Letos jo je na zahvalno nedeljo, 8. novembra, ob somaševanju številnih duhovnikov dekanije Kočevje–Žužemberk daroval upokojeni nadškof dr. Anton Stres.

Nasilno prekinjeno življenje

Nekoč je v Škrilju stala podružnična cerkev sv. Križa, ki je bila v prvi polovici 50. let prejšnjega stoletja kot številni drugi sakralni objekti na Kočevskem porušena, danes pa je v vojaški bazi kapela Prelite krvi, pri kateri je bila tudi letošnja spominska sveta maša.

Kraji, ki so bili stoletja prostor življenja, so postali zaprto območje, kamor običajni ljudje niso smeli več vstopati.

»Zbrali smo se na posebnem kraju, ki nam govori o težkih in bolečih časih naše zgodovine. Kjer danes stojimo in molimo, so nekoč živeli ljudje, ki so imeli tukaj svoje domove, svoje družine in svoje cerkve. Tukaj so se rojevali, delali, se veselili in žalovali. Tukaj so se zbirali k sveti maši, krščevali svoje otroke, sklepali zakonske zveze in pokopavali svoje rajne,« je mašni nagovor uvedel nadškof Stres, nato pa spomnil na vojni in povojni čas, ko je bilo to življenje nasilno prekinjeno: ljudje so morali zapustiti svoje domove, nekateri so bili umorjeni, vasi so opustele, cerkve so bile porušene; kraji, ki so bili stoletja prostor življenja, so postali zaprto območje, kamor običajni ljudje niso smeli več vstopati.

Nekdanja cerkev sv. Križa v Škrilju na fotografiji iz leta 1938. Vir: Cerkve na Kočevskem nekoč in danes.

Dostojanstva ni mogoče izbrisati

Toda to ni bil konec zgodbe teh krajev, kajti »človekovega dostojanstva ni mogoče izbrisati in tudi resnice ni mogoče za vedno pokopati«. Zato so se pripadniki Slovenske vojske in drugi udeleženci slovesnosti zbrali v Škrilju, da »se spominjamo; da molimo za vse, ki so na teh krajih trpeli in umirali, za pobite, izgnane in pogrešane, za vse, ki jim je bilo odvzeto tisto, kar je človeku najdražje: življenje, dom, svoboda in človeško dostojanstvo.«

Kristjani verujemo, da smrt nima zadnje besede, da krivica ne more izničiti človekovega dostojanstva in da pred Bogom ni pozabljen nihče.

A pri tem po besedah pridigarja ne gre za obujanje bolečih spominov, temveč za izraz vere in upanja, kajti »kristjani verujemo, da smrt nima zadnje besede, da krivica ne more izničiti človekovega dostojanstva in da pred Bogom ni pozabljen nihče, niti tisti, katerega groba ne poznamo in čigar imena se nihče več ne spominja«.

 Vojak mora znati uporabiti moč, toda znati jo mora tudi obvladovati.

Vojaško poslanstvo 

Nadškof Stres je mašni nagovor naslonil tudi na nedeljski evangeljski odlomek s priliko o desetih devicah, ki so čakale na prihod ženina. Pet jih je bilo preudarnih in pet nespametnih, vse so imele svetilke, toda samo preudarne so imele s seboj dovolj olja, da so njihove svetilke lahko gorele tudi tedaj, ko se je ženin nepričakovano pojavil. Gre torej za prilko, ki med drugim govori o budnosti, biti buden pa pomeni živeti tako, da nas tudi nepričakovani trenutek ne najde brez tistega, kar je takrat treba ne samo imeti, ampak biti pošten in plemenit človek.

Vaše poslanstvo ni služiti samovolji oblasti, temveč varovati ljudi, njihovo svobodo in mir.

Na tej točki se je škriljski pridigar dotaknil tudi poslanstva pripadnikov specialnih enot Slovenske vojske, ki se na teh krajih usposabljajo za posebno zahtevne in nevarne naloge. V čem je torej njihova budnost in pripravljenost? Dr. Anton Stres je bil jasen: »Vojak mora znati uporabiti moč, toda znati jo mora tudi obvladovati. Potrebuje pogum, toda tudi razsodnost. Potrebuje odločnost, toda tudi spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva. Vojaška moč je upravičena samo, kolikor je v službi pravičnosti in varnosti ljudi. Zato je moralna pokončnost vojaka prav tako pomembna kakor njegova strokovna usposobljenost. Danes se tukaj urite vojaki demokratične države. Vaše poslanstvo ni služiti samovolji oblasti, temveč varovati ljudi, njihovo svobodo in mir. Prav zato je pomembno, da ostajate zvesti ne samo svoji vojaški prisegi, ampak tudi svoji vesti in temeljnim moralnim načelom.«

Prošnja za Božje varstvo

Mašni nagovor je nadškof Anton Stres zato sklenil s prošnjo, naj Bog vojake spremlja pri njihovem zahtevnem delu, varuje v nevarnostih in daje moč, da bodo vedno ravnali pogumno, preudarno in pravično; da jih »ne bi nikoli premamilo nasilje ali sovraštvo, ampak da bi svoje borilne in druge veščine vedno uporabljali za obrambo pravičnosti, poštenja, svobode dostojanstva«.