Ob sklepu slavja posvečenja v mariborski stolnici, potem ko je prvič kot nadškof blagoslovil ljudstvo, zbrane pozdravil novo posvečeni škof. »Po milosti Božji, ne po svojih zaslugah, sem to, kar sem. Po milosti Božji pred vami stojim kot škof in vaš pastir. Zato gre zahvala Njemu, ki me je poklical v življenje, vame položil vabilo, da mu sledim; me vodil preko najrazličnejših dogodkov, vzponov in padcev; mi na pot pošiljal ljudi, ki sem jih v tistem trenutku potreboval, da se nisem izgubil, temveč zorel in rastel. Če bi vse te ljudi omenil, bi predolgo trajalo, eni so že pri Bogu v večnosti, drugi so danes tukaj z menoj. Vsem naj velja moja iskrena zahvala.«

Novi nadškof je dejal, da je začetek te poti, tega iskanja Boga, »moja družina in okolje, v katerem sem odraščal in odkrival klic k redovnemu in duhovniškemu poklicu. Hvala mojim pokojnim staršem, očetu Jožefu in mami Tereziji, pokojni teti Cilki, ki mi je bila prvi katehet in tista, ki mi je odrla vrata v širše dogajanje, saj sem z njo obiskal neštete slovesnosti. Hvala tudi mojemu pokojnemu svaku Cirilu za prijateljstvo in bližino. Moja zahvala gre tudi pokojnemu kanoniku Alojzu Žolnirju, župniku domače župnije, ki je razumel, da me Gospod kliče, in mi je pomagal razvozlati, kam me kliče. Zahvala tudi sedanjemu župniku in dekanu Alojzu Vicmanu.«

Zahvalil se je jezuitom, Družbi Jezusovi, »da so me sprejeli, mi pomagali, da sem duhovno rastel in je moj poklic dobival vedno jasnejšo podobo. Znali so v meni prepoznati to, kar je bilo dobrega, božjega, in graditi na tem.«

Novi nadškof Cvikl je nadaljeval zahvalo, da ima v tem trenutku »v mislih vse vas, ki sem vam bil poslan kot kaplan, župnik, ravnatelj Jegličevega dijaškega doma, učitelj verouka na Škofijski klasični gimnaziji, predstojnik, ravnatelj kolegija, začasni ekonom, duhovni pomočnik. Hvala vam, da ste me sprejeli, da smo skupaj iskali Božjo voljo in iskali to, kar nam je Božji Duh narekoval. Mnogo lepega se je zgodilo na vsaki postaji in po vsaki izkušnji sem bil bogatejši ne samo za nova spoznanja, ampak potrjen v veri in prijateljstvu. To mi daje upanje, da tudi to poslanstvo, ki ga danes sprejemam, sprejemam v vsej ponižnosti in zavesti, da je zame breme pretežko, zato zaupam v Božjo pomoč, varstvo in vodstvo Svetega Duha.«

Zahvalil se je svetemu očetu Frančišku, nunciju Juliusu Januszu, dosedanjemu apostolskemu administratorju Stanislavu Lipovšku, škofu Jožefu Smeju, upokojenima nadškofoma, Francu Krambergerju in Marjanu Turnšku in vsem drugim nadškofom in škofom. »Vesel sem in hvaležen, da ste me s svojo navzočnostjo in molitvijo pospremili k novemu poslanstvu.«

Zahvalil se je predstavnikom pravoslavne Cerkve in drugih Cerkva in verskih skupnosti, zahvalil duhovnikom, redovnicam in redovnikom, diakonom, bogoslovcem in mašnim strežnikom, pevcem na koru, poslal pa tudi pozdrave bolnikom, trpečim in preizkušenim sestram in bratom. »Sem z vami v molitvi in vas prosim, da darujete svoj križ zame in za našo preizkušeno nadškofijo.«

Nadškof je zahvalo sklenil: »Svoje služenje začenjam po vsem tem, kar se je zgodilo. Na žalost zgodovine ne moremo spremeniti. Dejstva in bolečina ostajajo. Prizadete prosim odpuščanja. To, kar si želim v tem trenutku, je, da skupaj prosimo Gospoda, da odpusti in očisti, kar je bilo narobe, in nam da milost, da mi odpustimo drug drugemu in gremo naprej in začnemo pisati skupaj novo poglavje. Hvala vam za molitev v času devetdnevnice, bil sem presenečen, da se je zvrstilo toliko skupin in občestev. Tukaj je naša moč, v molitvi, v skupnem iskanju in želji, da bi bilo med nami vedno več Luči.« Ob koncu je prosil za nekaj trenutkov tišine in prosil zbrane, da zanj molijo.