Pred mašo so se romarji zbrali pri molitvi rožnega venca, med mašo pa je bilo mogoče prejeti zakrament bolniškega maziljenja. Pred sklepom bogoslužja je sledil blagoslov z Najsvetejšim, po maši pa druženje druženje za medsebojno podporo in doživetje bratske skupnosti. Ljudsko petje je spremljal organist Matej Burger. Romanje je pripravila Škofijska komisija karitativnih dejavnosti Novo mesto v sodelovanju s Škofijsko karitas Novo mesto.

Romarji prihajajo na tradicionalno škofijsko romanje bolnikov, invalidov in starejših na Zaplazu. FOTO: Jože Potrpin

Ko ne moremo odpraviti trpljenja, lahko podarimo bližino

To je bil dan milosti, upanja in bližine za tiste, ki nosijo križ bolezni, invalidnosti, starosti in nemoči, pa tudi za tiste, ki skrbijo zanje in jih spremljajo. Zato je škof svojo pridigo začel z zahvalo »vsem, ki skrbite za bolne in starejše: zdravnikom, medicinskim sestram in drugemu zdravstvenemu ter negovalnemu osebju, duhovnikom, redovnicam in redovnikom, sodelavcem Karitas, prostovoljcem, predvsem pa domačim in svojcem, ki dan za dnem spremljate svoje bolne in ostarele.«

Svetišče Marije Vnebovzete na Zaplazu je bilo ob romanju napolnjeno z romarji. FOTO: Jože Potrpin

Prva misel škofa Sajeta pa je bila, da so k Mariji prišli kot romarji, »da bi pred njo in pred njenega Sina položili svoje življenje takšno, kakršno je: z veseljem in hvaležnostjo ter tudi z boleznijo, utrujenostjo in vprašanji, na katera morda ne najdemo odgovora. Marija pozna človeško bolečino. Stala je pod križem. Ni mogla odstraniti Jezusovega trpljenja, vendar ga ni zapustila. Ostala je ob njem. To je pomembno tudi za nas. Ko ne moremo odpraviti trpljenja drugega človeka, mu še vedno lahko podarimo nekaj dragocenega: svojo bližino. Lahko ostanemo ob njem.«

Slovesno somaševanje v svetišču Marije Vnebovzete na Zaplazu. FOTO: Jože Potrpin

Kaj naredimo, ko opazimo ranjenega?

Zatem je škof, oprt na papeževo poslanico ob 34. svetovnem dnevu bolnikov s pomenljivim naslovom »Sočutje Samarijana: ljubiti tako, da nosimo bolečino drugega«, spomnil, da človeku v priliki o usmiljenem Samarijanu, ki gre iz Jeruzalema v Jeriho, na poti pade med razbojnike, ki mu vzamejo vse, ga pretepejo in pustijo napol mrtvega ob cesti, ne poznamo imena. 

Novomeški škof dr. Andrej Saje med govorom. FOTO: Jože Potrpin

»Jezus namerno ne pove, kdo je bil. Lahko je kdorkoli. V njem lahko prepoznamo vsakega človeka, ki je ranjen. Rane niso vedno vidne. Človeka lahko rani bolezen. Rani ga lahko izguba telesnih moči. Rani ga smrt človeka, ki ga je imel rad. Rani ga lahko osamljenost. Rani ga lahko občutek, da ga nihče več ne potrebuje. Starejšega človeka lahko boli, ko ugotavlja, da ne zmore več tistega, kar je vse življenje delal sam. Bolnika lahko spremlja vprašanje, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ob cesti našega sveta je veliko ranjenih ljudi. Jezusova prilika pa nas vpraša: Kaj naredimo, ko jih opazimo?«

FOTO: Jože Potrpin

Škof Saje: »Bog ne gre mimo vas«

Nadalje je v evangeliju poudarjeno nasprotje med tistimi, od katerih bi zaradi njihovega verskega položaja pričakovali posebno občutljivost za človeka v stiski, in Samarijanom, ki je veljal za tujca, vendar se ustavi in poskrbi za ranjenega. Samarijan ne vpraša, kdo je človek, kateri skupini pripada in ali si je sam kriv za svoj položaj. Preprosto vidi človeka, ki potrebuje pomoč. Je sočuten!

Blagoslov bolnikov in starejših. FOTO: Jože Potrpin

Po škofovih besedah usmiljeni Samarijan ni samo zgled, kaj moramo narediti mi. V njem lahko prepoznamo Kristusa samega. Človeštvo je kakor človek, ki leži ranjen ob poti. Bog pa ni šel mimo.  »Dragi bolni in starejši, to je danes posebej namenjeno vam: Bog ne gre mimo vas. Morda imate včasih občutek, da zaradi bolezni ne morete več veliko narediti. Morda ste postali odvisni od pomoči drugih. Toda vaše življenje zaradi tega ni nič manj dragoceno. Človekova vrednost ni odvisna od tega, koliko lahko naredi, koliko proizvede ali koliko koristi lahko prinese drugim. Naše dostojanstvo izhaja iz tega, da smo ljubljeni Božji otroci. Tudi čas bolezni in starosti je lahko čas rodovitnosti. Molitev bolnega človeka, potrpežljivo prenašanje omejitev, beseda hvaležnosti, odpuščanje, blagoslov otrok in vnukov – vse to ima pred Bogom veliko vrednost.«

Med romanjem je bilo mogoče prejeti zakrament bolniškega maziljenja. FOTO: Jože Potrpin

Skrb za bolne ne more biti naloga enega samega

Samarijan pa naredi še nekaj pomembnega. Ranjenega ne oskrbi sam. Odpelje ga v gostišče in ga zaupa gostilničarju. V tem vidimo vlogo skupnosti. »Skrb za bolne ne more biti naloga enega samega človeka. Potrebujemo drug drugega: družino, zdravstvene in negovalne delavce, sosede, prostovoljce, župnijsko skupnost in pastoralne sodelavce. Skrb za bolne ni samo zasebno dobro delo, ampak pristno skupnostno dejanje ljubezni do bližnjega. Zato se danes še enkrat zahvaljujem vsem, ki skrbite za bolne in starejše. Vaše delo ni vedno lahko. Zahteva čas, potrpežljivost in pogosto tudi odpoved. Vsakič, ko se sklonite k človeku, ki vas potrebuje, uresničujete evangelij usmiljenega Samarijana.«

Romarji so se po bogoslužju zadržali ob pogovoru in druženju. FOTO: Jože Potrpin

In na koncu Jezus vpraša učitelja postave, kdo od treh je bil bližnji ranjenemu človeku. Ta odgovori: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« Jezus mu reče: »Pojdi in tudi ti tako delaj.« Škof Saje nadaljuje: »To besedo danes namenja vsakemu izmed nas. Bolnim govori: ‘Tudi v svoji bolezni lahko postanete bližnji drugemu – z molitvijo, dobro besedo, potrpežljivostjo in hvaležnostjo.’ Svojcem govori: ‘Ne naveličajte se biti blizu.’ Zdravstvenim in negovalnim delavcem govori: ‘V bolniku vedno vidite človeka, ne le bolezni.’ Nam vsem pa pravi: ‘Ne pojdimo mimo.’«

FOTO: Jože Potrpin

Nagovor pa je škof Saje sklenil s povabilom, naj prosijo Marijo, Zdravje bolnikov, naj nas uči takšne bližine. »Naj spremlja vse, ki trpite. Naj daje moč vašim svojcem in vsem, ki vam strežejo. Naj nam pomaga, da bomo znali videti človeka ob svoji poti in se ob njem ustaviti. Predvsem pa naj nam pomaga verovati, da tudi takrat, ko smo sami ranjeni in nemočni, ob naši poti stoji Kristus, usmiljeni Samarijan. On ne gre mimo. Vidi nas, se nam približa, obveže naše rane in nas vzame v svoje naročje. Zato mu lahko zaupamo svoje življenje, svoje zdravje in bolezen, svojo starost, svoje skrbi in tudi svojo prihodnost. Marija, Zdravje bolnikov, prosi za nas.«

Svetišče Marije Vnebovzete na Zaplazu. FOTO: Jože Potrpin