Dragi sobratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se leto dni po tem, ko smo se poslovili od pokojnega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja, ki je k nebeškemu Očetu odšel v posebnih razmerah, saj smo prav lani v naši stolnici mašniško posvečenje na praznik apostolov Petra in Pavla obhajali brez škofijskih novomašnikov. Takrat nas je pretreslo sporočilo o smrti izrednega pastirja naše nadškofije.

Preteklo leto smo se ob prvih četrtkih v mesecu v njegov spomin zbirali pri molitvi in sv. maši z mladimi in za mlade, ki so bili nadškofu Šuštarju posebno pri srcu z namenom, da bi se oblikovala njihova krščanska vest, da bi se ob podpori evangelija odgovorno pripravljali na življenje ter odkrili globlji smisel enkratnosti osebne poklicanosti na poti za Gospodom.

V preteklem pastoralnem letu smo posebej molili za zdrave krščanske družine, iz katerih rastejo zrele osebnosti, ki vsaka s svojo poklicanostjo prispeva k pravemu razvoju naroda. Goreče smo molili za nove duhovne poklice, da nam ne bi zmanjkalo duhovnikov in drugih razpoložljivih oseb za delo v Gospodovem vinogradu, ki so pripravljene dati na razpolago svoje življenje v popolno daritev Kristusu, velikemu duhovniku in dobremu pastirju. Z veliko hvaležnostjo smo preteklo nedeljo prav tukaj obhajali mašniško posvečenje petih diakonov.

Nocoj smo zbrani v hvaležnosti za dar življenja in škofovskega poslanstva nadškofa Šuštarja ter v molitvi za njegov večni pokoj. Ob njegovi plemeniti osebi bom navedel misli iz pozdravnega pisma duhovnikom in vernikom ob prevzemu vodstvene službe v ljubljanski nadškofiji.

»Ob prevzemu vodstvene službe v ljubljanski nadškofiji je moja prva beseda, ki vam jo pišem, beseda zahvale. Prosim vas, da se skupno po Mariji zahvalimo Bogu za njegovo varstvo in vodstvo naše Cerkve na Slovenskem v preteklosti in danes. (…) Druga moja beseda pa je iskrena prošnja: molite in pomagajte! Molitev je izraz naše vere in zaupanja v Boga, naše povezanosti z Bogom in med seboj. (…) In potem: pomagajte z vsemi svojimi močmi, v zavesti naše skupne odgovornosti, vsak na svoj način in na svojem mestu. Skupno hočemo služiti Bogu in ljudem in si pomagati med seboj. Naša pomoč je v imenu Gospodovem.« (Duhovnikom, Okrožnica 4, 1980).

»Odslej bom po naročilu Cerkve vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik pa tudi sicer pogosto maševal za vas in se posebej spominjal trpečih in bolnih, ostarelih in osamljenih, vseh kakorkoli nesrečnih in zapostavljenih, skratka vas vseh, ki nas je Božja previdnost združila na skupni življenjski poti na slovenski zemlji. Bratje in sestre zunaj domovine so prav tako naši in želim, da so vsi, kjerkoli živijo, zadovoljni in srečni, da ohranijo vero, narodno zavest in slovenski jezik ter da smo vsi povezani med seboj. Spolnjevati Božjo voljo je moje geslo v škofovski službi, ki mi jo je zaupal papež Janez Pavel II. V skupnem prizadevanju, iskanju, pogovarjanju, vsestranskem sodelovanju in v zavesti svoje odgovornosti in poslanstva hočemo vedno bolj spoznavati in spolnjevati Božjo voljo. Naj nam pri tem pomaga in nas vse blagoslavlja Vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh« (Vernikom, Okrožnica 4, 1980).

Današnja Božja beseda nam po preroku Amosu govori o izraelovi odgovornosti, saj je bil to edini narod, ki ga je Gospod poznal in izbral, da bi vsem rodovom na zemlji oznanjal Božja dela odrešenja. Naloga izvoljenega ljudstva je bila v pričevanju, da se znotraj zgodovine človeštva odvija tudi zgodovina odrešenja. Očitna znamenja Božjega delovanja v izraelskem narodu so namenjena vsem ljudem in narodom. Posebno vlogo znotraj izvoljenega ljudstva pa imajo preroki, ki v znamenjih razpoznavajo Božjo govorico in jo posredujejo drugim.

Preroško službo je sprejel tudi nadškof Šuštar, ki je bil iz Švice poklican, da bi v prelomnih časih preroško nastopil v podporo družbenih sprememb in samostojnosti našega naroda.

Evangeljsko sporočilo, da je Jezus Kristus gospodar nebes in zemlje, saj so mu pokorni celo vetrovi in jezero, nas kliče k veri, da nas tedaj, ko v našem življenju nastanejo valovi in vihar, ne bi bilo strah. Ko so učenci v strahu poklicali Jezusa, je ta vihar umiril in nastala je velika tišina.

Priporočajmo se pokojnemu nadškofu Šuštarju, ki je želel ostati z nami povezan v življenju in smrti, naj posreduje za nas, za našo nadškofijo in celotno Cerkev na Slovenskem, za naš narod in vse, ki so združeni z našim zemeljskim romanjem, naj se vsi srečamo v Očetovi hiši. Posebej mu priporočajmo našo mladino, s katero se bomo ponovno srečali ta četrtek in od letošnjega septembra dalje ponovno vsak drugi četrtek v mesecu. Prosimo, da bi Gospod izpolnil svoj načrt s fanti in dekleti, ki iščejo globlji smisel svojega življenja. Amen.