Leto je naokoli, v glavnem smo že pospravili letošnje pridelke in sedaj smo zbrani tukaj na Slomškovi Ponikvi pri našem zavetniku blaženem škofu Slomšku.

Leto, ki se počasi izteka, je mnogim prineslo veliko preizkušenj. Neurja prenekateremu kraju in kmetu niso prizanesla. Neurja so vedno bila, vemo pa tudi, da je pri teh, od katerih trpimo danes, veliko tudi človeške krivde in nespameti zaradi neodgovornega in pohlepnega ravnanja z okoljem. Naravnih nesreč ne moremo preprečiti, lahko pa njihove posledice ublažimo s sočutjem, medsebojno pomočjo in solidarnostjo.

So pa še druga neurja, tudi tista, ki se še niso polegla in ki pretresajo svetovni denarni trg. Tudi posledicam tega se ne bomo mogli izogniti in bomo imeli vsi težave in škodo. Te težave pa še bolj izdajajo človeško pohlepnost in nespamet, ki iz te pohlepnosti izhaja. Ko človeka enkrat zaslepi pohlep po imetju in dobičku, ni dojemljiv za nobeno opozorilo. Mogoče bo ljudi vsaj za nekaj časa spametovalo to, kar doživljajo sami kot posledico lastne neodgovornosti. Ta pohlep, nespamet in neodgovornost je v tem, da hočejo ljudje obogateti brez dobrega gospodarjenja in dela, z golimi denarnimi špekulacijami. To pa se v določenem trenutku podere kot hiša iz kart ali po svetopisemsko – hiša, zgrajena na pesku.

Svetovna finančna kriza, ki jo bomo še dolgo časa čutili, nas opozarja in nam zastavlja vprašanja, kako živimo, kakšen odnos imamo do denarja, s čim in kako ga mislimo plemenititi in večati in kako se nameravamo zadolževati. Vse, kar nima osnove na delu ter poštenem in umnem gospodarjenju, je obsojeno na neuspeh. Samo tisto gospodarjenje, ki ostaja v službi ljudi in ne čim večjega dobička, je smiselno in lahko računa tudi na Božji blagoslov. Samo pošteno delo, pravično plačilo in umno gospodarjenje so lahko temelji resničnega blagostanja in samo to lahko daje trajne sadove in varno prihodnost. Samo tedaj se lahko uresničijo Slomškove besede, ki smo si jih zapisali za vodilno misel in geslo našega srečanja: »Ves svet je lepo, bogato polje, na katerem lahko vsi za dolgo večnost žanjemo.«

Kmet je prav gotovo tisti, ki to najbolje ve, saj ga vse njegovo delo v tem poučuje in utrjuje. Vse, kar je zlagano in navidezno, se prej ali slej sesuje. Kmet dobro ve, da mora najprej delati in napolniti kašče, če hoče deliti in si kaj privoščiti. Najprej je treba pridelati in ustvariti, šele potem bo kaj deliti. Mi pa smo v zadnjem času slišali zelo veliko o tem, kako bo morala država deliti, zelo malo pa o tem, kako bomo vsi skupaj kaj pridelali, da bo imela država kaj deliti.

Kmet ve, da se narava, ki jo obdelujemo, ne da prevarati ali oslepariti, kakor se včasih dajo ljudje. Človek pač ni gospodar narave, ampak njen oskrbnik, ki mora najprej spoštovati njena pravila in njen ritem, njeno hitrost. Kmeta narava vsak dan uči potrpljenja, vztrajnosti, zvestobe in spoštovanja njenih lastnosti in njenega lastnega poteka. Če pa človek zaradi svojega pohlepa postane za to gluh in se mu zvrti v glavi zaradi bajnih dobičkov, ki se mu navidez obetajo, se poda na pot, ki ga bo prej ali slej pripeljala v pogubo. Sedanja svetovna finančna kriza ni nič drugega kakor posledica tega. Zato nam tako umestno danes zvenijo besede apostola Pavla, ki smo jim prisluhnili v 2. berilu: » znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.« To je mogoče samo tedaj, če zna človek postaviti gmotne dobrine na pravo mesto. To pa ni najvišje mesto, četudi je še tako pomembno. Človek nima življenja, ki je vredno, da ga živimo, iz premoženja, čeprav je tudi premoženje potrebno in koristno. Najpomembnejše stvari v življenju, sreča in zadovoljstvo, smisel in upanje, prijateljstvo in ljubezen se ne dajo kupiti.

Če se človek tega ne zaveda, pa postane podoben tistim povabljencem na Božjo svatbo v evangeliju, ki na svatbo niso marali priti, povabilo zavrnili, ker jim je bilo več za njihove njive in kupčije. Kako pogosto se nam dogaja, da zaradi skrbi za gmotne dobrine zanemarjamo povabilo na Božjo svatbo, povabilo k poslušanju njegove Besede in k prijateljstvu z njim.

Ta brezbrižnost se lahko celo stopnjuje v sovraštvo, ki se konča s pobijanjem oznanjevalcev Božjega povabila. Jezus v priliki, ki smo ji prisluhnili, prerokuje in napoveduje svojo prihodnost. Po tem, ko so Judje zavrnili Božje povabilo na gostijo, pripravljeno Jezusu Kristusu, Bog še naprej vabi vse druge ljudi. Vse ljudi brez razlike, ne samo dobre, ampak »hudobe in dobre«, kakor je izrečno poudarjeno. Cerkev ni elitna družba, zaprta sama vase, ki bi prezirala svet. V Cerkvi je prostor za vsakega človeka, ne glede na njegovo preteklost. To nas spominja na Jezusovo priliko o pšenici in ljuljki, ki skupaj rasteta na Božji njivi. Jezus ni prišel klicat (samo) pravičnih, ampak grešnike. Bog sprejema vsakega, ne glede na to, kakšen je, če ga le posluša in s hvaležnostjo sprejme njegovo povabilo. Na svojo gostijo vabi Bog vse ljudi. To ni gostija za izbrance, ampak za vsakega, ki hoče priti.

Kako to, da se je pri tem med gosti vendarle našel nekdo, ki tja ni sodil, ki ni imel svatovskega oblačila, ki je torej napuhnjeno preziral gostitelja in ošabno gledal zviška na njegovo prijazno gostoljubnost? Jezus nas s tem opozarja, da se z Božjim povabilom ne gre igrati. Božje velikodušnosti ne kaže zlorabljati in se iz nje norčevati. Boga je treba sprejeti zares, treba se je spreobrniti.

Svatovsko oblačilo je bilo ponujeno vsem gostom, nekdo pa ga je zavrnil, se zanj ni zmenil. To oblačilo je Božje usmiljenje, s katerim Bog pokrije našo umazanost, zanikrnost, revščino, ranjenost in slabost. Svatovsko oblačilo je naša vera in naš pristanek, da sprejmemo Božjo dobroto, da prisluhnemo Božji besedi si jo vzamemo k srcu. Bog ne zahteva od nas, da smo nedolžni in »dobri« glede na našo preteklost. Kliče in sprejema nas tudi tedaj, ko smo še hudobni, če uporabim besedo, ki jo uporablja Jezus sam. Pričakuje pa, da z vero sprejemamo njegovo usmiljenje, da ga delimo naprej in posnemamo Boga samega v njegovem odpuščanju in potrpljenju z nami, pričakuje, da ga oznanjamo s svojo obnovljeno zvestobo in velikim veseljem, kakor se spodobi svatom, povabljenim na Božjo gostijo. Amen.