Spoštovani gospodje ministri, člani Državnega zbora, člani diplomatskega zbora, ekscelence veleposlaniki, drugi predstavniki političnega in javnega življenja, dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje.

Ob našem bogoslužnem evharističnem srečanju za rajnega nekdanjega predsednika Janeza Drnovška smo pravkar prisluhnili znamenitemu Jezusovemu govoru na gori, kjer se Jezus predstavlja kot novi Mojzes, novi zakonodajalec z Božje gore, vendar zakonodajalec v čisto posebnem, svojskem pomenu besede. Blagri niso ukazi ali zapovedi, ampak oznanjajo nove vrednote. Vrednote, ki človeka bolj osrečujejo kakor tisto, kar je v nasprotju z njimi. Ti blagri temeljijo na svojevrstnem, na Božjem pogledu na človeka in njegovo srečo. Kdor na človeka gleda tako kakor Jezus, ve, da prave in trajne sreče ne zagotavljajo finančna in gospodarska uspešnost, izvajanje oblasti ali telesno ugodje. To so sicer do neke mere lahko tudi umestna in legitimna človekova pričakovanja in stremljenja, vendar se obrnejo proti človeku v hipu, ko jih postavi na najvišje mesto in ne vidi več čez nje ali onkraj njih. Ko nam posvetne in gmotne dobrine ali oblastni prestiž zastrejo vsa obzorja, tako da ne vidimo več ne sebe ne sočloveka in ne Boga, ampak samo še denar, oblast ali užitek, se spremenijo v našo nesrečo.

Rajni gospod predsednik je še posebej v zadnjem obdobju svojega življenja jasno uvidel to človekovo past in je nanjo tudi opozarjal z besedo in dejanji. Zato ni bil samo politik, bil je državnik, ki ne misli samo na uspeh stranke, ampak na prihodnost in vsestransko blaginjo vse države in vseh njenih prebivalcev. Bil je zagovornik takega človekoljubja, ki duhovnosti ne ignorira, ne podcenjuje in ne izključuje, ampak jo postavlja v ospredje človekovega zanimanja in pozornosti. S tem je šel seveda onstran tistega, kar se je pričakovalo od njega kot državnika. Od državnika navadno pričakujejo delovanje, ki poteka na področjih, za katera je pristojna država. Toda pristojnosti države so omejene predvsem na posvetno področje blaginje in uspešnosti. A uspešna in osrečujoča politična skupnost je možna, če njeni člani gojijo tudi duhovnost in moralne vrednote. Teh pa država s sredstvi, ki jih ima na voljo kot država, ne more zagotavljati. Zato je tako pomembno, da so v državi poleg oblastnih ustanov in gospodarskih podjetij navzoče in da naravnost cvetijo tudi duhovne sile, ki s svojo vzgojno in kulturno dejavnostjo zagotavljajo močno navzočnost in izžarevanje duhovnih in moralnih vrednot. Med njimi Cerkev gotovo ni na zadnjem mestu.

Verjetno je to razlog, zakaj si je pokojni predsednik kot predsednik vlade in nato kot predsednik države tako odločno prizadeval, da bi končno prerasli stara nasprotja, zamere in predsodke, in bi tudi pri nas katoliška Cerkev živela in delovala tako samoumevno in brez ovir, kakor je to običaj v vseh evropskih državah, katerim bi radi bili podobni. Drnovškov načrt razvoja Slovenije, s katerim bi naša politična skupnost postala sprejemljiva za članstvo v evropskih povezavah, je vključeval normalizacijo položaja katoliške Cerkve. S tega vidika razumemo, zakaj se moramo ravno njemu v največji meri zahvaliti, da je Slovenija leta 2001 sklenila svoj prvi mednarodni sporazum s Svetim sedežem o položaju Cerkve pri nas.

Kar je bilo tako globoko prepričanje rajnega predsednika, prepričanje o nepogrešljivosti in prvenstvu duhovnosti in moralnosti v človekovem življenju, je Jezus izrazil, ko je ponovil duhovno izkušnjo stare zaveze: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust.« Blagri, ki smo jim prisluhnili, to vodilno misel še podkrepijo in pokažejo na vse njene razsežnosti. Jezus blagruje človeka, ki se je pripravljen zelo radikalno odpovedati posvetne uspešnosti, kajti ta zelo rada potegne za seboj postopke, ki so v nasprotju z duhovnim dostojanstvom človeške osebe. In vendar je dostojanstvo človeške osebe temeljna duhovna in moralna vrednota, ki je zapisana kot takšna tudi v evropski ustavni oziroma po novem reformni pogodbi. Zato je kot temeljna vrednota lahko naše stičišče, naš skupni imenovalec in naš skupni cilj, kljub pluralizmu nazorov, ki nas zaznamujejo. S svojimi blagri pa Jezus pokaže, kako daleč človeka popelje prvenstvo duhovnosti, če to prvenstvo vzamemo zares, in h kako alternativnemu življenju lahko ta zvestoba duhovnosti vodi človeka. Še več, kakor opozarja Jezus v svojih zadnjih blagrih, lahko ga pripelje tudi do nerazumevanja in celo preganjanja.

Dolgoletni boj z nepremagljivo boleznijo je pokojnega predsednika pripeljal do intenzivnega razmišljanja o smislu življenja. Ta mejna situacija – in vsaka bolezen, posebno še neozdravljiva, je mejna situacija par excellence, mu je omogočila, da je še bolj uvidel potrebo po jasni zavesti o tem, kaj je lahko in kaj ne zadnji cilj našega življenja. To vsekakor ni oblast zaradi oblasti. Nosilci oblasti so nosilci odgovornosti za skupno blaginjo, za blaginjo in srečo vseh članov politične skupnosti. V tem je poslanstvo oblasti, ne pa prevlada ene ideologije ali nazora nad drugimi. To je državniška drža, ki zagotavlja tudi mirno in spoštljivo sožitje in sodelovanje na vseh ravneh.

Jezus pravi: »Blagor tistim …« Hoče reči: srečni so, ali srečni bodo. Za ta blagor ali to srečo, ki jo obljublja Jezus tistim, ki so postavili duhovnost in vrednote Božjega kraljestva na prvo mesto v svojem življenju, molimo nocoj in prosimo Gospoda, naj jo podeli tudi rajnemu predsedniku. Amen.