Uvod v sv. mašo
»Duhovnik vekomaj« je naslov letošnje novomašne številke Družine s sliko, ki prikazuje, kako diakoni ležijo na tleh pred duhovniškim posvečenjem. In dva lista naprej zagledamo na levi strani 32 jubilantov (2 železomašnika, 2 diamantna mašnika, 9 biseromašnikov in 19 zlatomašnikov), na desni strani pa letošnje novomašnike. Samo 24 jih je: 20 škofijskih in 4 redovni. Izmed škofijskih bo 6 posvečenih danes tu v Slomškovi stolnici.

Vse iskreno pozdravljam: oba pomožna škofa, duhovnike, redovnike, sestre redovnice, a s posebno pozornostjo naše drage ordinande - kandidate za današnjo duhovniško posvetitev, njihove starše, brate in sestre, sorodnike in tu navzoče Božje ljudstvo.

Cerkev vsako leto z veseljem in s hvaležnostjo sprejema novomašnike, saj ob njih doživlja duhovniško mladost, novost in dobiva novo moč za uresničevanje svojega poslanstva.

Našemu veselju in hvaležnosti bomo pridružili iskreno prošnjo: Gospod, podeli duha velikodušnosti naši mladini, da se bo pogumno in v še večjem številu odločala za duhovne poklice.

Priznajmo in obžalujmo svoje slabosti, da bo naša prošnja vredna uslišanja.


Homilija
Sobrata v škofovski službi, sobratje duhovniki in redovniki, naši dragi kandidati za duhovniško posvetitev, njihovi starši, domači, sorodniki in znanci, dragi bratje in sestre!

Ni liturgičnega slavja, ki bi naše vernike bolj prevzelo in nagovorilo, kakor je mašniško posvečenje in nova maša. Ljudstvo na poseben način doživlja, da mu Bog pošilja svoje poslance, kakor preroke v Stari zavezi ali kakor oznanjevalec Božje besede, delivce svetih zakramentov in pastirje v Novi zavezi. Pri posvetitvi novih duhovnikov so številna in pomenljiva dejanja. Ob poslušanju Božje besede omenimo in premislimo samo tri.

Posvetitev novih mašnikov se začenja s klicanjem, predstavitvijo, sprejemom in spraševanjem pripravnikov pred zbranim občestvom. Že smo slišali njihov odgovor: »Tukaj sem!« In kmalu bomo slišali njihov drugi odgovor na vprašanja, ali sprejmejo duhovniške dolžnosti in odgovornosti. Ta vpraševanja so postavljena pred občestvom, kar pomeni, da duhovništvo ni privatna zadeva. Duhovništvo je Božji dar za druge, za občestvo, je socialna karizma, zato morajo kandidati odgovoriti pred občestvom, pred Cerkvijo. V imenu občestva ali Cerkve bodo izbrani za duhovništvo. Slišali bomo vrsto vprašanj, na katere bodo odgovorili: »Hočem«. To je kratek in jedrnat odgovor. Vanj bodo vložili vse, kar so, in kar imajo: svojo mladost, svoje sposobnosti, svoje življenje. Zadnji odgovor bodo razširili in dodali: »Hočem, z Božjo pomočjo.« To bi bilo potrebno reči pri vsakem odgovoru, saj ne moremo ničesar storiti brez Božje pomoči. Vprašanja, na katera bodo duhovniški kandidati danes odgovorili glasno, razločno, z navdušenjem, da jih bo slišala vsa Cerkev, pa postanejo pozneje v duhovnikovem življenju izpraševanje vesti, saj so povzetek vseh duhovnikovih nalog in dolžnosti. Drugo vprašanje - ali bodo Kristusove skrivnosti zvesto obhajali v Božjo slavo, v posvečenje krščanskega ljudstva in po izročilu svete Cerkve, je zelo pomembno. Kdor bi se pri obhajanju Kristusovih zakramentov oddaljil od navodil Cerkve, ne bi bil na pravi poti.

Duhovništvo ni kariera. Ni nekaj, kar bi zagotavljalo udobno življenje. Ni nagrada za neki dosežek. Ni nekaj podedovanega ali z denarjem pridobljenega. Duhovništvo je služenje. »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Duhovniki vse življenje služimo drugim, drugim »umivamo noge«, drugim pomagamo, ko se v svojih potrebah in tegobah obračajo na nas. Z njimi in zanje trpimo in se tudi veselimo.

Drugo dejanje pri posvetitvi novih duhovnikov je med litanijami vseh svetnikov, ko kandidati ležijo na tleh. To me vedno pretrese in mi pove, da duhovništvo ni le zadeva zemlje, marveč nebes; ni le zadeva potujočih skoz zgodovino zemeljskega življenja, marveč zadeva že zveličanih in tistih, ki so pri večnem bogoslužju v nebesih; ni zadeva časa, marveč večnosti; upravičeno je naslov letošnje novomašne Družine: Duhovnik vekomaj. Zato kličemo na pomoč tiste, ki so v večni slavi. Zaradi ležanja na tleh je ta del obreda naravnost pretresljiv. Kandidati za duhovniško posvetitev s tem dejanjem izražajo zavest popolne ničnosti in popolne predanosti, kakor da želi vsak izmed njih reči: Tukaj sem, Gospod, napravi z menoj, kar hočeš!

Tretje, bistveno in najpomembnejše dejanje pa je polaganje škofovih rok in posvetilna molitev, ki sledi. Če položimo roko na kako stvar, povemo, da je tista stvar naša. Danes pa Kristus polaga po škofu posvečevalcu svojo roko na vas, dragi duhovniški kandidati. To pomeni, da boste od danes naprej na poseben način vi njegovi in on vaš. Njegova lastnina ste. Ne živite več sebi, marveč Njemu in Božjemu ljudstvu. Apostol Pavel pravi: »Noben med nami ne živi zase in noben ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi« (Rim 14, 7-8). Dŕ, tako ste njegovi, dragi letošnji novomašniki.

Že pri krstu je duhovnik v Kristusovem imenu položil roko na vas. Postali ste Božji otroci, njegovi bratje, člani Cerkve, poleg svojega imena ste prejeli Kristusovo ime, postali ste kristjani, prejeli ste krstno ali splošno duhovništvo, duhovništvo Božjega ljudstva. Danes pa postajate duhovniki v najožjem pomenu besede. Polaganje rok in posvetilna molitev, ki sledi, je tisti enkratni trenutek, ko pride v vas Sveti Duh in vas naredi za posvečene duhovnike, predstavnike Kristusa, večnega in velikega duhovnika. Tako boste njegovi, da ne boste imeli več svojega privatnega življenja. Vaše življenje bo Kristus. Tako boste njegovi, da boste opravljali svoje poslanstvo ne le v njegovem imenu, kakor da ga nadomeščate v njegovi odsotnosti, marveč svoje duhovniško poslanstvo boste opravljali »v njegovi osebi« (in persona Christi). To pomeni, da bo on sam uresničeval po vas svoje duhovniško poslanstvo. Ko boste rekli »jaz te krstim«, bo tisti »jaz« sam Kristus. Ko boste rekli »jaz te odvežem tvojih grehov«, bo tisti »jaz« sam Kristus. Ko boste rekli »To je moje telo … To je moja kri«, bo tisto telo Kristusovo in tista kri Kristusova ... Vse to boste opravljali ne le v njegovem imenu, marveč v njegovi osebi. To je največja neposrednost med duhovnikom in Kristusom. Upravičeno vas bodo verniki od danes naprej pozdravljali: Hvaljen Jezus! V vas bodo gledali Jezusa. Dŕ, vi boste »alter Christus«, »drugi Kristus«, kakor so rekli cerkveni očetje in kakor nas uči sedanje cerkveno učiteljstvo.

Vsi, ki danes spremljamo mlade kandidate na duhovniško pot, se Bogu zahvaljujemo za ta dar Cerkvi na Slovenskem in naši škofiji. Zahvaljujemo se njihovim staršem in vsem, ki so zanje molili in jih podpirali na poti do oltarja, hkrati pa prosimo Kristusa, večnega in velikega duhovnika: Gospod, duhovnikov nam daj, - duhovnikov služabnikov Božje besede, služabnikov oltarja, služabnikov vernega ljudstva. Amen.

dr. Franc Kramberger
mariborski škof

foto: K.S.