Spoštovani vsi navzoči v katedrali sv. Nikolaja in vsi, ki nas spremljate prek radijskih in televizijskih sprejemnikov!

Poslavljamo se od svetega očeta Janeza Pavla II. tudi tukaj v ljubljanski stolni cerkvi, kjer smo pred devetimi leti praznovali njegov rojstni dan, sedaj pa slavimo njegovo rojstvo za nebesa. Ob njegovem odhodu lahko razumemo resničnost slovenskega pregovora: Kakršno življenje, takšna smrt.

Ker je v življenju vzpostavljal odnose z ljudmi vseh ras, narodov in jezikov, z različnimi veroizpovedmi in prepričanji, s starejšimi in mladimi, z zdravimi in bolnimi, z izobraženimi in neukimi, predvsem pa z vsemi nemočnimi in ubogimi; je razumljivo, da se ob njegovi smrti vsi vračamo nazaj. Nekaj ur pred smrtjo so mu povedali, da pod njegovo okno prihaja veliko mladih. In on je dejal: »Doslej sem jaz prihajal k njim, sedaj so oni prišli k meni!«

Tako enodušne in množične pozitivne ocene o nekem človeku svet verjetno še ni slišal. Kardinal Angelo Sodano, papežev najožji sodelavec, ga je pred stotisočglavo množico pri maši na trgu sv. Petra, upravičeno imenoval »Janez Pavel Veliki« in s tem naznanil, da je umrl v sluhu svetosti.

Danes se zahvaljujemo papežu Janezu Pavlu II. za vse, kar je storil za našo deželo. Najvišji državni predstavniki so se že zahvalili za izredno vlogo, ki jo je imel pri mednarodnem priznanju slovenske samostojnosti. Dvakrat nas je obiskal predvsem kot pastir in nam omogočil nepozabna doživetja.

Prav tu, pred oltarjem v stolnici nas je posvaril pred nevarnostjo nebrzdanega liberalizma, ki lahko nadomesti preteklo enoumno ideologijo. Duhovnikom je naročil: »V sedanje napore za materialno in moralno obnovo vaše dežele vtisnite znamenje zaupanja in optimizma. Na ta način boste bistveno prispevali k družbenemu in duhovnemu preporodu ljubljenega slovenskega naroda!« Svojo ljubezen je potrdil tudi naslednji dan, ko je mladim v Postojni zagotovil: »Papež 'ma vas rad!« Tri leta kasneje nam je v Mariboru podaril prvega slovenskega blaženega, škofa Antona Martina Slomška in znova poudaril pomen njegovih besed: »Sveta vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike.«

Osebno do papeža čutim sinovski odnos. Pred dvanajstimi leti me je posvetil v škofa in je tako postal moj duhovni oče. Ko sem si v preteklih dneh znova ogledoval posnetke, sem še bolj opazil, kako je papeža med polaganjem rok obsijala izredno močna svetloba. Tudi ob zadnjem srečanju, 10. decembra lani, ko me je za službo nadškofa posebej blagoslovil in mi položil roke na glavo, sem zaslutil, da me blagoslavlja svetník.

V evangeliju, ki je izbran za današnji dan, smo slišali, »da je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. /…/ Bog namreč ni poslal Sina, da bi svet obsodil, marveč, da bi svet po njem zveličal.« Ta duh je usmerjal Janeza Pavla II., vse njegovo mišljenje, govorjenje in delovanje. Zato je v evharističnem letu, ki ga je sam preroško razglasil, tudi postal živa evharistija: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Njegovo zadnje darovanje se je odvijalo pred očmi vsega sveta, ki se je zavedal, da izgublja velikega človeka. In bolj ko je nemela njegova beseda, glasnejše je postajalo sporočilo iz njegove pesmi o skritem Bogu: