Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nagovora pri mašah zadušnicah v Kopru in Mariboru

Objava: 08. 04. 2005 / 06:03
Oznake: Družba
Čas branja: 12 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:04
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nagovora pri mašah zadušnicah v Kopru in Mariboru

Nagovor koprskega pomožnega škofa Bizjaka pri maši zadušnici<br> Nagovor mariborskega pomožnega škofa Stresa pri maši zadušnici
Nagovor koprskega pomožnega škofa Bizjaka pri maši zadušnici

»Ime mu je bilo Janez Pavel«

Spoštovani vsi navzoči tu v stolnici Marije Vnebovzete v Kopru, spoštovani poslušalci široko po vsej deželi, ki mašo zadušnico za svetega očeta Janeza Pavla II. spremljate po radijskih sprejemnikih.

»Bil je človek, ki ga je Bog poslal, ime mu je bilo Janez« (Jn 1, 6). S temi besedami evangelist Janez označuje Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika. Z istimi besedami pa lahko označimo tudi pokojnega svetega očeta: »Bil je človek, ki ga je Bog poslal, ime mu je bilo Janez Pavel.«

Ime mu je bilo Janez Pavel, opravljal pa je službo prvaka apostolov svetega Petra. Tako je pokojni sveti oče že s svojim imenom nakazoval pri sebi lastnosti in značilnosti vseh treh apostolov: Petra, Pavla in Janeza. Apostol Pavel je znan predvsem kot učitelj narodov, apostol Peter predvsem kot pastir Gospodove črede, apostol Janez pa kot učenec, ki ga je Jezus ljubil, kot poseben Božji ljubljenec. Vsi trije apostoli so bili njegovi vzorniki in predstavljajo tri njegove glavne dejavnosti in tri njegove službe: učiteljsko, pastirsko in duhovniško.

Pokojni sveti oče je bil najprej velik učitelj in oznanjalec resnice. Na to delo ga je spominjalo ime apostola Pavla, ki je bil postavljen za glasnika in apostola, poganom za učitelja v veri in resnici, kakor smo slišali v prvem berilu (1 Tim 2, 1-7). Kot učitelj je bil sveti oče luč sveta. Z vsem svojim učenjem, zlasti z dolgo vrsto vseh vrst spisov in razprav, je preganjal temo zmote in laži ter osvetljeval resnice o človeku in človeški družbi, resnice o svetu in njegovi zgodovini, resnice o Bogu in Cerkvi. Vsi poznamo dvanajst temeljnih resnic naše vere in sveti oče Janez Pavel II. je vsebino vseh dvanajstih resnic poglabljal in približeval današnjemu človeku in današnjemu svetu.

Pokojni sveti oče je bil nato velik pastir in bojevnik za pravico. Na to delo ga je spominjalo ime apostola Petra, ki je bil vrhovni pastir Gospodovih ovac in je prosil svoje vrstnike, naj skrbno pasejo Božjo čredo, kakor smo slišali v drugem berilu (1 Pt 5, 1-4). Kot pastir je bil sveti oče sol sveta. Z vsem svojim delovanjem, zlasti s svojimi sprejemi in obiski, s pogovori in prepričevanji, je preganjal krivico in nasilje in se potegoval za pravico in blaginjo: za vsakega človeka in za vsako družino, za vsak narod in za vse človeštvo. Vsi poznamo privlačnih osem blagrov našega upanja in sveti oče Janez Pavel II. si je vztrajno prizadeval, da bi kristjani in drugi ljudje zahrepeneli po njih, jih spoznali in sprejeli kot zanesljive poti do blaginje in sreče, kot preizkušene poti do uresničitve najglobljih človekovih teženj.

In pokojni sveti oče je bil tudi velik duhovnik in gorečnik za svetost. Na to delo ga je spominjalo ime apostola Janeza, ki ga je Jezus ljubil in ga pod križem izročil svoji Materi in svojo Mater njemu, kakor smo slišali v evangeliju (Jn 19, 25-27). Kot duhovnik je bil sveti oče vonj ozračja. Z vsem svojim življenjem, zlasti s svojimi daritvami in obredi, s posvetitvami in blagoslovi, z molitvijo in žrtvijo, je preganjal zatohlost greha in hudobije in razširjal vonj svetosti in kreposti: med vsemi ljudmi, med mladimi in starimi, med preprostimi in razvitimi, med revnimi in bogatimi, med zdravimi in bolnimi, med svobodnimi in zasvojenimi. Vsi poznamo deset zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega in sveti oče Janez Pavel II. je z uresničevanjem zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega podiral zidove in pregrade med ljudmi ter gradil mostove od Boga k človeku in od človeka k Bogu. Bil je kakor ocean, kakor tihi ocean miline, ljubezni in miru.

Zahvaljujemo se mu za njegovo podporo deželi v srcu Evrope in za njegova dva obiska te dežele. Zahvaljujemo se mu za razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Zahvaljujemo se mu za številne sprejeme in pozdrave, voščila in blagoslove, ki nam jih je izrekel v našem mehkem jeziku. Zahvaljujemo se mu, ker nas je res imel rad, še posebej pa se mu zahvaljujemo zato, ker nam je povedal in nam pokazal, da nas ima rad.

Perció, carissimi fedeli, fratelli e sorelle, in nostri pensieri in questi giorni corrono verso la tomba del primo degli apostoli, dell'apostolo Pietro, e alle tombe dei suoi successori. Il papa Giovanni Paolo Secondo ha detto la sua ultima parola ed ha scritto il suo ultimo pensiero, ha fissato il suo ultimo cuneo e allacciato il suo ultimo cappio. I montoni muoiono a piedi e gli uomini grandi muoiono ai loro posti. Fino al suo ultimo respiro era sereno e vivace nel suo spirito, fino alla fine era tenero e giovane.

Zato naše misli vse te dni hitijo h grobu prvaka apostolov svetega Petra in h grobovom apostolov njegovih naslednikov. Sveti oče Janez Pavel II. je izrekel zadnjo besedo in zapisal zadnjo misel, zabil zadnji klin in zadrgnil zadnjo pentljo. Ovni umirajo stoje in veliki možje umirajo na svojih položajih. Do zadnjega diha je bil v duhu bister in živahen, do konca je bil prožen in mlad.

Zares: V soboto zvečer se je ustavilo srce človeka, ki je bil srce Cerkve. Sveta Terezija Deteta Jezusa je vzkliknila, ko je odkrila svoje poslanstvo: »Jaz bom srce Cerkve, moj poklic je ljubezen!« Isto lahko rečemo o papežu Janezu Pavlu II.: Bil je srce Cerkve, njegov poklic je bila ljubezen. In kakor so po besedah svete Terezije njena nebesa v tem, da trosi milosti na zemljo, tako so nebesa svetega očeta v tem, da trosi milosti na Cerkev, ki jo je tako veličastno popeljal v novo tisočletje in jo več kot četrt stoletja vodil po sočnih pašnikih in ji ob mirnih vodah dajal počitka. Naj ladja Kristusove Cerkve še naprej lovi veter, ki ga je v njena jadra pognal sveti oče Janez Pavel II. Še naprej se prepuščajmo njegovemu blagemu vodstvu in lovimo v svoja srca milosti njegovih molitev in žrtev! Gospod, daj mu večni pokoj - in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru - amen!

dr. Jurij Bizjak
koprski pomožni škof




Nagovor mariborskega pomožnega škofa Stresa pri maši zadušnici

Spoštovani gospod veleposlanik, Your Excellency Ambassador of United States,
spoštovani gospod župan,
spoštovani gospod rektor univerze,
spoštovani predstavniki drugih krščanskih Cerkva in islamske skupnosti,
spoštovani predstavniki kulturnega, znanstveno-izobraževalnega, političnega in gospodarskega življenja v Mariboru,
dragi sobratje v duhovniški službi,
drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Ko smo zbrani v Slomškovi stolnici, da s to sveto mašo počastimo spomin na pokojnega papeža Janeza Pavla II. in izrazimo svojo hvaležnost Bogu, da nam ga je dal, in njemu samemu za vse, kar nam je pomenil, se zavedamo, da smo v Mariboru privilegirani, kajti mesto Maribor je edino mesto v Sloveniji, ki je imelo čast Janeza Pavla II. sprejeti dvakrat. Zato je razumljivo, da njegova smrt posebno močno odmeva v naši škofiji in da ravno verniki in duhovniki mariborske škofije dolgujemo rajnemu papežu posebno hvaležnost in blag spomin.

Rajni papež je očitno zelo hitro ocenil, kako velika osebnost je bil Anton Martin Slomšek in kako pomembno vlogo je imel v naši zgodovini in jo še ima v naši krščanski in narodni zavesti. Ob tem pa ne moremo mimo podobnosti med enim in drugim velikim pastirjem Cerkve, med Antonom Martinom Slomškom in Janezom Pavlom II., ki so očitne kljub njunim znatnim časovnim, zemljepisnim in civilizacijskim razdaljam.

Oba sta bila požrtvovalna in neutrudna pastirja, za oba je bilo salus animarum, zdravje ali rešitev duš suprema lex, najvišji zakon, zaradi česar sta izgorevala in jima noben trud in napor ni bil prevelik in odveč.
Oba sta bila neustrašena in izjemno pogumna v svojih nastopih in sta zato oba tudi naletela na nerazumevanja, sovraštvo in nasprotovanja in celo na fizične grožnje;
oba sta imela zelo široko polje zanimanja, sposobnosti, dovzetnosti in delovanja, oba sta znala tesno povezovati javno delovanje, družbeno zavzetost, krščansko vero in moralo in sta duhovniško pastirsko oznanjevanje in delovanje znala uspešno raztegniti na vsa področja življenja;
oba sta bila pesnika in pisatelja in sta se zavedala izjemnega pomena kulture, vzgoje in izobraževanja za človeški, krščanski in narodni obstoj in napredek;
oba sta ljubila svoj, pogosto zapostavljeni narod, vsak od njiju je bil ponosen na to, da je Slovenec oziroma Poljak, oba sta bila ponosna Slovana;
oba sta častila sveta brata Cirila in Metoda, Slomšek jima je posvetil posebno bratovščino oziroma apostolstvo, papež ju je razglasil za sozavetnika Evrope in na ta način poudaril, da celovite Evrope ni brez slovanskih prvin, kakor ni pljuč brez obeh njihovih kril;
oba sta želela v ekumenski dejavnosti premostiti razlike in razdalje med kristjani in sta delovala za edinost in slogo med vsemi, ki nosimo Kristusovo ime;
oba sta bila Evropejca in ob vsej ljubezni do naroda in Cerkve sta bila na široko odprta za druge brate in sestre v veri in za vse ljudi preko meja svoje dežele;
oba je bolela krivica, ki so jo doživljali njuni sodobniki na različnih področjih življenja;
oba sta se zavedala, da je prihodnost človeštva v vedno večji meri odvisna od njegove moralne in duhovne ravni in da je Jezus Kristus Pot, Resnica in Življenje za vsakogar izmed nas.
In še bi lahko našteval …

Zato ni čudno, da nam je rajni papež hotel Antona Martina Slomška postaviti za vzornika, po katerem naj se tudi danes zgledujemo. Ob prvem obisku v Mariboru je Janez Pavel II. vprašal našega škofa ordinarija: »Ali Slovenci že imate kakega svetnika?« - »Ne še, Sveti oče,« je bil odgovor. In je zamišljeno prikimal, kakor da bi hotel reči: Dobili ga boste. In smo ga res po njegovi zaslugi. Papež se je zavedal, da ljudje potrebujemo vzornike, in to ne samo na področju znanosti, politike, športa in umetnosti, ampak predvsem na področju najvišje umetnosti, umetnosti življenja in človečnosti, umetnosti svetosti. Zato nas ni podprl samo v prizadevanju za narodno in državno samostojnost in samobitnost, temveč tudi v prizadevanju za samostojnost v svetosti in krščanski duhovnosti, ki jo na izviren slovenski način upodablja blaženi Slomšek. Zato nam je dal Slomška za vzornika duhovniškega in pastirskega služenja, za vzornika politične in kulturniške narodne odgovornosti, za vzornika vere, zaupanja in poguma ter ljubezni do Boga in bližnjega. Odslej naprej se bomo ob Slomšku lahko zgledovali tudi po rajnem papežu Janezu Pavlu II.

Velikokrat sem se spraševal, kje je razlog, da je papež kazal toliko nespornega naklonjenega razumevanja do Slovencev in še posebej do našega boja za narodno osamosvojitev in samostojnost. Gotovo sta bila pri tem odločilnega pomena zgodovinski spomin in izkušnja, ki jo je imel z bojem in trpljenjem svojega naroda. V eni od molitev in prošenj Materi z Jasne gore, se pravi čenstohovski Materi Božji je zapisal: »Težke zgodovinske in sedanje preizkušnje moje domovine so me naučile, da v sebi še bolj doživljam trpljenje drugih narodov.« Junija 1980 je obiskal sedež UNESCA v Parizu, kjer je govoril o tem, kako je lastna narodna kultura podlaga za narodno suverenost. Takrat je rekel tudi tole: »Izhajam iz naroda, ki je v zgodovini zelo veliko pretrpel, ki so ga njegovi sosedje večkrat obsodili na smrt, pa je kljub temu preživel in ostal zvest sebi. Ohranil je svojo istovetnost in kljub tujim delitvam in zasedbam ohranil svojo narodno suverenost. Pri tem se ni opiral na svojo naravno vzdržljivost, ampak samo na svojo kulturo. Ta kultura se je v tem primeru izkazala za večjo moč ko vse druge moči.« (Govor v UNESCO, 14). Tudi mi, prebivalci raja pod Triglavom, to dobro razumemo.

Tukaj v mariborski stolnici je 19. maja 1996 izrekel besede, ki jih ne bomo smeli še posebno sedaj, odkar smo vključeni v Evropsko unijo, nikoli pozabiti: »Samo živa in bogata narodova kultura vas bo varovala pred nevarnostjo, da se pomešate ali celo 'izginete' v svetu, ki je vse bolj izpostavljen izenačevanju in poenotenosti!« … »Zvestoba tej kulturi, prežeti s krščansko vero, je najboljše jamstvo za vašo prihodnost.« Tako je tedaj papež na svoj način povedal, kar je jedrnato izrazil Anton Martin Slomšek z znanim rekom: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike.«

Drage sestre in bratje, nocoj nas je v mariborski stolnici zbralo globoko spoštovanje in velika hvaležnost, ki ju upravičeno čutimo do rajnega papeža Janeza Pavla II. Njegova smrt se iz dneva v dan spreminja in stopnjuje v popolnoma edinstveno, še nikoli videno zmagoslavje. Vedno nas je bodril: »Ne bojte se!« in celo po naše: »Korajža velja«. O tem pričuje še s svojo smrti v letošnjem velikonočnem času. Brezmejni pogum, ki je izhajal iz njegove vere v Vstalega Gospoda Jezusa Kristusa, se je izkazal za pravilnega kot nikoli doslej.

»Koliko divizij ima papež,« se je nekoč norčeval znani trinog in diktator. Toda očitno tudi v našem svetu duhovne in moralne vrednote, če jim predano pripadamo in zvesto uresničujemo, ne ostanejo brez odmeva. To nam po svoji smrti prepričljivo govori rajni papež. »Oče, potrdi nas v veri,« je bilo geslo njegovega prvega obiska med nami. Morda nas še nikoli ni tako potrjeval v veri in zaupanju, kakor nas potrjuje te dni s svojo smrtjo in z vsem tem, kar doživljamo ob njej.

»Hvala Vam, sveti Oče, za vse, kar ste nam pomenili, kar se nam rekli in za vse, kar ste za nas naredili. Hvala Vam za vse, kar ste bili, kar ste še in to vedno bolj in kar boste tudi vedno ostali pri Bogu in v naših srcih!« Amen.

dr. Anton Stres
mariborski pomožni škof

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh