Mediji in njihovo etično poslanstvo so naslovili kulturni večer krajani Razborja pod Lisco in Loke pri Zidanem mostu, ko so v petek, 27. marca, medse povabili ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta. V razborskem kulturnem domu je gost poleg najavljene teme o etičnosti medijev spregovoril tudi o Cerkvi v Sloveniji, o družinskih vrednotah, o pisanju poezije, pa tudi o facebooku in twitanju. Večer je vodila Breda Vidmar Mandič, s pesmijo so ga obogatili Razborski fantje, med udeleženci pa je bil tudi 90-letni pisatelj Alojz Rebula in njegova žena Zora Tavčar, navzoče je pozdravil tudi domači župnik Janez Furman.

Nadškof Zore gost kulturnega večera na Razborju pod Lisco (fotografije Tatjana Splichal)

Z obrobja se stvari vidijo drugače

Ob dobrodošlici voditeljice »v štajerskih hribih najvišjemu cerkvenemu dostojanstveniku« je nadškof Zore kar malo povzdignil glas, češ da naj »superlativi z nazivi kar ostanejo zunaj druženja«, kajti »ljudje merimo po svoje, Bog meri po svoje, zgodovina bo merila svoje.« Nadškof je dejal, da je vesel, če gre lahko nekam na obrobje. »Ne le zaradi tega, ker nas papež Frančišek vedno znova vabi, da naj gremo na periferijo, ker se iz periferije stvari vidijo drugače, ampak še bolj zaradi tega, ker se mi zdi nujno potrebno, da Slovenijo začnemo gledati kot Slovenijo v celoti.« Nadškof je poudaril, da je v razmišljanju mnogih Slovenija Ljubljana z okolico. »Pa to ni res! Slovenija je tudi Razbor, tudi Loka, Slovenija je tudi Prekmurje, tudi bovški hribi … treba je preseči stereotipe!« Nadškof je dodal, da tudi ljubljanska nadškofija ni slovenska Cerkev, saj imamo v Sloveniji šest enakopravnih škofij. »Priložnostni obiski na obrobju so prilika, da razširimo pogled in damo vrednost tudi krajem na obrobju, krajem, ki se ne pojavljajo na naslovnicah časopisov. Kajti tudi v teh krajih živijo Slovenci, tudi v teh krajih govorijo slovensko, tudi v teh krajih molijo Boga po slovensko.« Po besedah nadškofa bi Slovenija in predvsem slovenska politika v vseh porah delovala drugače, če bi razmišljala s stališča obrobja vseh slovenskih pokrajin in vseh krajev.

Da je Bog vedno bolj ljubljen

Na vprašanje, ali ima kot prvi frančiškan na mestu nadškofa dodatno odgovornost, je Zore odločno zanikal: »Nadškof ima ne glede na njegovo pripadnost enako odgovornost. V Cerkvi skuša na najboljši možni način, z božjo pomočjo in sodelovanjem ljudi, delati za to, kar reče naš p. Polikarp: da je Bog vedno bolj poznan in vedno bolj ljubljen.«

»Pesniški jaz še vedno zori … končno se pišem Zore«

Voditeljica je navzoče spomnila, da Stanislav Zore piše pesmi in gosta vprašala, ob katerih motivih je zorel njegov »pesniški jaz«. »Upam, da moj pesniški jaz še zori, končno se pišem Zore,« se je pošalil nadškof in povedal, da ga za pisanje izzove trenutek, vzgib v notranjosti, besedna kombinacija. »Zatakne se mi za dušo, začne potovati z mano, hoditi za mano, spati z mano, razmišljati z mano … do tistega trenutka, ko dozori in prelijem v pesem.« Vedno pa so to bivanjska vprašanja, kakšnih epskih pesnitev ne zna pisati, je pojasnil Zore.

»Naj družabna omrežja ne bodo le za zapolnjevanje našega časa«

»Tvitate, lajkate, ste na facebooku, odgovarjate na maile,« je radovedno sprševala voditeljica večera. »Samo zadnje, odgovarjam na elektronsko pošto. Za drugo virtualno komunikacijo mi zmanjka časa.« Da ni nič narobe z internetom in sodobnimi komunikativnimi sredstvi, je dejal nadškof, še več, sama na sebi je stvar dobra. »Je pa res, da ljudje vsako dobro lahko zlorabimo. In naša zloraba lahko sicer dobro komunikacijsko sredstvo spremeni v strup. Zato je pomembno, s kakšnim namenom posameznik ali skupina uporabljajo določeno komunikacijsko sredstvo ali omrežje.« Nadškof Zore je dodal, da je zato pomembna vzgoja za uporabo teh sredstev. »Da bodo sredstva komunikacije, ne pa nekaj, kar zapolni naš čas, nekaj, kar popestri srečanja. Kajti resnična komunikacija se zgodi šele, ko gledaš človeku v oči.«

Več resnic je kot instant hrana: nisi jedel, samo želodec si si napolnil.

Da mediji prinašajo več resnic in se je težko odločiti, katera je prava, je gosta izzvala voditeljica. »Resnica je ena sama. Krilatica, da je več resnic, ne zdrži. Resnica je, ali je pa ni. Da je več resnic, ne zdrži niti filozofsko, pa tudi zdrava pamet nas uči, da ne more biti pod istimi pogoji več stvari res,« je dejal nadškof in pojasnil, da tak način prikazovanja dejstev v medijih skuša zrelativizirati resnico, vrednote, človeka, njegovo notranjo trdnost. Kajti če je vse res, potem je vseeno, kaj kdo misli in na kakšen način kdo ravna. »Na tak način lahko usmerjaš človeka, kamor ga želiš usmeriti, ne pa tja, kamor bi človek dejansko moral prihajati. Zato se mi zdi, da je treba za resnico močno garati. Resnica je svoboda, svoboda pa ni nikoli podarjena. Za svobodo se je treba potruditi, in v svobodi je treba biti neizmerno odgovoren. In če nas resnica odpira za svobodo, potem je treba tudi za resnico trdo garati.« Da ne moremo kot resnico požirati časopisnih naslovov, je dejal nadškof in poudaril, da to niso niti nadomestki, ampak so instant sporočila, ko samo mislimo, da nekaj vemo. Resnico je nadškof primerjal z instant hrano: »Danes je na policah v trgovinah polno stvari s hrano, ki jo pripraviš v petih minutah. Misliš, da si nekaj jedel. Ne, nisi jedel, samo želodec si si napolnil.« Poudaril je, da se je za resnico treba potruditi, jo je treba iskati, treba se jo je znati naučiti razločevati, poiskati različne vire … »Ne nazadnje: resnico je treba preverjati skozi evangelij in Jezusa Kristusa. Mi kristjani moramo do resnice prihajati po Svetem duhu, z Jezusom Kristusom, z evangelijem in z razločevanjem vsega, kar nam svet ponuja za resnico. Ni se treba bati kakšni stvari ne ploskati. Hvala Bogu, če kakšni stvari ne ploskamo in jasno povemo, da to ni lepo, ni prav. Na ta način spoznanja resnice bomo osvobajali okolico in sami sebe.«

Bralce spoštovati, ne pa jih zlorabljati.

O etiki v medijih je nadškof dejal, da bi morali biti ljudje, ki delajo v medijih, zavezani resnici, da bi bralci, gledalci, poslušalci spoznali dejstva. A da se vse prevečkrat dogaja, da ljudje, ki delajo v medijih, delajo v imenu nekega kapitala, denarja, združbe – ne pa v imenu resnice. Postanejo zloraba bralcev, poslušalcev, gledalcev. Nadškof vidi pot, kako priti do etike v medijih, v vzpostavitvi kritične zavesti v nas. »Da si rečem: tega medija ne bom več bral, ne bom poslušal, ne bom gledal. Ker me ne izgrajuje, ker mi ne pomaga k osebni rasti. Ta način je v potrošniški družbi edina pot, da mediji spoznajo, da če hočejo imeti bralce in poslušalce, bodo morali ravnati na drugačen način. Bralce spoštovati, ne pa jih zlorabljati.«

Družina kot prvi prostor komunikacije

Da prvo podobo o medijih človek dobi v družini, je dejala voditeljica, mediji pa družino vse bolj pogosto zlorabljajo … Nadškof je misel voditeljice nadaljeval, da je papež Frančišek letos v poslanici za svetovni dan družbenega obveščanja spregovoril o družini, o družini kot prvem prostoru komunikacije. Papež gre še dlje, v maternico, kjer se vzpostavi komunikacija med otrokom in mamo, med otrokom in okolico … »Vidimo, kako pomembno je za komunikacijo ne le oči in ušesa, ampak tudi roka, koža, telo. Skozi vse to moramo komunicirati.« Nadškof je naprej navajal papeža Frančiška, ko govori o komunikaciji med nekom, ki daje miloščino in tistim, ki jo sprejema. »Miloščino ne smeš zviška spustiti v dlan. Miloščino moraš položiti na roke, roka se mora dotakniti roke. Potem se srečata dva človeka.« Da se tega učimo v družini, je poudaril nadškof, saj se v družini ne zgradimo le telesno, ampak v družini postanemo osebnosti. »Zato se ta naša potrošniška družba tako trudi oslabiti družino, najraje bi kar odstranila tisto, kar človeku pomaga k samostojnosti, ga nauči razmišljati z lastno glavo in imeti pokončno hrbtenico. Zato je družina napadena.«

Kako naj razlagam svet ljudem, ki ne živijo v tem svetu?

Kako pomagati staršem, da bodo otroci spoznavali tudi svet brez tablic in računalnikov, je spraševala voditeljica. »Družina se skoraj ne vidi, v takem sistemu živimo,« je dejal nadškof in poudaril, da otroci na primer na sprehodu v naravi ne potrebujejo igrač. Če nimajo elektronskih igrač, se znajo zabavati na drug način, poiščejo si druge igrače. Zato se morajo po besedah nadškofa starši zadržati, da otrokom ne potiskajo v roke igrač, saj z igračami pogosto dobesedno morijo otrokovo ustvarjalnost. »Seveda pa, ko se otroci enkrat navadijo na tablice in računalnike, jih je težko potegnit iz njihovega sveta.« Nadškof je dejal, da mladi ne živijo z internetom, ampak živijo v internetu. Navedel je francoskega pisatelja Fabrica Hadjada (njegovi dve knjigi Vera demomonov in Kako uspeti v smrti sta izšli pri založbi Družina), ki je tudi srednješolski učitelj in on se sprašuje, kako naj učencem razlaga filozofijo, ko pa so v tistem dopoldnevu, predno je prišel k njim v razred, že pobili toliko in toliko ljudi, že stokrat sami umrli, oživili, ozdravili več svetov … »Kako naj razlagam svet ljudem, ki ne živijo v tem svetu? To je vprašanje, ki si ga moramo postaviti, da ne bo vse življenje postalo virtualno.«

Šov daje mlademu človeku občutek moči

Zakaj mlade privlačijo resničnostni šovi, je spraševala voditeljica. «Ne razumem mladih pri tem. Razumem, da se mlad človek kdaj napije, razumem, da ušpila kakšno lumparijo, razumem, da mora kdaj po robu tega, kar družba dopušča … V resničnostnih šovih jih pa res ne razumem. Razmišljam, da smo pravzaprav v gladiatorskem ozračju, v gladiatorskem občutju. Neko skupino ljudi pošljemo v areno, mi imamo oblast nad njimi, mi odločamo, kdo bo ostal živ, kdo bo umrl, kdo bo v igri, kdo bo izločen. Imamo občutek moči nad posameznikom, nad dogajanjem. Seveda, spet samo virtualno. Ti dejansko nimaš moči, ker je to samo šov. Šov, ki daje mlademu človeku občutek moči.« Nadškof je dejal, da upa, da bodo mladi ljudje to čimprej spoznali, da je veliko lepše živeti šov osebnega življenja, šov osebnih odnosov, kot buljit v dogajanje, v katerem te ni.

Kaj je zame senzacionalna novica?

O senzacionalizmu je nadškof dejal, da vsi vemo, da življenje ni senzacionalno na način, kot ga prikazujejo mediji. »Življenje je zelo vsakdanja zadeva. Da zjutraj vstanem, opravim vse tisto, kar od mene zahteva stan, poklic, in da zvečer dan sklenem miren – življenje je senzacionalno, ko v vsakdanjih stvareh najdevam vsebino, najdevam nekaj veličastnega, izjemnega.« Nadškof je navedel primer, kaj je zanj senzacionalna novica. »Ko žena začuti, da je tretjič noseča in na možev pogoj, ali splavi, ali on odide, reče: pojdi. To je senzacionalno. Vse drugo je pritlehno v nas, želja po kruhu in igrah. To moramo presegat.«

»Ostanimo Kristusovi v njegovi veličini: Oče, odpusti jim …«

Ob koncu večera je nadškof Zore še spodbudil Razborčane in Ločane k bogatemu praznovanju velike noči. Dejal je, da velika noč pride po 40-dnevnem postu. »Brez 40-dnevnega posta ni velike noči, brez 40-dnevnega posta so le pirhi in šunka in potica. Ni pa velike noči. Velika noč je praznik, ki potrebuje pripravo. Če hočemo za veliko noč vstati s Kristusom, moramo prehoditi pot osvobajanja skozi štirideset dni priprave.« Nadškof je dejal, da je vedno bolj prepričan, da vstajenja Jezusa Kristusa ne moreš doživeti, če prej ne greš k zadnji večerji, če ga nisi spremljal v Getsemaniju, če nisi bil z njim na dvorišču velikega duhovnika, če nisi bil z njim pred Pilatom, če nisi s Kristusom stopal po poti križa proti Kalvariji, če nisi slišal besed »žejen sem« in njegovega »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«, če nisi bil zraven, ko ga polagajo v grob … »Šele ko daš vse to skupaj, se pravi doživiš veliki teden, posebej sveto tridnevje, potem velika noč izbruhne v vsem zmagoslavju.« Nadškof je izpostavil, da ko okoli Jezusa na veliki petek divja sovraštvo, ko imajo ubijalci občutek zmagoslavja, je v Kristusu odpuščanje. »Zame je največji Jezus, kot pravi Bog in pravi človek, v trenutku, ko reče: Oče, odpusti jim … Prosil bi vas, da v svojem življenju ne dovolimo, da sovraštvo, napadi, sovražni govori, usedejo v nas. Ostanimo Kristusovi v njegovi veličini: Oče, odpusti jim …«

Kulturni večer so s pesmijo obogatili Razborski fantje (foto Tatjana Splichal)



Kulturnega večera sta se udeležila tudi pisatelj Alojz Rebula in njegova žena Zora Tavčar (foto Tatjana Splichal)