Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Sv. Duha želim pomožnemu škofu Juriju, duhovnikom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem in vsem vam, dragi bratje in sestre.

Ta isti pozdrav velja vsem našim odsotnim bratom duhovnikom, zlasti vsem bolnim in ostarelim.

Že danes se s hvaležnostjo spominjamo letošnjih jubilantov:
Biseromašnika Branka Rudeža, župnika v Stomažu, zlatomašnikov: Svetka Gregoriča, župnika v Hrenovicah, Stanka Sivca, župnika v Prvačini in p. Evgena Ketiša, rektorja cerkve pri sv. Ani v Kopru, ter srebrnomašnikov: Venceslava Filipiča, župnika v pokoju v Kredu, Emila Kramarja, župnika v Šlovrencu, mag. Andreja Sedeja, župnika v Izoli, Žarka Škrlja, župnika v Bazovici v tržaški škofiji, p. Mirka Veršiča, člana minoritske skupnosti v Piranu, in p. Nikolaja Žvoklja, župnika v Strunjanu.

Jubileji so leto milosti v našem življenju. Naj bo nad vami še naprej v izobilju Gospodov duh, da boste lahko v svojih službah ljudem prinašali odrešenje.

Bodimo hvaležni Bogu, ki nas je tudi letos za krizmeno mašo zbral skupaj, da bi se v letu evharistije poglobili v skrivnost našega duhovništva, ga na novo zaživeli v edinosti s svetim očetom Janezom Pavlom II., v edinosti z drugimi slovenskimi škofi in duhovniki in z duhovniki vsega sveta. Sv. očetu smo hvaležni za lepo pismo za letošnji veliki četrtek. Obred posvetitve in blagoslovitve sv. olj naj nas spomni na maziljenje pri našem mašniškem posvečenju.

»Bogoslužje je vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč« (B 10). Ta primat bogoslužja izhaja že iz sv. pisma. Sinoptiki prinašajo temeljna besedila o postavitvi evharistije in tudi sv. Pavel jih navaja. Posebnih liturgičnih dejanj in razvoja liturgije pa evangeliji ne omenjajo, saj so evangeliji že sami po sebi živa liturgija. Evangeliji so Jezus sam, ki govori svojim učencem in ljudem, jih posluša, ozdravlja in jim daje samega sebe. Izjemno pomembno je, da se tudi mi danes zavedamo, da smo pri bogoslužju vedno ob poveličanem Jezusu, ki nam govori, nas posluša, ozdravlja, moli za nas, prav tako kot je delal z apostoli v času svojega bivanja na zemlji. Bogoslužje pomeni biti danes tukaj in sedaj zbrani okrog našega Gospoda Jezusa Kristusa, ga poslušati, govoriti z njim, prositi ga in pustiti, da on prosi za nas.

Lahko bi rekli da je bogoslužje rajanje Cerkve okrog Jezusa Kristusa tako kot Davidov ples okrog skrinje zaveze.

Vstali Kristus je tudi Križani Kristus. On, »ki nas ljubi, nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta« (Raz 1,5.6). Zdaj Kristus živi v svoji slavi. Mi se tega vedno veselimo, ko se spominjamo njegove smrti in vstajenja. In pri evharistiji dolgo rajamo okrog njega s pomočjo zborovskih in ljudskih pesmi, s pomočjo psalmov in molitev, poslušamo ga v berilih in v duhovnikih, ki evharistiji predsedujejo in nam v Kristusovem imenu govorijo. Gospod sam se daruje pri evharistiji za nas, da bi mi mogli živeti, umreti in vstati, tako kot on.

Bogoslužje je dejanje, ki ga Jezus opravlja v naše dobro. Bogoslužje ni predvsem nekaj, kar mi naredimo za Jezusa, ampak je nekaj, kar on dela za naše posvečenje. Bogoslužje nam govori, kako nas ima Bog rad in v nas deluje po moči Sv. Duha.

Bogoslužje je torej cela vrsta dejanj, ki jih Jezus v moči Duha vrši v nas, skupaj z nami in za nas.

Neredko pozabljamo na to prvenstveno vlogo vstalega Kristusa, ki deluje za nas v bogoslužju. Zaskrbljeni smo, kako živeti liturgijo, kako pomagati drugim, da jo živijo, kako jo pripravljati, obhajati in oblikovati, kako jo izboljšati. Za vse to si moramo prizadevati, a treba je vedeti, da je naša dejavnost podrejena Kristusovi dejavnosti v nas in teži za tem, da se čim bolj poistovetimo z njegovim načinom doživljanja, čutenja in čustvovanja v zavesti, da je vsako bogoslužje dejanje Boga ali pa ga sploh ni.

Ko začutimo utrujenost po drugi ali po tretji maši ob nedeljah in praznikih, naj nas tolaži misel, da Jezus kljub naši utrujenosti deluje v nas, nas hrani, posreduje za nas in nas dela za svoje prijatelje in sodelavce. Mi mu posojamo kot orodje delovanja naše roke, naše gibe, naše besede in druge sposobnosti, on pa je tisti, ki udejanja bogoslužje in nas vabi, naj naredimo vse, kar je v naši moči in nam ne ukazuje nič nemogočega.

Bogoslužje pa ni le dejanje vstalega Kristusa, temveč tudi dejanje Cerkve. Cerkev v bogoslužju izraža Bogu čast, hvalo in svojo ljubezen s simbolično govorico kretenj, gibov, besed, liturgičnih oblačil in drugih znamenj. Bogoslužje je izraz naše hvaležnosti do vstalega Jezusa, je zahvala za njegovo stalno navzočnost med nami, zlasti za njegovo odrešilno smrt na križu. Iz take evharistije izvira naša obljuba, da hočemo biti z njim, sprejeti njegovo usodo, njegovo voljo in se čim bolj poistovetiti z njim. Pomembno je, kar trdi sv. Tomaž Akvinski, da ni vedno potrebno v celoti razumeti pomena vseh besed, ki jih ponavljamo v bogoslužju, pač pa se prepustiti ritmu liturgije, ki iz nas izvablja besede: Gospod, ljubim te, sprejemam te, želim biti s teboj, zahvaljujem se ti, ker si med nami, združi me popolnoma s seboj.

Bogoslužje je dejanje tudi vsega Božjega ljudstva in ne le duhovnika. Duhovnik pri darovanju navadno reče: »Molite, bratje in sestre, da Bog, vsemogočni Oče, sprejme mojo in vašo daritev,« ali, »naj sprejme našo daritev.« Jezus se sedaj in tukaj daruje, govori, posluša, odgovarja, ljubi vse ljudi.

Ker le počasi rastemo kot eno Gospodovo telo, ni mogoče po vsaki maši preverjati, koliko je bogoslužje povzročilo v nas duhovno rast. Le v daljšem razdobju, ko gledamo nazaj v svoje življenje, lahko opazimo, ali smo napredovali in rasli v podobnosti z Jezusom Kristusom, kar je cilj vsega bogoslužja.

Dragi duhovniki, dragi verniki!
Vsi mi se moramo zavedati in izredno veseliti Jezusove navzočnosti med nami in njegovega delovanja pri bogoslužju. Svetih obredov ne smemo vrednotiti po našem razpoloženju in občutkih, ki so spremenljivi. Gospod je tisti, ki deluje in daje vrednost vsemu tistemu, kar mi delamo in vlagamo v bogoslužje. Vstali Kristus je v naši notranjosti dejaven in on izgovarja imena vseh tistih, ki se jih imamo namen spomniti pri maši.

Bodimo hvaležni za dar duhovništva, ki smo ga prejeli od Kristusa, in vedimo, da smo pa mi dar za Božje ljudstvo, h kateremu smo poslani. »Dejansko ima naše življenje smisel, če smo sposobni sami postati dar, ko se dajemo na voljo občestvu in v službo vsakogar, ki nas potrebuje« (iz papeževega pisma za veliki četrtek 2005). Vsaka maša nas tesno združuje s Kristusom, med seboj in z verniki v eno skupnost, v eno telo.

Marija je živela evharistično, še preden je bil postavljen zakrament sv. Rešnjega telesa in krvi. Marija je bila prvi tabernakelj na zemlji. Pomislimo, s kakšnimi občutki je poslušala besede apostolov, ko se je udeleževala sv. maše. Marija je danes navzoča pri vsaki evharistiji.

Bratje in sestre, Kristusa moramo še bolj spoznati, ljubiti, ga posnemati in oznanjati svetu danes. Izvedba tega programa in nov zagon pri njegovi uresničitvi pa gre preko evharistije, ki je moč in luč našega življenja. Da bi mogli po naših župnijah in skupnostih imeti duhovnike, ki darujejo evharistijo, moramo veliko delati na tem in goreče prositi Gospoda, naj med nami zrastejo in se prebudijo novi duhovni poklici. Gotovo ne bo manjkalo duhovnih poklicev, če se bo dvignila kvaliteta našega duhovnega življenja, če bomo bolj sveti, bolj veseli in zavzeti v izvrševanju naše službe.

»Duhovnik, ki ga »osvoji« Kristus (prim. Fil 3,12), bo toliko laže »osvojil« druge, da se bodo podali na isto duhovno pot« (iz papeževega pisma za veliki četrtek 2005).

msgr. Metod Pirih
koprski škof