Nagovor ljubljanskega nadškofa in metropolita, msgr. Alojza Urana pri posvečenju novomašnikov v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja


Predragi bratje in sestre, na praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla bodo naši sinovi, ki so vaši sorodniki ali prijatelji, člani petih redovnih skupnosti, prejeli zakrament duhovniškega posvečenja.

Cerkev radostna obhaja god prvakov apostolov. V molitvi pravi: »Gospod, naš Bog, vsi veseli obhajamo praznik apostolov Petra in Pavla. Prosimo te, podpiraj svojo Cerkev, da ostane popolnoma zvesta nauku, ki sta ga sveta apostola učila.« Tudi Božja beseda tega praznika je vsa osredotočena ob dveh »stebrih« Cerkve. O apostolu Petru govorita prvo berilo in evangelij, drugo berilo pa je kot izpoved dela velikega oznanjevalca, apostola Pavla. Vemo, da je bil Peter z Jezusom vse od začetka njegovega javnega delovanja, Pavel pa se je srečal z njim šele več let po Jezusovi smrti in vstajenju, ko ga je na poti v Damask vrgla na tla zaslepljujoča luč in je iz preganjalca postal vnet apostol.

Apostola sta povezana v ljubezni do Kristusa in do njegove Cerkve; ki je v praznični Božji besedi predstavljena v svoji lepoti predvsem v evangeliju. Najprej je to v njenem temelju, ki je Peter-skala, vidno znamenje tiste skale, ki je Jezus Kristus – to je njena kristološka razsežnost. Pokaže se tudi v svoji zgodovinskosti, vpletena v viharje zla, preganjanj, sovraštva in moči tega sveta. Vendar je »peklenska vrata ne bodo premagala«, zagotavlja Jezus. Poudarjena je njena vloga razvezovati in zavezovati; pokaže se v svoji človeškosti, v Petru, pa tudi v svoji veličini, povezani s simbolom ključev, to je z namenom, da vodi v Božje kraljestvo, ko »uči izpolnjevati vse, kar koli nam je Kristus zapovedal« (prim. Mt 28,20).

Ob prazniku apostolov Petra in Pavla gre naša misel k voditelju te Cerkve, k svetemu očetu, »Petru današnjega časa«, papežu Benediktu XVI., ki je ob 9.30 v baziliki sv. Petra začel slovesno bogoslužje in podelitev palijev. Povezani z njim, se spominjamo besed, ki jih je izrekel, ko je bil izvoljen za papeža: »Ko me je izbral za rimskega škofa, me je Gospod želel za svojega namestnika, želel je, da postanem »skala«", na katero se bodo lahko vsi z gotovostjo naslonili. Njega prosim, naj nadomesti moje nezadostne moči, da bi bil pogumen in zvest pastir svoje črede, vedno poslušen navdihom njegovega Duha.«

Ob posvečenju 22. rimskih diakonov v duhovnike, 29. aprila letos, je novomašnike opogumil z gotovostjo, da jih Kristus ne bo zapustil in da nobena ovira ne bo onemogočila izpolnjevanja njegovega odrešenjskega načrta. To je stalna tolažba in veliko upanje za novomašnike, tudi v trenutkih stiske.

Tudi vi, dragi novomašniki, boste z zakramentom mašniškega posvečenja deležni Kristusovega poslanstva; sejali boste njegovo besedo, ki v sebi nosi Božje kraljestvo. Delili boste Božje usmiljenje, vernike boste nasitili pri mizi Kristusovega telesa in krvi. V evharistiji je tudi za vas neusahljiv izvir življenja, tam je vaša vsakdanja šola svetosti in povezanosti z Gospodom, z njegovim srcem, ki vse nežno ljubi in kliče k prijateljstvu z Njim. Tam je vaše srečanje z Božjim Učiteljem, ki ga zvesto posnemajte, da bi postali kakor On, dobri pastir, ki daje življenje za svoje ovce. Bodite tudi vi pripravljeni dati življenje zanj.

Apostoli so bili polni veselja in Svetega Duha (prim. Apd 13,52), ko so evangelij oznanjali sredi stisk in težav. Kljub nerazumevanju in nasprotovanju, ki ga ne manjka, Kristusov apostol ne izgubi svojega veselja, ki ima najgloblji izvir v Kristusovi ljubezni. Naj bo tudi za vas Kristusova ljubezen, ki je s poklicanostjo izlita v vaša srca na tako oseben način, edina tolažba v vsaki stiski.

Dragi bratje duhovniki, redovniki in redovnice! Dragi bratje in sestre! Naša naloga je, da z molitvijo spremljamo novomašnike in podpremo fante, ki jih Gospod kliče na pot tako velikega in plemenitega poslanstva, to je duhovništva. Molimo, naj v vsaki župniji in krščanskem občestvu raste skrb za duhovne poklice, za vzgojo duhovnikov, ki se začenja v družini, se nadaljuje v bogoslovju in vključuje vse, ki jim je pri srcu zveličanje duš.

Danes se spominjamo let, ko je bil prezbiterij ljubljanske stolnice premajhen za množice novomašnikov, med katerimi sem bil leta 1970 tudi sam. Rodovitnost Cerkve v tistih letih je izhajala iz trpljenja in krvi številnih nedolžnih mučencev, ki so darovali svoja življenja za vero prav v letih, ko smo se mi rodili. Ko sem ob političnih spremembah v devetdesetih letih stal ob množičnih grobovih Kočevskega Roga, sem začutil, da iz teh žrtev raste tudi moj duhovni poklic in poklici tolikih drugih. Kakšnih dvajset let pred tem ni kazalo, da se lahko zgodi kaj podobnega.

Bilo je v letu 1949, ko je bila ljubljanska škofija v hudi krizi duhovnih poklicev. Tedaj je generalni vikar in pomožni škof, Anton Vovk v okrožnici št. 1/1949 zapisal besede, ki jih danes priporočam: »Za duhovnike in duhovniški naraščaj morajo veliko moliti duhovniki in verniki. Znano je, da že sedaj duhovnikov v naši škofiji jako primanjkuje. Kaj bo šele čez leta, ko stari duhovniki omahnejo, a naraščaja ne bo. Molimo veliko, da se nas Bog usmili! – Počenši z januarjem 1949 naj se oznani in opravi v vseh cerkvah škofije, kjer se vrše cerkvena opravila, vsako prvo soboto v mesecu in na vsako kvatrno soboto sveta maša za sv. Očeta, škofe, duhovnike in za duhovniški naraščaj. Štipendij lahko pokloni cerkev. Z lepim praznovanjem prvih sobot in kvatrnih dni, z molitvijo, z lepim zgledom in besedo o duhovniškem poklicu lahko vsak duhovnik vrši velik in potreben apostolat!«

Letos nimamo nobenega škofijskega novomašnika. To je znamenje, da je potrebno storiti vse, kar je v naši moči, da bi z molitvijo in žrtvijo odprli vrata Božji milosti za vse, ki so poklicani v duhovni poklic. Takratna molitev se je v dvajsetih letih izredno obrestovala. Zaupajmo, da bo goreča molitev vseh, ki smo v duhovnih poklicih, pa tudi naših vernikov, obrodila sadove tudi danes in jutri.

Dragi novomašniki!

Pri tej slovesni sveti maši, ki je v vašem življenju izrednega pomena, ker je prva, vsakemu posebej želim izreči Jezusove besede: »Ne imenujem vas več služabnike, temveč prijatelje«. Sprejmite Kristusovo prijateljstvo in ga gojite z evharistično ljubeznijo. Naj vas spremlja Božja Mati Marija, Mati duhovnikov, ki se je pod križem pridružila Jezusovi daritvi in z apostoli po vstajenju sprejela dar Svetega Duha. Po njeni priprošnji se pustite notranje oblikovati z Božjo milostjo. Eden od vas je v novomašni številki Družine povedal: »Bog me jemlje tako zares, da me hoče čisto preveriti, pretopiti in prekaliti.« – Vzemi ga čisto zares tudi ti!