Ne moremo si zamisliti raziskovanja slovenskega jezika brez akademskega profesorja dr. Jožeta Toporišiča. Ob njegovem obsežnem slovenističnem delu, med drugim je avtor Slovenske slovnice ter soavtor Slovenskega pravopisa in prve izdaje SSKJ, bomo poudarili predvsem njegovo zvestobo izročilu Stanislava Škrabca in njegov odnos do slovenščine v odnosu do tujih jezikov.

Jožetu Toporišiču je zanimanje za Škrabca najprej vzbudil prof. Alfonz Gspan, pozneje pa ga je takratni gvardijan frančiškanskega samostana na Kostanjevici, o. Niko Žvokelj, določil za urednika Škrabčevih jezikoslovnih del, ki jih je nato raziskoval in ugotovitve objavljal v knjigah in zbornikih. Med letoma 1994 in 2007 je vsebinsko zasnoval in strokovno vodil Škrabčeve dneve, ki jih je v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije organiziral Frančiškanski samostan Kostanjevica (pri Novi Gorici), kjer je tudi Škrabčeva knjižnica. Frančiškanski pater, jezikoslovec in nabožni pisatelj je namreč na Kostanjevici poučeval na interni frančiškanski gimnaziji skoraj 43 let. Njegovo delo je ovrednotil šele v devetdesetih letih 20. stoletja prav Jože Toporišič.


»Pater Škrabec nam je kazal v jeziku in jezikoslovju pravo pot, grajal zastranitve in blodnje in nas potrjeval v jeziko(slo)vni in narodni samobitnosti. Bil je srce v sredini našega jezikoslovnega dogajanja tistega časa,« je zapisal Jože Toporišič v petem zborniku.

»Škrabčevo jezikoslovje je zlati rudnik spoznanj, med drugim ga imam za predhodnika našega strukturalnega jezikoslovja,« je povedal leta 2000 v intervjuju za Družino (vodil ga je Jože Zadravec) in dodal, da se je od Škrabca veliko naučil in nadaljeval njegovo delo, »saj sem oznanjal njegovo jezikoslovno in slovenstvu predano vero«.

Stanislav Škrabec

Toporišič je vodil šest jezikoslovnih simpozijev, prispevki, ki so takrat nastali, so bili objavljeni v zbornikih Škrabčeva misel I−VI. Prizadeval si je za jezikovno kulturo slovenskega jezika in vztrajno zavračal tuje izraze, saj je menil, da nam ni treba uporabljati tujega izraza, če imamo ali lahko ustvarimo svojega. O slovenščini v Evropski uniji je dejal, da bi jo morali uporabljati na vseh področjih rabe, »načeloma tudi v Bruslju in Strasbourgu. Seveda pa naši ljudje v teh ustanovah morajo obvladati vsaj še angleščino, gotovo je dobro tudi znanje francoščine in nemščine. Kolikor bodo naši predstavniki v Evropi to dosegli, bodo storili, kar je storiti treba, da raba knjižne slovenščine ne bi zdrsnila na raven 16. stoletja ali celo še prej, ko se je rabila predvsem v cerkvi.« Podobno je razmišljal tudi Stanislav Škrabec: »Lepo in koristno je, ako znamo in poznamo več jezikov, zlasti tistih bogatih in imenitnih; ali napaka in greh mora biti, ako ne poznamo svojega slovenskega najbolje, ako ga ne preiščemo najtančniše, najnadrobniše. To je namreč naša dolžnost, druge drugim prepustimo brez zakrivljenja.« Takšno »zakrivljenje« je Toporišiča motilo tudi v imenih ustanov in podjetij, kar je imel celo za izdajstvo slovenstva. Škrabec ni bil pesimist glede prihodnosti slovenskega jezika, saj je bil prepričan, da sodnega dne ne bo dočakal, Toporišič pa je temu dodal, naj s svojim jezikom in zanj ravnamo tako, kakor da bi bilo to mogoče.

Toporišičev soimenjak, stric njegovega dedka, je bil duhovnik in ustanovitelj štipendije za študij v mariborskem semenišču, ki jo je pozneje izkoristil prav jezikoslovec. V preteklosti je bilo med jezikoslovci veliko duhovnikov, poleg Škrabca naj omenimo še Marka Pohlina, v sodobnem času pa je Toporišič vlogo duhovnikov v jezikoslovju videl le pri skrbi za versko in teološko izrazje, ki ga uporabljajo v pridigah in pisanju, saj se zdaj z jezikom ukvarjajo institucije..

Čeprav je Toporišič naletel na mnogo nerazumevanja, pa njegovega imena in dela ne bomo pozabili in prav gotovo ga bodo jezikoslovci preučevali, podobno, kot je sam raziskoval delo Stanislava Škrabca.