Foto: Tamino Petelinšek


Dragi bratje in sestre!

Toplo pozdravljam apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji, zbrane nadškofe in škofe, posebno goste iz tujine, predstavnike sosednih škofij, ki so se odzvali povabilu na slovenski pastoralni dan (SPD).

Cari confratelli Vescovi e rappresentanti delle Diocesi vicine, un cordiale benvenuto a tutti voi. Ringrazio in particolare S. E. Mons. Santos Abril y Castelló, Nunzio Apostolico in Slovenia, per la sua presenza in mezzo a noi a nome della Santa Sede.

Dragi sobratje v duhovniški in diakonski službi, redovniki in redovnice, bogoslovci, bogoslužni sodelavci, posebej pevci in pevke ter tisti, ki sodelujete pri bogoslužju, lepo in prisrčno pozdravljeni! Drage slovenske družine, dragi očetje in mamice, dragi otroci! Hvala, da ste se velikodušno odzvali našemu povabilu!

S hvaležnostjo za vašo navzočnost pozdravljam vse odgovorne za politično, družbeno in kulturno življenje v Republiki Sloveniji!

Dragi bratje in sestre, ki ste doma v domovini, v zamejstvu ali v tujini z nami povezani prek radijskih valov, mir z vami!

Danes je za Cerkev na Slovenskem in za naš narod velik dan: zbrali smo se kot velika družina Božjih otrok ob evharistični skrivnosti, ki je »vir in vrhunec življenja in poslanstva Cerkve« (Lumen Gentium, 11). II. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi. Današnji dan predstavlja vrhunec pastoralnega dogajanja, ki se je začelo leta 1997 s pripravo na plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, katerega geslo je odzvanjalo Mojzesove besede izraelskemu ljudstvu pred vstopom v obljubljeno deželo: Izberi življenje (prim. 5 Mz 30,19). Papež Janez Pavel II. nas je med prvim obiskom v Sloveniji leta 1996 pozval, naj sleherna generacija obnovi odločitev za Kristusa in za katoliško vero, obnovi izbiro med »življenjem in srečo, smrtjo in nesrečo« (prim. 5 Mz 30,15). Prvi papežev obisk nas je še močneje pritegnil v dolgotrajni sinodalni proces, ki je razgibal vse ravni verskega življenja – od župnij, dekanij do škofij. Sinodalno in posinodalno dogajanje se danes slovesno izraža na vseslovenski ravni in postavlja v središče našo temeljno odločitev za življenje, za družino.

Sredi sprememb, ki jih je doživela naša dežela z vstopom v Evropsko skupnost 1. maja 2004, s prevzemom enotne evropske valute 1. januarja 2007, z vstopom v območje schengenskega sporazuma o prostem prehodu mejà, z odgovornim mandatom za predsedovanje Evropski skupnosti, ki je v tem polletju zaupan Sloveniji, zavestno in odločno želimo postaviti na prvo mesto življenje, ki prihaja od Boga samega.

Spremembe, ki jih je doživela cerkvena pokrajina v Sloveniji z ustanovitvijo novih škofij in nove metropolije, je narekovala po predlogu škofov želja Svetega sedeža, »da bi bili škofje bližje svojim duhovnikom in vernikom ter da bi jih bolj učinkovito spremljali pri njihovi rasti v veri in pri njihovem apostolatu«, kot nam je povedal sveti oče Benedikt XVI. na obisku ad limina, 24. januarja 2008. Dejal je tudi: »In mi, pastirji, imamo dolžnost pokazati kristjanom pot življenja, da bi bili potem oni sol in luč v družbi. Zato spodbujam Cerkev na Slovenskem, naj odgovarja na materialistično in egoistično kulturo z doslednim prizadevanjem za evangelizacijo, ki naj se začenja v župnijah. Prav iz župnij – bolj kot iz drugih struktur – lahko in morajo prihajati pobude in konkretna dejanja krščanskega pričevanja«.

Izpostavljam nekatere papeževe poudarke: škofje in duhovniki smo dolžni pokazati pot življenja, ki je Jezus Kristus. Papež poudarja, Prim. papežev nagovor pri sv. maši z dne 29. septembra 2007. da so škofe v antični Cerkvi imenovali angeli (prim. knjigo Razodetja), torej Božji poslanci, ki vodijo ljudi k Bogu; trkajo na vrata njihovih src, da bi oznanjali Kristusa, ozdravljajo rane njihovih medsebojnih odnosov, odvezujejo od grehov po zakramentu sprave in odpuščanja. Sveti oče je zelo poudaril župnijo, ki je osnovna celica, iz katere prihajajo zdrave družine in posamezniki. Vsi kristjani, ki živimo iz osebne povezanosti s Kristusom, postanemo drug drugemu angeli, Božji ljudje, ki vse usmerjamo k Bogu. Prvi kamen nove evangelizacije je torej obnovljena zavest naše krščanske poklicanosti.

Papež nam je zaželel, da bi bil slovenski evharistični kongres, ki ga načrtujemo junija 2009, dobra priložnost za vrnitev k sklepom plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in za njihovo nadaljnje uresničevanje. Upamo, da nas bo ob sklepu evharističnega kongresa obiskal tudi sveti oče in da bo njegov obisk rodoviten za naš narod, kot je bil še posebno prvi obisk Božjega služabnika Janeza Pavla II., ko se je po Petru današnjega časa vsa Slovenija usmerjala k Bogu, živemu Bogu. Božja beseda in evharistija – nam je sveti oče Benedikt XVI. rekel na obisku ad limina – sta pravi zaklad Cerkve za vse, ki si prizadevamo živeti skladno s Kristusovim naukom.

To nam je spregovorilo tudi današnje prvo berilo iz 5. Mojzesove knjige, ki poudarja pomen Božje besede za Božje ljudstvo. »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!« (prim. 5Mz 6,4–5). Te besede Judje ponavljajo vsak dan in jih posredujejo otrokom. »Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih« (prim. 5Mz 6,7). To je tudi sporočilo današnjim staršem. Prav je, da otroke vzpodbujate: »Uči se, pripravi se za poklic, uredi si življenje!« Ne pozabite na bistveno sporočilo, ki ste ga prejeli od prednikov in ga morate posredovati otrokom in vnukom: »Otrok moj, ne pozabi na Boga!« To je dota, ki jo moramo posredovati nadaljnjim rodovom. Drugo berilo iz Pisma Kološanom je nad vse postavilo ljubezen. Evangelij nas je spomnil na pričevanje, ki ga od nas pričakuje svet, ko smo v notranjosti sol in luč, ki se ne more skriti.

Močno sporočilo današnjega slavja in Božje besede nam lahko pojasnjuje najprej zgled svete nazareške družine, ki je bila pravo svetišče življenja in ljubezni. Ob podobi svete nazareške družine, ki jo bodo danes sprejele slovenske družine, bomo z besedami Božjega služabnika Janeza Pavla II. molili, da bo Cerkev med vsemi narodi sveta uspešno opravljala poslanstvo v družini in po njej.

Poleg nazareške družine najdemo v Apostolskih delih zanimiv primer krščanskih zakoncev, ki ju je papež Benedikt XVI. postavil za zgled današnjim parom in družinam. Prim. splošna avdienca z dne 7. marca 2007. V Korintu okoli leta 50 po Kr. je živel Jud iz Azije, ki mu je bilo ime Ákvila s svojo ženo Prískilo, Judinjo iz Rima. Potem ko je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima (prim. Apd 18,2) sta se preselila v Korint. Vemo, da Pavel v Korintu, »ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov« (prim. Apd 18,3). Potem sta se preselila v Efez, kjer sta katehizirala Apola, saj v Apd 18,26 piše: »Začel je pogumno oznanjati v shodnici. Prískila in Ákvila sta ga slišala, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot«. Tvegala sta glavo, da bi Pavlu rešila življenje (prim. Rim 16,3). V njuni hiši se je zbirala Cerkev, Kristusovo občestvo, ko je obhajalo svete skrivnosti. Vemo namreč, da so se v najzgodnejših časih krščanstva kristjani zbirali v shodnicah, dokler se niso zavedli, da je Jezusovo oznanilo odrešenja ustvarilo novo skupnost verujočih. Zato so se potem zbirali v domovih, v 3. stoletju pa so začeli graditi svoje liturgične prostore. V hiši Akvile in Priskile se je zbirala krščanska skupnost z namenom, da bi poslušala Božjo besedo in obhajala evharistijo.

Dragi bratje in sestre! Kako čudovita podoba krščanske družine, odprte življenju, veri, ljubezni! Akvila in Priskila sta priča tolikih laikov, ki so s svojo stanovitnostjo in vztrajnostjo – čeprav sredi preizkušenj – posredovali vero vse do naših generacij. Za razširjanje krščanstva po svetu ni bilo potrebno le prizadevanje apostolov in učencev, med katerim so nekateri darovali življenje vse do mučeniške smrti, temveč tudi prizadevanje in sodelovanje družin, zakoncev, mladih krščanskih skupnosti, ki so pripravili pot za rast vere med ljudmi. Že omenjena zakonca sta zgled poguma in velikodušnosti v poslušnosti, oznanjevanju in pričevanju Božje besede. Kažeta nam, kako lahko vsak dom postane domača Cerkev, ne le zaradi medsebojne ljubezni v njej, temveč tudi zato, ker je celotno družinsko življenje zaznamovano z vero v edinega Gospoda Jezusa Kristusa in okrepljeno s kruhom Božje besede in evharistije. Zakonska zveza je po Pavlovih besedah tista velika skrivnost, ki govori o Kristusovi ljubezni do svoje neveste, ki je Cerkev. Cerkev je Božja družina, ki živi iz Božje besede in evharistije.

Bog daj, da bi ob zgledu svete nazareške družine in liku Akvile in Priskile vsak slovenski dom postal mala živa skupnost, domača Cerkev. Gre za življenje, za našo prihodnost, za preživetje naroda. Vsako leto bi se moralo roditi vsaj 10.000 otrok, da bi bilo življenje naše narodne skupnosti uravnoteženo. Družine zato pozivam k odprtosti za življenje, slovensko družbo pa k njeni dejavni in vsestranski podpori. Ker gre za življenje, ker gre za družino.

Ko prosimo blaženega Antona Martina Slomška in druge slovenske svetniške kandidate, naj nas varujejo in nas podpirajo na tej poti, se oziramo na Marijo, Mater Cerkve, naj bedi nad nami, nad našimi družinami in vsemi cerkvenimi občestvi. V imenu slovenskih škofov in v edinosti s svetim očetom Benediktom XVI. vam zagotavljam molitveni spomin in vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov, ki ga ponesite tudi bolnikom, trpečim in zapostavljenim, ki pričakujejo novo besedo življenja in upanja.