»Nadležni« kolumnist

Redni bralci Družine gotovo poznajo rubriko »žebljico na glavico«, v kateri objav-ljamo tiste navedke iz drugih medijev, ki po naši uredniški presoji dobro ujamejo družbeni utrip časa, v katerem živimo iz tedna v teden. Pred prenovo tednika februarja 2019 (prav te dni torej mineva sedem let odtlej) je ta rubrika dolga leta nosila naslov »zadetek v polno«. Skoraj tisoč kolumn Zakaj jo omenjamo? Zaradi pisca, ki se je v njej pojavljal tako pogosto, da ga lahko mirne duše umestimo na lestvico top ten največkrat navajanih avtorjev. To je dr. Žiga Turk, mož, ki z dosledno logiko inženirja, miselno okretnostjo erudita, slogovno izpiljenostjo mojstra slovenske besede in zlasti državljanskim pogumom, da jasno in brez zavor t. i. politične korektnosti ubesedi presoje o slovenskem družbenopolitičnem tukaj in zdaj, že skoraj 20 let nespregled-ljivo burka slovenski javni prostor. Od leta 2007, ko je začel pisati svoj blog, do danes, ko jih še vedno objavlja na svojem blogu, vmes pa pri številnih drugih medijih (npr. portalih Časnik.si, Siol.net, Domovina.je …), se je nabralo skoraj tisoč prispevkov, izbor pa je te dni ugledal luč sveta pri Založbi Družina, in sicer pod pomenljivim naslovom Krivomisleki – trajni in nadležni. Kaj so »krivomisleki«? In prav z naslovnim pojmom je bilo povezano prvo vprašanje pogovora, ki ga je s kolumnistom ob predstavitvi knjige 4. februarja v nabito polni Galeriji Družina v Ljubljani pred številnimi uglednimi gosti vodila novinarka Vida Petrovčič. Kaj so torej »krivomisleki«? Dr. Žiga Turk pojasnjuje. V znamenitem Orwellovem delu 1984 se pojavi beseda thoughtcrime – celo nekatere misli so bile v totalitarnem svetu tega distopičnega romana popolnoma prepovedane. Mi sicer ne živimo v času, ki bi ga lahko primerjali z Orwellovim 1984 ali Huxleyjevim Krasnim novim svetom, ne živimo pa po Turkovih besedah niti v čisto normalni družbi. Ne moremo sicer govoriti o »miselnih zločinih«, a v modernih družbah – ne le slovenski, ampak tudi drugod po Zahodu –prihaja do tega, da so stvari, ki ne plavajo s tokom, označene kot wrongthink, se pravi kot »napačna misel«: prevladujoči glasovi v družbi, v šolah, med zgodovinarji in novinarji ter še kje trdijo, da je z določenimi mislimi nekaj narobe. Kot prevod za izraz wrongthink je dr. Turk oblikoval pojem krivomislek – to je odklon od nekega dovoljenega, prevladujočega miselnega okvira. Gre torej za misli, ki so »krive«, »napačne« v določenem prostoru, a so dejansko po avtorjevem globokem prepričanju prave in resnične in jih je ravno zato treba širiti v javnosti. Pod vprašaj je namreč treba postavljati konsenz družbe o nekaterih zelo temeljnih stvareh – konsenz, ki je napačen. Iz te temeljne napake potem izhajajo številne druge napake, tudi napačne volilne odločitve. V svojih kolumnah dr. Turk zato sistematično eno po eno napada ideje, ki v družbi veljajo za samoumevne, dominantne, edino pravilne in normalne, so pa v temelju zgrešene. Resda so potem njegove ideje sprejete kot »krivomisleki«, a to je tveganje, ki ga zavestno jemlje nase. »Nadležen« že od malega Nekako je to tveganje jemal nase že od malega. »Napačne misli« se dr. Turku, kot je dejal ob predstavitvi knjige, vlečejo že od osnovne šole. Še danes tako pogosto polemizira s tistim, kar so njegovo generacijo učili v šoli, pa je mislil, da so to v šolah nehali početi z demokratizacijo Slovenije ob koncu 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja. A ko se danes pogovarja z mladimi, ugotavlja, da žal ni tako, da jih še vedno učijo podobne stvari – morda le zavite v malce lepši celofan. Dr. Turk je kot anekdotičen primer svojega »napačnega razmišljanja« že iz svojih zgodnjih osnovnošolskih let navedel zgodbico o učenju o partizanih. Nekoč je ob tem dvignil roko – tudi sicer jo je vedno rad – in rekel: »Meni pa je stara mama povedala, da so bili še eni, ki so bili proti Nemcem, ampak niso bili partizani.« Pa je bilo vse narobe, starši so morali priti v šolo … In v te »napačne smeri« je začel javno intenzivno riniti z letom 2007, ko je – takrat je bil minister za razvoj v vladi Janeza Janše – začel na svojem blogu pisati kolumne o družbenih zadevah. Tehnologija je takrat že omogočala, da je posameznik lahko objavljal svoje tekste mimo uveljavljenih medijev in tako neposredno komuniciral z ljudmi. Kolumnistični lok, ki se pne od tistega časa do današnjih dni, je tako svojevrstna kronologija slovenske družbe. Na začetku se je zdelo ključno vprašanje, kako zaključiti slovensko tranzicijo (imeli smo vtis, da moramo urediti le še par malenkosti, pa smo na cilju), v zadnjem času pa je ključno vprašanje, kako preprečiti, da se celotna slovenska stvar ne bi odvalila tja nazaj, od koder smo z demokratizacijo prišli. Gre za svobodo govora Na to je treba sistematično opozarjati, tudi če ljudje, ki to počnejo, dobivajo javne nalepke. Dr. Turka so večkrat zaradi njegovih kolumn označevali za človeka, ki širi sovraž-ni govor, seksizme ipd., na nek način pa je na te »značke« pravzaprav ponosen, saj pomenijo, da je v svojih prispevkih povedal nekaj, kar je bilo treba povedati, kar pa je bilo za pre-vladujoči miselni okvir »nadležno«, kot se glasi oznaka iz podnaslova Turkove knjige. Tu gre namreč za svobodo govora – in te svobode je na koncu dneva toliko, kolikor si je ljudje vzamejo. Zato se je – kot spodbuja dr. Turk – treba v javnem prostoru oglašati, zavestno širiti okno tistega, kar je v družbi mogoče povedati. Seveda pa je to treba storiti vljudno, brez žalitev, gosposko … In prav to so lastnosti izpiljenega Turkovega kolumnističnega opozarjanja na goloto naprednjaškega, woknjenega, neosocialističnega, antifašističnega in še kakšnega cesarja. In seveda: ker ne dvomimo, da bo dr. Turk vztrajal v drži »nadležnega« kolumnista, tudi ne dvomimo, da se bodo navedki iz njegovih premislekov v prihodnosti pogosto znašli v rubriki »žebljico na glavico«.

Dostop do članka (47174)

»Nadležni« kolumnist

»Nadležni« kolumnist

Skoraj tisoč kolumn

»Že ime kaže, da je bil svojčas prinesen iz Trsta«

»Ne« spremembi spola pri mladih

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.