Leto za letom se zbiramo na tem kraju, da se spominjamo dogodkov, ki so se zgodili med in po drugi svetovni vojni zato, da molimo za vse pobite in padle na Primorskem in tudi zato, da pride do sprave.

Z učlovečenjem Božjega Sina se je začelo uresničevati odrešenje, ki je hkrati tudi sprava med Bogom in človeštvom. Jezus Kristus je roka, ki jo Bog ponuja slehernemu človeku, je pot, po kateri nam pride resnični mir.

Zato so taki shodi kot je današnji poziv, da se spravimo z Bogom in med seboj. Sprava z Bogom ni mogoča, če je ne spremlja sprava z ljudmi. Jezus nam naroča: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23–25).

Po l. svetovni vojni se je skupaj s socialnimi napetostmi začel tudi velik ideološki spor med katoličani in marksistično usmerjenimi komunisti. Ko je izbruhnila 2. svetovna vojna, so naši ljudje doživljali eno od najtežjih obdobij v svoji zgodovine. Z ene strani so jim okupatorji grozili z izničenjem in številni med njimi so se, vede ali nevede, da je Osvobodilno fronto vodila komunistična partija, iz iskrenega domoljubja vključili v partizansko gibanje. Po drugi strani pa je Osvobodilna fronta zlasti v tedanji Ljubljanski pokrajini začela izvajati revolucionarni teror nad vodilnimi katoličani, ki so bili idejni nasprotniki komunizma. To je izsililo legitimno samoobrambo, vendar je hkrati povzročilo tudi bratomorno državljansko vojno. Ta je velikokrat razdvojila celo posamezne družine in soseske ter pomnožila gorje našega naroda. Proti koncu 2. svetovne vojne so se zmagovalci kruto maščevali nad svojimi idejnimi in političnimi nasprotniki in našo domovino posejali z množičnimi grobišči. Eno izmed več stotih so tudi Lajše. Žrtve še do danes niso deležne najosnovnejšega človeškega dostojanstva, ki ga dolgujemo mrtvim. Hkrati pa so zmagovalci vsa desetletja pisali enostransko zgodovino. Naše javno mnenje ter pouk zgodovine v šoli je še danes v veliki meri pod vplivom njihove ideologije. Ljudje, ki se niso strinjali z vladajočo ideologijo, so bili preganjani, zapostavljeni, neenakopravni in ponižani na drugorazredne državljane.

Katoliška Cerkev je desetletja veljala za najbolj nevarnega notranjega sovražnika. Oblast je Cerkev preganjala in omejevala njeno delovanje.

Vodstvo katoliške Cerkve je pred 2. svetovno vojno in med njo nedvoumno odklanjalo in obsojalo komunizem zaradi ateizma in zaradi teptanja človekovih svoboščin, pravic in pobojev nedolžnih ljudi. Zaradi tega so številni katoličani pristopili k oboroženemu odporu proti Osvobodilni fronti. Toda tudi v Osvobodilni fronti so bili katoličani. Eni in drugi so se bojevali za svobodno Slovenijo, čeprav so si jo različno predstavljali.

Po 2. svetovni vojni so se ljubljanski nadškofje že nekajkrat opravičili za nasilje, ki so ga povzročili člani katoliške Cerkve. Ob začetku novega tisočletja smo po zgledu sv. očeta Božjega služabnika Janeza Pavla II. to opravičilo izrekli vsi tedanji slovenski škofje z namenom, da bi to prispevalo k narodni spravi in zgladilo razdor, ki ga je med nami povzročila revolucija. Ko bo to storila še druga stran, bo slovenski narod resnično stopil v novo obdobje svoje zgodovine.

Nas k temu dejanju spodbuja Jezusov nauk in zato tudi najprej prosimo za odpuščanje Boga, ki je skupni oče nas vseh in smo v njem vsi bratje in sestre.

Predvsem želimo povabiti katoličane, ki so v preteklosti trpeli zaradi svoje zvestobe Kristusu in Cerkvi, naj odpustijo tistim, ki so jim prizadeli krivico. Vsak dan znova smo deležni odpuščanja grehov, ki nam ga Bog velikodušno naklanja v Jezusu Kristusu. Vera in zaupanje v neizmerno Božje usmiljenje nas še posebej zavezuje, da posnemamo Boga in iz srca odpustimo vsem, ko so naši dolžniki. Na ta način bomo najbolj prispevali k splošni spravi, ki jo zaradi medvojnega in povojnega nasilja v 2. svetovni vojni naš narod še vedno močno potrebuje.

Država naslednica je dolžna, da popravi krivice, ki jih je storila prejšnja oblast.

Ko vas spodbujam k medsebojnemu odpuščanju, ne mislim, da odslej med nami nihče več ni dolžan popraviti krivico in vzpostaviti resnico, kolikor je le to mogoče. Odpuščanje, ki ga bomo naklonili vsem, ki so nam prizadeli krivico, nam bo prineslo mir, osvobodilo nas bo zamere, zagrenjenosti in maščevalnosti, očistilo bo našo vest in usmerilo naš korak v prihodnost. Bog daj, da bi bili po dobrih in slabih izkušnjah preteklega tisočletja kot člani Cerkve bolj zvesti svojemu učitelju Jezusu Kristusu in bolj dosledni pričevalci za njegov evangelij življenja.