Karmelska duhovnost ima korenine v pradavnih časih preroka Elija. Staro izročilo pripoveduje, da so učenci preroka Elija kot puščavniki živeli in molili na gori Karmel že v stari zavezi. V 4. stoletju po Kristusu so tam puščavniki postavili majhno kapelo v čast Materi Božji. V 12. stoletju so zahodni menihi, ki so prišli s križarji, zgradili cerkev. Ko je skupnost narasla, so leta 1225 poslali v Rim prošnjo za odobritev Pravil. Papež Honorij III. jih je leto kasneje potrdil. Žal se meniška skupnost ni ohranila. Pred muslimanskim pritiskom so se namreč karmelski puščavniki morali umakniti v Evropo, kjer je red kmalu pognal korenine in papež Honorij III. ga je leta 1228 potrdil. Leta 1250 se je Marija prikazala sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmeličanov: v rokah je držala škapulir ter rekla: »Kdor koli pobožno umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.«

Kaj je to škapulir?

Lani je škapulirje podelil kardinal Rode, danes zvečer jih bo podelil nadškof Zore (foto K. H,)

Med ljudskimi pobožnostmi ima poleg rožnega venca posebno mesto škapulir Brezmadežne Device Marije s karmelske gore. Razširjen je po vsem svetu. Cerkev ga priporoča že stoletja. Škapulir je znamenje posebne predanosti Mariji, Kraljici Karmela. Mnogi papeži in teologi potrdili, da bo tisti, ki nosi škapulir, prejel milost kesanja in stanovitnosti v zadnji uri. Danes zvečer med mašo v karmeličanskem samostanu v Sori, začela se bo ob 18. Uri, bo škapulirje laikom, ki bodo to želeli, podelil nadškof Stanislav Zore.

O tem, kaj je škapulir, pripoveduje duhovnik Blaž Jezeršek: »Vsi, ki nosimo rjavi škapulir, sestavljamo nekakšno duhovno družino, karmelsko bratovščino. Laik, ki prejme škapulir, je s posebnimi duhovnimi vezmi pridružen karmelski družini in je deležen milosti, ki jih je Marija obljubila redu karmeličank in karmeličanov. Izročitev škapulirja – predstavljata ga dva koščka rjavega blaga, med seboj povezana z rjavo vrvico, nosi se ga okoli vratu – je pospremljena z obljubo: kdor bo v njem umrl, bo zveličan. Karmeličani so Marijino obljubo patru Simonu Stocku leta 1251 razumeli kot obljubo zveličanja vsem, ki bodo do konca vztrajali v zvestobi redovnemu poklicu. Skozi stoletja pa se je zavest o veliki milosti, povezani s škapulirjem, razvila do te mere, da so patri v želji, da bi bilo milosti zveličanja deležnih kar največ ljudi, začeli škapulirje, ki je v resnici del habita, podeljevati tudi laikom.« Jezeršek opozori tudi na nevarnosti oziroma pasti, v katere lahko pade nosilec škapulirja. »Gre za skušnjavo, da bi škapulir razumeli kot magično sredstvo, nekakšen amulet, katere nošenje človeku že samo po sebi zagotavlja zveličanje. Škapulir sam po sebi ne zagotavlja ničesar, ne odvezuje nas skrbi za zveličanje, pač pa nas spodbuja, da v vztrajnosti in zvestobi sledimo Marijinemu zgledu.«

Kaj je karmel?

O karmelskem redu radi ponavljajo izrek: »Karmel je ves marijanski.« Karmelski red je ves posvečen posnemanju in češčenju božje Matere. Karmelska pobožnost do Marije posebej naglaša tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost stoletja rodila bogate rodoljubne sadove. Tudi iz karmeličanskega reda je zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka do sv. Janeza od Križa, do cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike do tako znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa.

V samostanu v Sori živi 15 sester karmeličank strogo klavzurno življenje.