da so bile vse skupaj le bolj govorice in pobožne želje, kakšno pa je dejansko stanje, pa so vedeli le nekateri. Proti opoldnevu tistega dne se je začela umikati proti Gorenjski rovtarska domobranska posadka in z njo tudi veharška. Da bi se točneje informiral o položaju, ker mi nihče ni vedel povedati nič natančnega, sem odšel na svoj dom, da poslušam novice, kaj pravijo Nemci, kaj pravijo v Londonu, v New Yorku in v Moskvi.

Častnik primorskih domobrancev v maskirni vetrovki. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Domovino zapustiti je tudi pozno prezgodaj

Iz poročil od vseh strani sem bil kmalu na jasnem, da je polom popoln. Nemci se umikajo na vseh frontah, razen na ruski. Iz Italije in iz naših krajev se umikajo na Koroško. Če se umaknemo skupno z Nemci na Koroško, mar nas ne bo doletela bridka usoda, da bomo postali vojni ujetniki tistih zaveznikov, za katere smo se vsa štiri leta vojne navduševali.

Ker je vse kazalo, da resno mislijo umakniti se na Koroško, sem se odločil, da ne pojdem nikamor. Domovino zapustiti je tudi pozno prezgodaj. Koncem koncev pa se da skozi Trnovski gozd priti, tudi če bi bila fronta tam. Možno pa je bilo tudi naseliti se v izpraznjene partizanske brloge in zamenjati vloge z njimi. Če so vztrajali razni delomrzneži, kako ne bi mi.

Naslednje dni smo za domobranci zgubili vsako sled

Poslal sem za umikajočimi se domobranci svojo sestro, naj sporoči vojakom, da jaz ne pojdem na Koroško in kje naj me poiščejo vsi tisti, ki bi hoteli hoditi isto pot kakor jaz. Naslednje dni smo za domobranci zgubili vsako sled, le razne, ne posebno vesele novice so prihajale, da imajo hude spopade, da so jih partizani zajeli v Škofji Loki, da se utrjujejo v Bohinjski dolini itd.

Od zahodnih zaveznikov smo pričakovali samo dobro

Dva ali tri tedne kasneje so se vrnili vozniki, ki so vozili domobransko prtljago. Ti so povedali, da so bili na Koroškem in da so videli, ko so Angleži predajali slovenske domobrance partizanom. Tudi ljudje, ki so potovali preko Celja, so vedeli povedati, da so videli v Celju, ko so partizani podili po cestah bose domobrance, ki so morali vpiti: »Mi smo domobranci, slovenskega naroda izdajalci.« Ljudem, zlasti svojcem domobrancev, se je to zdelo nemogoče. Vsi so imeli tako neomajno vero v zahodne zaveznike, da so od njih pričakovali samo dobro, ne pa tako podle kupčije, ki se je na žalost izvršila s slovenskimi domobranci.

Od vseh, ki so se šli prijavit takoj prve dni, se ni vrnil niti eden

Par dni po razsulu smo se na določenem kraju sešli vsi bivši domobranci, ki se nismo umaknili na Koroško. Bilo nas je kakih dvajset. Domenili smo se, da bomo delali nočne pohode, da se bomo branili, napadali pa ne. Pač pa bomo delali propagando in skušali ustrahovati preveč navdušene domače komuniste, če bi svoje glave dvignili previsoko.

Prva prilika se nam je ponudila, ko je izšlo od komunističnih oblasti povelje, da se morajo prijaviti vsi moški od 16 do 45 leta, da povedo vse kaj so delali med časom okupacije. Takoj smo natisnili letake s pozivom na moške, naj ne hodijo nikamor, ker so partizani še polni maščevanja. Bolje je počakati, da se jim bo vse nekoliko ohladilo. Kdor je letak dobil in se po njem ravnal, se še danes lahko spominja na nas. Od vseh, ki so se šli prijavit takoj prve dni, se ni vrnil niti eden od vsakih desetih. Če so živi ali mrtvi, se še danes ne ve.

Primorski domobranec. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Slišali smo, da je v Trstu pri zaveznikih v službi več bivših domobrancev

Tedensko smo izdajali tudi list z novicami, ki smo jih ujeli na raznih radijskih postajah. Za ta poročila je bilo med ljudmi zelo veliko zanimanje. Če se je kak domač komunist preveč širokoustil, smo ga ponoči poiskali in ga vzeli v strah. Večina takih širokoustnežev je utihnilo, nekateri bolj boječi pa so se preselili k partizanski varnostni zaščiti.

Seveda so tudi partizani delali pohode proti nam in sicer nazadnje že kar s celim bataljonom. Preiskali so vse podzemeljske jame v bližnji okolici, obkoljevali ponoči hiše tistih, za katere so vedeli, da so med nami, toda ujeli niso niti enega.

Vedeli smo, da bomo prej ali slej nekje trčili skupaj, toda vztrajali smo, ker smo iz Londona slišali, da bodo zahodni zavezniki zasedli začasno vse ozemlje do stare jugoslovansko-italijanske meje. Tisti dan, ko bi se to zgodilo, bi se jim pridružili in se jim ponudili za varnostno službo. Slišali smo že, da je v Trstu pri zaveznikih v službi več bivših domobrancev.

Primorski domobranec stražmojster podnarednik Janez Mulc. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Sklenili smo, da pojdemo pogledat v Gorico

Ker pa je ostalo vse le pri govoricah smo sklenili, da pojdemo v Gorico pogledat, kaj se tam godi. Po radiu smo slišali, da so se morali Titovci iz Gorice tudi že umakniti, in da imajo tam komando Ameri­čani. Res smo se odpravili na pot in se po več spopadih s partizanskimi patruljami pretolkli do Gorice. Tu pa je bilo še vse zasedeno po Titovcih. Povsod samo vojaki z rdečimi zvezdami na kapah. Mi pa smo s toliko previdnostjo prekoračili mejo pri Ajševici, ker so rekli, da je tam začasna meja. Zvečer smo se sprehajali po prazni Gorici. V nobeni gostilni ni bilo niti koščka krompirja in v nobeni točilnici kapljice vina. Zato so nekateri od naših odšli v predmestje, kjer so imeli znance in le tisti, ki smo bili tujci, smo prespali sredi mesta.

Primorski domobranci (SNVZ) v Tolminu na protikomunističnem zborovanju 1. maja 1944, dvig zastave SNVZ. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Partizani so ponoči odpeljali preko hribov vse ujetnike

Vse tiste, ki so odšli v predmestje, bilo jih je osem, so Titovci ujeli. Ko smo se drugo jutro zbrali na naprej določenem mestu, jih ni bilo. Ker smo videli, da Američani razorožujejo vse Titovce, kar jih je bilo v mestu, smo hitro tekli na komando, da bi zvedeli, če niso morda naši tovariši zaprti na kakšni bivši titovski postojanki. Zvedeli smo, da so partizani ponoči odpeljali preko hribov vse svoje ujetnike, ker so jim zavezniki na cesti pregledali vsa vozila, če ni morda kje kdo, ki ga hočejo nasilno odvesti v Jugoslavijo.

Primorski domobranci (SNVZ) v Tolminu na protikomunističnem zborovanju 1. maja 1944, dvig zastave SNVZ. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Po cesti smo zagledali prihajati vseh osem naših tovarišev

Žalostni zaradi nesreče naših tovarišev smo odšli v Videm (Udine). Ker ni bilo avtobusov, smo jo mahnili kar peš. Sele v predmestju Vidma smo sedli na tramvaj in iz drvečega tramvaja poskakali, ko smo zagledali prihajati po cesti vseh osem naših tovarišev.

Ko so jih peljali preko hribov v Jugoslavijo, so se vsi hkrati zavalili po bregu navzdol. Robidovje jih je res opraskalo, rešili so se pa le. Veseli, da smo se spet našli, smo skupno nastopili pot slovenskega begunca. Iz Vidma v Treviso, iz Trevisa v Servigliano in Servigliana v Senegalio ter iz Senegalije v daljno Argentino.

Nace Hladnik, Domobranstvo v idrijskem kotu, Vestnik, št. 4, Buenos Aires, 1962

1/8