Dragi bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani redovniki in redovnice, bogoslužni sodelavci in vsi bratje in sestre, ki ste se iz treh sosednjih dežel zbrali ob naši nebeški materi Mariji, da ji povemo svoje težave in skrbi, ji izročimo naše družine in vse naše skupnosti, ter prosimo za mir in sožitje med narodi.

Vemo, da raznolikosti pogosto povzročajo napetosti, pa tudi konflikte. Še posebej je to nevarno, ko gre za različnost jezikov, kulturnih izročil in zgodovinskega spomina. Prav Sveta Gora je bila skozi zgodovino prizorišče najhujših strahot, ki jih lahko povzroči človeška omejenost in zaslepljenost. Bila pa je tudi priča vedno novega Božjega približevanja človeku po Mariji. Že v 14. stol. je tukaj stala cerkvica, ki so jo porušili Turki.

Odločilna za vso nadaljnjo zgodovino je letnica 1539, ko se je Marija prikazala Urški Ferligoj in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti.« To so bili težki časi: turški vpadi, kužne bolezni, lakota v deželi. Posledica je bila skrajna stiska med ljudmi, zato upori, kmečki punti. Tudi Cerkev je doživljala notranjo krizo, zato protestantizem. V skrajni stiski je Bog posegel vmes po Mariji. Kljub nasprotovanju cerkvene in civilne oblasti, je kmalu stala cerkev na Skalnici. Beneški patriarh je celo podaril milostno podobo Matere Božje. Cerkev je bila izročena bosanskim frančiškanom, ki so na slovensko ozemlje pribežali pred Turki.

L. 1786 je cesar Jožef II. ukinil cvetočo Božjo pot. Cerkev in samostan je država prodala na dražbi. Marija je za šest let postala »begunka«. Imela pa je zlato krono, ki jo je že mnogo prej dobila v Vatikanu. Morda je prav to pomagalo, da se je lahko vrnila na Sveto Goro, kjer je Božja pot spet zaživela. Papež Pij X. ji je 1907 podaril celo naslov »bazilika«, vendar ne za dolgo.

Prva svetovna vojna – »soška fronta« je v teh krajih zahtevala strahoten krvni davek, na stotisoče življenj je ugasnilo brez smisla. Sveta Gora je postala samo kup ruševin. Marija je spet »bežala«, tokrat v Ljubljano. Vendar se je po končani vojni spet vrnila. Goriški nadškof Frančišek Sedej je zanjo sezidal skromno kapelo. Po rapalski pogodbi je to ozemlje pripadlo Italiji, zato so oskrbo romarskega svetišča prevzeli italijanski frančiškani iz Trenta. Ti so pozidali cerkev in samostan po vzoru oglejske bazilike. Cerkev je l. 1932 posvetil videmski nadškof Nogaro.

Vendar pa nesreč še ni bilo konec. Druga svetovna vojna je Marijo spet prisilila v begunstvo. Leta 1943 je »odšla« na Kapelo in nato v Gorico. Leta 1947 je bila iz strahu pred komunizmom »ukradena«. Šele po dveh letih so jo odkrili in jo l. 1951 vrnili na Goro.

Svetogorska bazilika je bila še enkrat v veliki nevarnosti. L. 1944 so namreč nemške čete zasedle vse stavbe na Gori in jih utrdile kot bunker proti partizanom. Ti so sklenili, da bodo postojanko bombardirali z letalom. Vendar je na dan predvidenega napada, 29. aprila 1945, nastala tako močna oblačnost, da napada ni bilo mogoče izvesti.

Tudi čas komunizma je skušal zatreti romanja ali pa Skalnico spremeniti v zgolj turistično postojanko, vendar to ni uspelo.

Zakaj so potrebni navedeni podatki? – Zato, ker nam po njih govori Bog. Sveta Gora je simbolna podoba dogajanja v teh krajih. Ljudje različnih narodov in jezikov, ki se povečini še nikoli prej niso videli, ki so se morali sovražiti in pobijati zaradi interesov ozkega kroga zaslepljenih politikov in vojskovodij. Usoda Svete Gore je podoba tisočev in tisočev, ki so ostali brez doma. Marija pa predstavlja vse begunce, ki so skušali reševati svoja življenja. Cerkev kot skupnost je vseskozi delila težo življenja z ljudstvom.

Zakaj so bile potrebne tolike preizkušnje in bolečine? – To vprašanje nekoliko osvetljuje današnja Božja Beseda. Izraelci so morali 40 let tavati skozi puščavo, kjer so bili skušani in ponižani, vendar so nazadnje spoznali, da je Bog skrbel zanje. Ni jim dal vsega naenkrat, ampak jim je omogočil, da so v nemogočih okoliščinah preživeli: dobili so jed in pijačo, da so vzdržali do cilja. Ljudstvo je moralo spoznati, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake Besede, ki prihaja iz Božjih ust.

V letu evharistije poglabljamo vero v učlovečeno Božjo Besedo, ki je Jezus Kristus. On sam se nam daje v hrano. V evangeliju smo slišali, da je Jezus živi kruh za življenje sveta. Mnogi Jezusovi sodobniki tega niso mogli dojeti in so godrnjali. Jezus pa je še bolj poudaril: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« V tem je bistvena razlika med mogočniki tega sveta, ki so zanetili toliko sporov in vojaških spopadov in so druge pošiljali v smrt, in med Jezusom, ki je sam šel v smrt za druge in nazadnje čisto sam izbojeval najtežjo bitko v zgodovini: bitko z zlom in s smrtjo. Vstal je in živi! Pod podobo preprostega kruha nam tudi danes daje svoje življenje. To je sonce našega življenja.

Takšno pričevanje nam daje mlad fant – študent, Božji služabnik Lojze Grozde, ki nam je podaril geslo današnjega srečanja. Kot sedmošolec je med duhovnimi vajami, julija 1942, za program svojega življenja zapisal geslo: »Evharistija, sonce mojega življenja!«. Iz tega zakramenta je tudi vsak dan živel, ga častil in prejemal pri obhajilu. Kar mu je pomenilo sonce za njegovo naravno življenje, to je bila Evharistija za njegovo nadnaravno zorenje. 1. januarja 1943, bil je prvi petek v mesecu, je v stiški baziliki, kot sveto popotnico prejel obhajilo, v noči na prvo soboto, pa je v strašnih mukah izpričal popolno zvestobo Jezusu v mučeništvu v Mirni na Dolenjskem. Z ljubeznijo do Svetega Rešnjega Telesa je bila najtesneje povezana tudi pobožnost do Marije. Dve leti pred mučeniško smrtjo je Grozde zapisal: »Marija, moja mati, jaz tvoj otrok!«

Pretekli teden se je javil za bogoslovje fant, ki je že uspešno opravljal odgovoren poklic. Vendar je pred časom na romanju v Marijinem svetišču zaslišal klic: »Postani duhovnik«. Ta klic je bil tako močan, da ga je stalno spremljal. Dozorel pa je letos – v letu evharistije.

Marija je Božje sonce gledala in ga nosila v svojem srcu, od deteta-brezdomca v revščini hleva, do begunca v Egiptu in 12-letnega mladeniča, ki je začudeno vprašal: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2, 49). Nista razumela, kot mnogi starši ne morete razumeti otroka, ki začenja iskati svojo pot. Marija pa je vse to, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu in dozorevala v veri, v navidezni zavrnitvi v Kani ali ob bežnem obisku, ko je bil Jezus sredi nove družine tistih, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.

Dragi bratje in sestre. Zbrani smo predstavniki treh dežel, treh narodov in štirih jezikov. Še vedno smo različni po svojih koreninah in osebnih značilnostih. In prav je tako. Ohranimo svoje posebnosti. Zakoreninjenost v svojem izročilu, v zvestobi maternemu jeziku je veliko bogastvo za vse. Raznolikosti so v preteklosti povzročile veliko hudega. Lahko pa predstavljajo tudi veliko bogastvo, če se sprejemamo v krščanskem duhu kot otroci istega Očeta, kot sestre in bratje istega brata Jezusa Kristusa in kot sinovi in hčere iste matere Marije. Čeprav bodo predstavniki treh dežel prinesli tri različne hlebce kruha, bomo pri očenašu vendarle prosili vsi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Potem pa bomo sprejeli evharistični kruh za katerega apostol Pavel zagotavlja: »Ker je kruh eden, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha«.

Pokojni papež Janez Pavel II. nam je v okrožnici Cerkev iz evharistije položil na srce: Prisluškujmo devici Mariji, v kateri se evharistična skrivnost bolj kakor v kateremkoli drugem človeku izkazuje kot skrivnost svetlobe. V gledanju nanjo spoznamo preoblikujočo moč, ki je lastna evharistiji. V Mariji vidimo v ljubezni prenovljeni svet. Ko premišljujemo Marijo, s telesom in dušo vzeto v nebesa, vidimo nastop »novih nebes« in »nove zemlje«, ki se bosta pred nami odprla ob drugem Kristusovem prihodu. Tu na zemlji je evharistija njuno poroštvo in v marsikaterem pogledu njun predokus: 'Pridi Gospod Jezus!'« Naj evharistija postane sonce našega življenja.