Odpoved kot edini način za izpolnitev v življenju in odnosih

V današnjem evangeljskem odlomku nam Jezus predstavi dva različna človeka, ki se jima življenje popolnoma spremeni, ko sta se pripravljena odpovedati vsemu in pridobiti najdeni zaklad. Tudi apostol Pavel se je odpovedal vsemu in je šel za Kristusom: to se nam včasih zdi pretiravanje, morda celo fanatizem, ugotavlja nadškof Zore, »toda če življenje pogledamo od blizu, spoznamo, da je to edini način, da življenje in odnose živimo smiselno, polno in osrečujoče, da v življenju in odnosih doživljamo izpolnitev«.

Naša edina izbira je prodati vse, da bi pridobili biser, ki smo ga našli v življenju.

Ta radikalnost je po njegovih besedah potrebna tudi v odločitvi za medsebojne odnose: ko najdemo človeka, »ob katerem nam vztrepeta srce«, je naša edina izbira »prodati vse, da bi pridobili ta biser«. Mladenič v prizoru z Jezusom, ki je hotel prejeti večno življenje, pa se ni bil sposoben odpovedati vsemu, kar je poznal dotlej, je žalosten odšel, saj je bil »pošten do sebe in do Jezusa,« tako nadškof Zore.

Mi ostanemo na polovici …

Mi pa ne odidemo, ampak ostanemo na polovici: radi bi imeli zaklade in bisere, ženo ali moža, duhovni poklic …, obenem pa bi radi obdržali nekaj zase, neko zagotovilo varnosti.

Gospoda vztrajno prosimo za spoznanje, da se bomo vedno odločali Zanj.

Toda prav to zagotovilo je molj, ki razjeda naše življenje, zatrjuje nadškof Zore, »to je rja, ki uničuje naše namišljeno bogastvo«. Zato Gospoda vztrajno prosimo za pogum, da se bomo odločali »za zaklad, za dragoceni biser, za svojega moža, za svojo ženo, za nebeško kraljestvo«, prosimo Ga za spoznanje, da se bomo vedno odločali Zanj.