V zbirki Priročniki je Julijana Visočnik predstavila knjigo Škofijski arhiv Ljubljana, inventar fonda ŠAL 2, drugi del, fasc. 20–45. Leta 2015 so v Nadškofijskem arhivu Ljubljana izdali prvi del inventarja k fondu ŠAL 2. Zajel je vsebino prvih 19 fasciklov, časovno gledano od 1742–1781. Konec leta 2024 so izdali še drugi del, ki sicer obsega le nekaj let: med 1782 do 1788, a to pomeni 25 fasciklov. Meja med prvim in drugim delom inventarja se je postavila pri letu 1782, takrat so namreč začeli z regulacijo župnij, torej s spreminjanjem njihovih meja.

Navzoče na predstavitvi publikacij je nagovoril tudi nadškof Stanislav Zore. FOTO: Ivo Žajdela

Spisi, namenjeni Škofijski pisarni

ŠAL 2 sicer obsega spise, namenjene Škofijski pisarni (naslovljene večinoma ali na škofa ali na generalnega vikarja), s strani državnih (deželnih) organov (vicedomski urad in glavar, gubernij, razne državne komisije, dokumente v zvezi s patenti cesarice Marije Terezije in Jožefa II. ipd.). Do leta 1787 so se od vseh spisov ohranile le generalije, torej dvorni in gubernijski odloki in dopisi, šele leto 1788 ima ohranjene vse spise.

ŠAL 2 zajema le slabih 50 let, namreč leta med 1742 in 1788. S tem v zvezi je tudi značaj in vrsta gradiva, ki je dokaj enolično. Ohranjeno je spisovno gradivo različnih državnih organov in uradov, ki so naslovljeni na ljubljanskega škofa ali generalnega vikarja v Ljubljani, večinoma z namenom naročanja države cerkvi glede zelo različnih (običajno praktičnih in konkretnih) zadev. Posameznim dokumentom v rokopisu so tako pogosto dodani tiskani patenti ali okrožnice, ki jih rokopis prej uvaja.

Dokumenti so prihajali iz Ljubljane, Celovca, Gradca in Dunaja

Za izstavitev dokumentov pridejo v poštev naslednje možnosti: Ljubljana, Celovec, Gradec in Dunaj, pri čemer so prva tri mesta povezana z deželnimi organi. Konkretno pa lahko dopise v ŠAL 2 (v prvem delu) v grobem razdelijo, pojasnjuje Visočnikova, na več skupin glede na vsebino, s katero se ukvarjajo:

– predvsem v letih pred 1754 in še tega leta je država nemalo pozornosti in s tem navodil ter dopisov namenila znamenitemu popisu prebivalstva;

– skozi ves obravnavani čas je na voljo veliko gradiva (morda še največ), ki se ukvarja z raznimi davki (e. g. subsidium ecclesiasticum – cerkvena pomoč, fortificatorium – davek za utrdbe), pri čemer je potrebno posebej izpostaviti davek na dediščino (Erbsteuer) in s tem povezano problematiko (e.g. Sperr und Inventur, Pauschhandlung).

– posebno skrb je država posvečala vojski in vojakom, kar je iz dokumentov lepo razvidno.

– v drugi polovici inventarja oziroma od začetka vladavine Jožefa II. naprej (od 1765) je v ljubljansko škofijsko pisarno prihajalo tudi vedno več dopisov glede ukinitve redov, predvsem se na tem mestu srečujejo z jezuitskim redom in njihovim kolegijem v Ljubljani;

- onemogočiti izbruh epidemij nalezljivih bolezni. Dokumenti v zvezi s pokopi, mrliškimi ogledniki, čistočo in higieno tako niso nič nenavadnega;

– en sklop gradiva lahko združijo pod imenom »dogodki v cesarski družini«,

– nekaj dokumentov lahko postavijo v povezavo z matičnimi knjigami (navodila za duhovnike o njihovem vodenju), a jih je manj, kot bi morda pričakovali;

– nemalo gradiva se dotika tudi raznih alumnatov in ustanov (Schillingova, Umekova, Treppanova, Ernestova in druge), ki pa so spet povezane ali s skrbjo za revne, a nadarjene študente, ali z revnimi nasploh, ali z ustanovami beneficiatov in kaplanov in drugo.

Veliko več omemb posameznih krajev in župnij

Tudi v drugem delu inventarja gre pogosto še vedno za splošna navodila za vso škofijo. Ta del je povezan predvsem z regulacijo župnij in z vsem, kar je s tem povezano. V primerjavi s prvim delom je v drugem veliko več omemb posameznih krajev, župnij, kuracij ali vikariatov, tako na Kranjskem kakor tudi na Koroškem in Štajerskem, kamor je ljubljanska škofija takrat še vedno segala.

V drugem delu inventarja so dokumenti razvrščeni v prvi vrsti po kronološkem načelu in obenem tudi po krajih izstavitve (Gradec, Ljubljana ali Celovec). Le izjemoma je na tem mestu izpričano katero drugo mesto.

Vsebina drugega dela inventarja po fondu ŠAL 2 je sicer primerljiva s prvim delom, a je razporeditev nekoliko drugačna:

– Dokumentov, ki bi bili povezani s popisom prebivalstva leta 1754, praktično ni več, kar ni presenetljivo, saj je od leta 1754 preteklo že precej časa.

– Gradivo, ki je tako ali drugače povezano z davki, je zastopano tudi na tem mestu, a ga je morda manj kot v prvem delu. Stalnica je vsekakor prispevek, ki ga poznajo pod nazivom fortificatorium – za vzdrževanje utrdb, drugi se pojavljajo zgolj sporadično. Vendar se ves čas pojavljajo tudi pozivi za nabirke, ki so bile namenjene mestom po celotni državi, ki so jih prizadele naravne nesreče, v veliki večini primerov gre za požare.

– V drugem delu je občutno manj dokumentov, ki so povezani z vojsko, vojaškimi enotami in vojaki. Le v nekaj primerih država porabi duhovnike za svoje orodje tudi v tem kontekstu, ko jim naroči, da naj se s prižnic oznani konec dopusta za predstavnike določene enote.

– Že v prvem delu inventarja, namreč v njegovi drugi polovici oziroma od začetka vladavine Jožefa II. naprej (od leta 1765) v ljubljansko škofijsko pisarno prihaja vedno več dopisov glede ukinitve cerkvenih redov. Ta trend se je nadaljeval in se še poglobil v tem delu inventarja, ko so veliko pozornosti posvečali samostanom, ki jih je treba ukiniti; kaj se naj zgodi z njihovim premoženjem, s poslopji in z redovnimi brati, ki naj bi si našli nove zadolžitve oz. jih je treba uporabiti v dušnem pastirstvu (pro cura animarum), kjer koli bo to že potrebno.

– Manjši vsebinski sklop je mogoče ponovno oblikovati tudi na področju šolstva in vsega, kar je s tem povezano, gre namreč za čas, ko se začnejo ustanavljati šole, za kar je treba zadostiti določenim pogojem in standardom: kdo so lahko učitelji, katera poslopja so primerna za šole. Ostala so tudi skrb za izobraževanje duhovnikov, konkurzni izpiti in skrb za gojence v bogoslovnem semenišču.

– Še vedno se nemalo gradiva dotika raznih alumnatov in ustanov, Schillingova, Umekova, Treppanova, Ernestova, Hrenova, Schiffrerjeva in druge.

Dokumenti o regulaciji župnij in koncentraciji škofij

Dokumenti, povezani z matičnimi zadevami, že v prvem delu niso bili pogosti, vendar se pojavijo, kar velja tudi za drugi del, kjer je mogoče zaslediti tudi omembe najdenčkov in tozadevno problematiko.

– Poseben vsebinski sklop je mogoče videti v dopisih, ki so uvajali tiskane okrožnice in patente, ki so jih državni uradi poslali samemu škofu oz. škofijski pisarni.

– Najobsežnejši sklop oz. največ gradiva v drugem delu inventarja je povezan z regulacijo župnij in s koncentracijo škofij. V sklopu reform obeh vladarjev z namenom racionalizirati življenje na vseh ravneh so bile tudi cerkveno-upravne spremembe, ki sta jih namenila samostanom, župnijam in končno tudi škofijam. Spreminjali so meje župnij (tudi škofij), ustanavljali so nove župnije, ukinjali (»nepotrebne«) podružnice. In prav tej tematiki je v glavnem posvečen drugi del fonda ŠAL 2. V ta isti sklop lahko dodamo še nastavljanje in premestitve duhovnikov (pogosto tudi nekdanjih redovnikov) v ustanovljene župnije, lokalije, kaplanije ali kuracije. Omenjena tematika je sicer prisotna skozi ves fond, vendar je veliko bolje zastopana v drugem delu in še prav posebej v fasciklih z dokumenti iz leta 1788.

Mnoge reforme, razna preurejanja in nove razmejitve

Čas fonda ŠAL 2 je prinesel mnoge reforme, razna preurejanja in nove razmejitve. Koncentracijo škofij moramo tako razumeti v okviru pravnega termina koncentracija: »upravna ureditev, v kateri je izvrševanje pristojnosti združeno tako, da ima osrednja oblast največji vpliv na odločitve in ravnanje«. Prišlo je namreč do nove razmejitve škofij, za katero je dal pobudo ljubljanski škof Janez Karel Herberstein že leta 1781. Po njej naj bi se meje škofij v bodoče ravnale po deželnih in okrožnih mejah. Vsaka škofija pa bi naj dobila sedež v glavnem mestu dežele in zavzela deželni obseg. Herbersteinov predlog je močno podpiral in nato tudi udejanjil cesar Jožef II.

Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1140–1500

Predstavili so tudi nekatere druge publikacije, kjer so sodelovali. Blaž Otrin je predstavil dva zvezka Acte eklesiastice Sloveniae in katalog razstave enega prvih poklicnih fotografov na Slovenskem Fotograf Lovrenc Funtek 1833 –1874 v Mengšu (galeriji Šuštaršičeve hiše), pri kateri je sodeloval.

Predstavili so obsežni vodnik Jureta Volčjaka Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1140–1500 in šesto knjigo naslovom Družine avstrijske Koroške in Bele Peči v 18. stoletju, ki jo je uredil Tone Krampač.

1/7