S pepelnično sredo Cerkev vstopa v štiridesetdnevni čas priprave na velikonočno praznovanje Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. V znamenje spokornosti na ta dan vernik pri maši skloni glavo in se pusti posuti s pepelom, nastalim iz oljčnih vejic in drugega zelenja z lanskoletne cvetne nedelje.

Sklonjena glava ni nujno znak šibkosti

Sklonjena glava in posipanje s pepelom je zunanji izraz temeljnega krščanskega realizma, a v današnjem času je to znamenje šibkosti in slabosti. V čislih je bolj dvignjena glava, kot znak osebnega ponosa. Ob teh besedah se je Zore posebej obrnil k pri maši prisotnim članom vojaškega vikariata in obrambnemu ministru Mateju Toninu.

»Vsi vemo, da mora vojak biti vzravnan, ponosen na to, da je v službi miru in varnosti. Po drugi strani pa tudi vemo, da mora vojak znati hitro in brez razmišljanja skloniti glavo, še več, biti mora pripravljen pasti v prah zemlje,« je dejal ljubljanski nadškof.

Skloniti glavo pomeni stopiti v dialoški odnos z drugimi. V odnosu do Boga ga s tem priznanjem priznamo za svojega Odrešenika, v odnosu do človeka »pa pomeni priznati mu njegovo neodtujljivo dostojanstvo, dostojanstvo Božjega otroka,« je dejal Zore.

Pri maši prisotnim članom vojaškega vikariata in obrambnemu ministru Mateju Toninu. FOTO: Lubljanska nadškofija

Odprašiti darove in moči pepela vsakdana

Pepel na glavi pa je priznanje naše omejenosti, je izraz prstenosti našega življenja, ki je obdarovano z zakladom Božjega življenja v vsakem človeku. »In če začnemo pozabljati na to Božje življenje, če ga začnemo zanemarjati, nam ostane samo še prah in pepel, ostane samo še prstenost in neusmiljena končnost,« je poudaril Zore.

Zato hočemo danes vse, kar naše življenje dela prašno in sivo, položiti v objem Božjega usmiljenja. Kajti cilj posta je »v človeku sprostiti vse tiste darove in moči, ki jih včasih zasuje pepel vsakdana, brezbrižnosti in slepega sledenja mnenjem in ravnanjem okolice.«

Skloniti glavo kot vojak

Post človeku pomaga, da se po delovanju Božje dobrote osvobodi za poglobljen odnos z Bogom in za odnose z drugimi ljudmi. »Zato tako kakor vojak skloni glavo, da preživi, tudi mi v začetku tega časa sklanjamo glave, da bi na novo zaživeli.«

Največja žrtev vojne je sovraštvo

Pri sveti maši se je nadškof Zore dotaknil tudi trenutnega dogajanja v Ukrajini. »Nesmiseln in nerazumljiv napad, ki ga je sprožil ruski predsednik Vladimir Putin, je državo in njene prebivalce oblil s solzami in krvjo, jo obremenil s smrtnim strahom in žalostjo nad žrtvami.« 

Po nadškofovih besedah iz tega v ljudeh začne tleti in se razraščati jeza, ki se spremeni v sovraštvo. »Najstrašnejša žrtev vsake vojne je sovraštvo, ki ga rodi in ga pusti v dušah tistih, ki so jo doživeli.« Materialne posledice je mogoče obnoviti, z dušami pa ne gre tako. »Duše obnavlja Božja milost in čas, molitev, kesanje in zadoščevanje.«

Naj ne utihne rožni venec

Ponovil je papeževo vabilo k molitvi in postu za mir ter dodal: »S političnega vidika sta molitev in post najskromnejši sredstvi, iz Božje perspektive pa sta najmočnejši.«

Nadškof je še povabil, »naj se v tem postnem času ne naveličamo moliti za velike potrebe in za stiske sveta. Naj ne utihne rožni venec po naših domovih in v naših srcih.«

Po maši je sledil blagoslov prostorov Vojaškega vikariata.