Zapri
Iskanje

Nadškof Zore: Škofje ne iščemo sebe

Za vas piše:
Boštjan Debevec
Objava: 29. 10. 2020 / 06:59
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 13 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.10.2020 / 11:03
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nadškof Zore: Škofje ne iščemo sebe

Nadškof Zore: Škofje ne iščemo sebe
Ljubljanski nadškof o epidemiji, obhajanju praznika vseh svetih, prenosu maš ...

»Ni zakramenta, ki bi ga lahko podelili na daleč.« FOTO: Tatjana Splichal



Predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, je v pogovoru za tednik Družina (44/2020) spregovoril o perečih vprašanjih epidemije, obhajanja praznika vseh svetih, prenosa maš, teorijah zarote ...

Začniva kar pri aktualnem. Te dni (z nadškofom se prek spletne povezave pogovarjava v petek, 23. oktobra) ste zaradi okužb zaposlenih na nadškofiji tudi sami v karanteni. Se kaj spremeni pogled na epidemijo, ko človek sam doživi karanteno in okužbo najbližjih sodelavcev?

Virus je prišel v našo bližino, v naše družine, med naše domače, v naše delovno okolje in tudi pokojne poznamo. Vse to spremeni odnos do bolezni. Vendar vsaj pri meni ta odziv ni strah in panika in upam, da tudi pri drugih ni, kajti to ni nikomur v korist. Moram reči, da smo tukaj na nadškofiji ves čas spoštovali ukrepe, povsod so bila razkužila, maske, razkuževanje kljuk in vsega tega, ampak je okužba vseeno prišla od zunaj in zdaj se pač obnašamo tako, kakor so navodila za karanteno.

En duhovnik je tudi že umrl za posledicami koronavirusa. Koliko je trenutno obolelih?

Danes (23. oktobra) je šest duhovnikov v karanteni, pet pa jih je okuženih in v samoizolaciji. Na tajništvu Slovenske škofovske konference bomo zbirali podatke in jih vsak petek objavili.

Vas je strah, da bi dobili to bolezen, vas je strah smrti?

Smrti … toliko, kolikor je strah vsakega človeka. Ni me posebej strah za zdravje, čeprav to ne pomeni, da sem lahkomiseln, ampak se držim vseh predvidenih ukrepov. Po drugi strani pa prepuščam dragemu Bogu, on ve, kaj dela.

»Če so lahko odprte trgovine, zakaj potem ne more biti tudi maš v cerkvi? To, kar je kruh za telo, to za mojo dušo pomeni maša.« To je vprašanje sem slišal od nekaj ljudi. Cerkve so razmeroma velike, verjetno bi se dalo najti način, da bi bile tudi maše z ljudstvom?

Glejte, tako dolgo, kolikor je bilo mogoče, smo imeli maše z ljudstvom. Potem smo razdelili te ukrepe glede na rdeče in oranžne regije, danes je že vsa Slovenija v rdečem.

Moram poudariti, da sem že pred drugim valom v vsaki cerkvi, v vsaki župniji, kamor sem prišel, doživljal veliko disciplino vseh posameznikov. Ljudje so nosili maske, se razkuževali, skrbeli za liste s telefonskimi številkami, cerkve so bile zračene, družine so bile skupaj …

Imate kakšen podatek, da bi v kakšni cerkvi prišlo do okužbe?

Ne. Tega podatka nimamo.


»Vendar vsaj pri meni odziv na virus ni strah in panika in upam, da tudi pri drugih ni, kajti to ni nikomur v korist.« FOTO: Tatjana Splichal


To kaže, da so bile cerkve vendarle varne ...

Ja, ampak dejstvo pa je, da imamo enega mrtvega duhovnika in več okuženih. Ne vemo, kje so se okužili. Ni nujno, da pri bogoslužju, saj vemo, da je župnijsko življenje širše kakor zgolj maša. Pri maši je bila velika disciplina, ko pa smo prišli iz cerkve, se je pa večkrat pozabilo, da razmere niso normalne; ljudje se sprostijo, se pogovarjajo, pozabijo na razdaljo in lahko postane nevarno. In ker so se začele razmere v celotni državi zelo zelo slabšati, je prav, da možnost širjenja okužbe zamejimo tudi s tem, da se maše vršijo brez navzočnosti vernikov.

Javno življenje se zdaj postopoma ustavlja, bodo cerkve kljub zaostrenim ukrepom vseeno dostopne za molitev?

Zaenkrat mislimo tako in ne vidimo razloga, da ne bi bile odprte. Če pa bodo stvari popolnoma ušle z vajeti, kot se temu reče, bo treba ponovno premisliti. Rad bi, da bi bile odprte.

Koronavirus ves čas spremljajo teorije zarote. Tudi med kristjani lahko slišimo razprave o tem, češ da je v ozadju premišljen socialni inženiring nekaterih velikih svetovnih korporacij, ki želijo obvladovati družbo, cilj tega pa naj bi bil tudi zmanjšati ali celo uničiti vpliv Cerkve, tudi s prepovedjo javnih bogoslužij.

Vsako krizno obdobje v zgodovini človeštva je prineslo spoznanje, da smo ranljivi, nezadostni, da nimamo vsega v svojih rokah in to je zelo težko prenašati. Zato začnemo iskati načine, kako bi vendarle obvladali zadeve in postali gospodarji situacije. Gotovo se lahko vse na tem svetu zlorabi proti posamezniku ali proti različnim skupnostim, ampak to še nikakor ne pomeni, da je vsako iskanje odgovora na epidemijo in ukrepov zoper virus že teorija zarote, ki hoče zavladati nad človeštvom. Po mojem mnenju trenutno potrebujemo najprej iskreno zdravo spoznanje, da smo ranljivi. Drugo, prav tako pomembno spoznanje pa je, da nismo nemočni. Bog nam je podaril razum, da lahko najprej uporabimo vsa razpoložljiva sredstva, da virusu ne omogočamo novega širjenja. Obenem pa iščemo zdravila, ki mu bodo odvzela moč. Kristjani pa imamo še tretjo dimenzijo, da se v tem času še posebej naslonimo na Boga, ki nam tudi v času krize zagotavlja: »Ne boj se, jaz sem s teboj!«

Redkokdaj dobite škofje toliko odzivov, kot jih je prišlo v primeru navodila, naj duhovniki ne prenašajo maš prek spleta. Vas je odziv presenetil?

Po eni strani ne, ker smo pričakovali, da bodo ljudje zelo težko sprejeli to odločitev, po drugi strani pa me je včasih presenetila raven tega odziva, ker so ljudje znali napisati tudi stvari, ki so pod nivojem nekega človeškega pogovora.

Dejstvo je, da so takšne maše nadomestek. Krščanstvo živi iz učlovečenega Jezusa Kristusa. Postal je človek, da bi nam razodel veličino človeka in nas odrešil v celoti. Mi verujemo v vstajenje telesa, v vstajenje mesa, ne zgolj v neko večno življenje duše, se pravi, to je zelo zelo inkarnirana, utelešena vera. In ta Jezus je v svojem javnem delovanju zbral skupino učencev, skupnost, da so bili z njim, in jim potem zaupal nalogo evangelizacije. In vsi zakramenti v Cerkvi se delijo z navzočnostjo. Ni zakramenta, ki bi ga lahko podelili na daleč. Tako je tudi z evharistijo, tudi ta zahteva navzočnost. Zato nas papež Frančišek svari pred virtualno Cerkvijo.


Ampak papeževo navodilo je prišlo ob koncu prvega vala, ko so se cerkve že odpirale, kot opozorilo, da verniki ne bi ostali v svoji »sobi«. Zdaj pa smo spet v izrednih razmerah in ljudi je strah, da ne bi mogli biti več povezani z župnijo, občestvom.

Ja, to je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti vsi skupaj. Ali je župnija res samo nedeljska maša, ki je sicer vir in višek vsega krčanskega življenja. Ni pa to edino življenje župnije. Mi smo zelo spodbudili, da bi se povezali v molitvi rožnega venca, v prebiranju Božje besede, v pobožnosti za pokojne v mesecu novembru. Tudi to je zelo pomemben del našega krščanskega življenja.

Ob tem se je na družbenih omrežjih razvnela tudi razprava o »poslušnosti škofom«. Eni so menili, da je šlo za nespoštovanje avtoritete škofov, drugi so odgovarjali, da imajo verniki pravico in celo dolžnost izraziti svoje mnenje in to škofom tudi povedati. Ste vi to razumeli kot nespoštovanje?

Ne. Veste, pokorščina je čisto nekaj drugega kot biti tiho in sprejeti, kar ti je bilo naročeno. Zdrava pokorščina je vedno sad dialoga, pogovora med obema stranema. In to, kar se je zdaj dogajalo, sem doživljal kot pogovor, izmenjavo mnenj. Verjamem, da bi nekateri šli mimo tega, zelo redki pa bi šli mimo navodila škofov, ne da bi se prej pogovorili s svojim ordinarijem, govorim o duhovnikih, druga stvar je najbrž med laiki.

Presodili smo, da bi glede na trenutne razmere vztrajanje pri odločitvi prineslo več hude krvi in nepotrebnega vznemirjanja in da se ljudje niti za tisto, kar je bilo mogoče, ne bi odločili. Da je morda bolje, če zaenkrat spremenimo svojo odločitev, ob tem pa zelo poudarimo, da mora biti vsaka taka priložnost premišljena vzgoja za občestvo, za pravi evharistični čut znotraj Cerkve.

Ko ste potem naknadno dovolili prenose, so sledile zahvale in priznanja – tudi najbolj kritičnih duhov –, da ste bili pripravljeni upoštevati mnenja in spremeniti odločitev.

Gotovo, da škofje – to zelo odgovorno trdim – ne nameravamo nikoli uveljavljati svoje volje, svojega prav, to bi bilo otročje. Poskušamo z vso odgovornostjo, s pomočjo medsebojnega posvetovanja, s pomočjo pogovora s svetovalci in seveda tudi vedno znova z odpiranjem za Svetega Duha iskati tisto, kar je dobro za občestvo, za Cerkev. In če je treba pri tem spremeniti kakšno odločitev, zaradi tega nismo prav nič užaljeni, ker – še enkrat – ne iščemo sami sebe, ampak kaj je dobro za Cerkev.

Razprava je odprla tudi vprašanje o sodobni pastorali. Kako naj Cerkev nagovarja, kako naj izkoristi nove tehnologije? Splet je danes postal neke vrste dnevna soba, v kateri marsikdo preživi večji del dneva. Znamo v Cerkvi priti v to »sobo«, tudi do oddaljenih?

Stalni izziv za Cerkev je uresničevati Jezusovo naročilo: »Pojdite in učite vse narode. Krščujte jih in učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal.« Posamezni čas pa ponudi različne možnosti in sredstva za to. Apostol Pavel je v svojem času na veliko uporabljal apostolska pisma, ki jih je pisal posameznim skupnostim, vendar je prej te skupnosti srečal, jih osebno nagovoril, bil med njimi.

Gotovo je danes splet eden izmed načinov, kako lahko prihajamo do posameznikov, ki sicer nikoli ne zavijejo v cerkev. Hvala Bogu je vedno več ponudbe na spletnih straneh, vedno pa je cilj povabiti človeka k srečanju z Jezusom Kristusom. Ne z Jezusom Kristusom zgolj kot idejo ali pisano besedo, ampak z Jezusom Kristusom, ki živi v občestvu.


»Škofje ne nameravamo nikoli uveljavljati svoje volje, svojega prav, to bi bilo otročje.« FOTO: Tatjana Splichal


Marsikdo bo v domači sobi preživel tudi prihajajoče praznike. Zdi se paradoksalno, da so zdaj onemogočena še ta redka srečanja, ko že tako živimo vsak zase.

Res je. Sam pri sebi sem premišljeval, da bodo ravno ti prazniki vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih trenutek, ki bo ljudi spet povabil nazaj v občestvo na izrazitejši način.

Trenutne razmere kažejo, da to ne bo mogoče. Vem, koliko nam pomenijo rože in sveče na grobovih, ampak niso edino znamenje naše povezanosti s pokojnimi. Vabim, da letos omejimo ta vidik hvaležnosti pokojnim ali ga razporedimo v daljše časovno obdobje.

Letos je Apostolska penitenciarija možnost popolnega odpustka s prvih osmih dni razširila na ves mesec november. Ves november torej lahko sprejmemo popolni odpustek za pokojne, ko ob obisku pokopališča zmolimo očenaš, vero in imamo namen, da bomo zakramentalno spoved, mašo in obhajilo prejeli ob prvi možnosti. Vsekakor pa je za nas kristjane posebno znamenje ljubezni do pokojnih naša molitev zanje in pa darovanje za maše. Zaradi razmer bomo morda letos videli, kako lepo je, da se družina pod večer vseh svetih zbere v dnevni sobi – prej sva govorila o dnevni sobi – in ta postane ne samo prostor, ki odpira prek spleta v svet, ampak tudi prostor, ki prek molitve in pobožnosti odpira do Boga. Lahko se pripravi križ, cvetje, se prižge svečo ter ob misli na pokojne zmoli vsaj en del rožnega venca, povabljeni pa smo, da zmolimo vse dele.

Še veliko teže pa je v teh dneh osamljenim po domovih za starejše, po bolnišnicah, nekateri umirajo brez bližine svojcev, celo pogrebi so omejeni na nekaj ljudi. Odvzeto nam je to, da smo lahko drug ob drugem, ko nam je najbolj težko. Zakaj Bog to dopušča?

Veliko premisleka in modrosti je potrebno, ko razmišljamo o Bogu in njegovem dopuščanju, ker se zelo hitro lahko prikrade misel o tem, da je vse, kar se dogaja, Božja volja, da je Bog tisti, ki je morda celo poslal virus kot kazen za naše ravnanje, za grešnost človeštva.

Ne! To ni Božja kazen. To ni Božja volja. Podobne stvari so se dogajale skozi zgodovino; bile so še zahtevnejše, ker so bile človeške možnosti za spoprijem z njimi bolj omejene, kakor so danes. Vedeti moramo, da ne Bog, ampak greh, greh rodi negativne celo usodne posledice. Eden najlepših stavkov v Svetem pismu govori o Božjem odnosu do grešnika, ko pravi: »Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog. Mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi?« Naš Bog ni Bog smrti, tisti, ki bi moril, ampak Bog, ki vabi k življenju. Želi si spreobrnjenja, nima želje po pokončanju.


»Naš Bog ni Bog smrti, tisti, ki bi moril, ampak Bog, ki vabi k življenju.« FOTO: Tatjana Splichal


Je pa res, da so se v zgodovini ob takšnih preizkušnjah ljudje začeli obračati k Bogu. O tem pričujejo recimo kužna znamenja, ki so nastala prav v takšnih okoliščinah. Zato so takšne preizkušnje povabilo k iskrenosti: kakšno je moje življenje, kam vodi, kaj puščam za seboj … Po drugi strani pa je to vabilo k spreobrnjenju. Se bomo zaradi tega z Bogom povezali z globljo, bolj osebno vero in začeli živeti z njim? V tesnem življenju z Njim bomo lahko najdevali pota tudi do tistih ljudi, do katerih zdaj ne moremo priti z obiskom. In bomo znali uporabiti vsa tehnična sredstva za to, da bo razdalja med nami čim manjša, da bo osamljenosti čim manj.

Tragično je, nekje sem zasledil podatek, da v domovih za ostarele 70 odstotkov ljudi, ki imajo otroke, nima obiskov. Kar pomeni, da res potrebujemo spreobrnjenje.

Torej se je že nek drug virus veliko prej zasejal v nas?

Ja. In bolj razdiralen, ker uničuje od znotraj. Ker uničuje človekovo človečnost, ker človek je človek po odnosih z drugimi ljudmi, in s tem uničuje tudi družbo.

Kako v teh razmerah ohraniti optimizem?

Kaj je optimizem? So optimisti ljudje, ki se še vedno sprehajajo po cesti, kot da ni nobene nevarnosti? So ljudje, ki protestirajo proti ukrepom optimisti? So ljudje, ki pravijo, da gre za zaroto oblasti, da v resnici virusa ali da gre le za neko obliko pljučnice optimisti? Najbrž se strinjamo, da gre prej kot za nek optimizem za neko zanikanje resničnosti, naj bodo razlogi že kakršnikoli.

Optimist ne zanika resničnosti, pač pa se potrudi, da jo uzre z vseh zornih kotov. Mednje sodi tudi, da ob vseh negativnih pojavih vidi odprte možnosti za prihodnost. Optimizem nam lahko dajejo resna prizadevanja ljudi, da bi zamejili širjenje okužb. Daje ga prizadevanje vlade, ki odgovorno deluje in sprejema različne ukrepe, da bi čim večje število državljanov obvarovala pred zdravstvenimi, socialnimi in gospodarskimi posledicami. Dajejo ga nam zdravstveni delavci – kako se razdajajo za zdravje obolelih! Potem ga dajejo prostovoljci Karitas in drugih dobrodelnih organizacij, ki so poiskali načine, kako v teh razmerah prihajati do ljudi v potrebi. Name je naredilo močan vtis dejstvo, da se je v prvem valu Karitas pridružilo 1500 mladih, ki so se kot prostovoljci vključili v razdeljevanje pomoči. Kakšna spodbuda za naš optimizem! Optimizem nam dajejo tudi napori znanstvenikov za odkritje cepiva. Vsa ta znamenja me utrjujejo v prepričanju, da smo sicer ranljivi in krhki, nismo pa nemočni. Zadnji razlog za optimizem pa je naša vera, vera v Boga, ki je in ostaja gospodar časa in zgodovine. In … naš Bog je ljubezen!

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem, ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi naše dnevne novice o družbi in Cerkvi bile še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej, za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh