Romarski shod bolnikov, invalidov in ostarelih pri Devici Mariji v Puščavi ima dolgo tradicijo. Prvo srečanje je bilo leta 1973 in je vsa leta veljalo za nadškofijsko ter privabljalo množice romarjev od blizu in daleč. Letošnji dan se je začel ob devetih z molitveno uro, ob desetih pa se je že začela slovesna sveta maša.

Romarji pri Puščavski Materi Božji na Pohorju.

Janez Krstnik: zvestoba, ki je šla do konca

Nadškof Cvikl je pridigo navezal na godovni dan. Spomnil je, da je Janez Krstnik edini svetnik, pri katerem Cerkev praznuje tako dan rojstva kot dan smrti, in da o njem pišejo že evangelisti – o rojstvu, življenju v puščavi in pridiganju, evangelist Marko pa tudi o njegovi dramatični smrti.

Janez je ljudi vabil, naj »pripravijo pot za sprejem Gospoda in zravnajo ukrivljene steze svojega življenja«. A pri pozivu k pokori se ni ustavil: v Jezusu je prepoznal Božje Jagnje in se sam ponižno umaknil ob stran. »Nazadnje je s krvjo izpričal svojo zvestobo Božjim zapovedim in tako dopolnil svoje poslanstvo,« je dejal nadškof. Od njega so zahtevali, naj zataji resnico; ker tega ni storil, je umrl za tistega, ki je Resnica.

Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ med sveto mašo. FOTO: Sašo Komes

Od kod takšna moč? Nadškof je odgovoril, da je vse to izviralo iz iskrenega odnosa z Bogom – iz zavesti, da ga je Bog osebno poklical in mu zaupal poslanstvo.

Samarijanovo sočutje

Osrednji del nagovora je nadškof posvetil poslanici papeža Leona XIV. za svetovni dan bolnikov z naslovom Samarijanovo sočutje: ljubiti s prenašanjem bolečine drugega. Papež v njej ponuja podobo usmiljenega Samarijana kot vedno aktualno pot do lepote ljubezni in do družbene razsežnosti sočutja, ki pozornost usmerja k revežem in trpečim.

»Živimo v času, ki ga zaznamuje naglica, ko se nam vsem nekam mudi, pa tudi v času odmetavanja in brezbrižnosti, kot ga je označil pokojni papež Frančišek,« je opozoril nadškof. »Vse to nam preprečuje, da bi se na poti ustavili in videli potrebe in trpljenje ljudi okoli nas.«

FOTO: Sašo Komes

Samarijan je ranjenega opazil in ni šel mimo. Storil je to, kar bi storil Jezus: posvetil se mu je, ga oskrbel in iz lastnega žepa plačal za njegovo nego. Duhovnik in levit pa sta bila zagledana v svoj svet in v svoje delo; nista imela časa, da bi ga namenila temu revežu.

»Jezus ne uči, kdo je bližnji, ampak kako postati bližnji,« je poudaril nadškof Cvikl. »Nihče ni bližnji drugemu, dokler se mu ne približa s čutečo ljubeznijo.« Takšna sočutna ljubezen se hrani iz srečanja s Kristusom, ki se je iz ljubezni daroval za nas; usmiljenje pa ni le občutek, ampak globoko čustvo, ki privre iz notranjosti in priganja k dejanju.

Sočutje naj bi bilo razpoznavni znak vsakega kristjana: znati se ustaviti in videti tiste, ki potrebujejo našo pomoč. »Največkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča,« je dodal nadškof. »To pomeni: pomagati, kolikor se da, pokazati razumevanje, sočutje, bližino – to pomeni ljubiti bližnjega.«

Bolezen razodene naš pravi obraz

Nagovor je nato spregovoril neposredno tistim, ki nosijo breme bolezni in starosti. Bolan človek ne potrebuje samo zdravil in terapije, je dejal nadškof, ampak bližino, toplino, nekoga, ki ga spremlja, sočutje, razumevanje in tolažbo. Bolezen razodene našo šibkost, hkrati pa tudi naše vrline in bogastvo. Ob tem je navedel misel papeža Frančiška, da smo vsi krhki in ranljivi ter zato potrebni tiste sočutne pozornosti, ki se zna ustaviti, se približati, oskrbeti in olajšati – še posebej velja to za bolne.

Svete maše se je udeležilo veliko število romarjev. FOTO: Sašo Komes

Slediti Gospodu, je pojasnil, ne pomeni le hoditi po poti, ki jo On kaže, in stopati po njegovih stopinjah, ampak čutiti njegovo bližino in vedeti, da na tej poti nismo sami: On stopa z nami tako, da se naša pot združi z njegovo.

Zahvala tistim, ki so blizu

Srečanje pri Puščavski Materi Božji je bilo za nadškofa tudi priložnost za zahvalo vsem, ki so blizu bolnim in trpečim ter jim pomagajo in služijo – doma, v domovih za ostarele ali v bolnišnicah. Zahvalil se je sodelavcem Karitas, ki nesebično obiskujejo bolnike, ter duhovnikom, diakonom in vsem, ki poleg bližine bolnim prinašajo tudi sveto obhajilo. »Prinašate Njega, ki nas ne samo potolaži, ampak nam daje moč, da lahko tudi v najtežjih trenutkih čutimo, da nismo prepuščeni samemu sebi.«

Zavedati se moramo, je poudaril, da nobeno trpljenje ne izzveni v prazno in da Bog vsako nesebično služenje bližnjemu spreminja v to, kar je Božje in večno. S tem pa Jezus v naša srca prinaša pravi in resnični mir – mir, ki ga svet ne more dati.

Bolne, ostarele in onemogle je povabil, naj svojo bolezen in preizkušnje živijo kot izkušnjo Gospodove bližine, predvsem pa naj Gospoda prejemajo v svetem obhajilu in naj ostajajo z njim povezani v bogoslužju in molitvi, čeprav morda le prek različnih komunikacijskih sredstev. Tako lahko kraji trpljenja postanejo kraji, kjer raste kultura srečevanja ter kultura miru in sprave.

FOTO: Sašo Komes

»Blaga Mati, ne oddalji se«

Nagovor je nadškof Cvikl sklenil z molitvijo, s katero papež Leon XIV. zaključuje svojo poslanico in jo je namenil blaženi Devici Mariji, Zdravju bolnikov: »Blaga Mati, ne oddalji se, ne odvrni svojega pogleda od mene. Povsod bodi z menoj in nikoli me ne pusti samega. Ti, ki me vedno varuješ, kot moja resnična Mati. Amen.«