Spoštovani in dragi naš jubilant nadškof Alojzij!

Zbrali smo se tukaj, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, pri slovesnem evharističnem bogoslužju, da bi se zahvalili za petindvajset let škofovske službe, ki jo boš dopolnil jutri, 13. aprila 2005.

Navzočnost apostolskega nuncija, slovenskih škofov, sobratov duhovnikov, Tvojih sorodnikov in prijateljev ter drugih Tvojih najbližjih naj Ti bo znamenje, da Te imamo radi in smo Bogu globoko hvaležni za Tvoje zvesto služenje Cerkvi in narodu.

Dragi bratje in sestre!

V evangeljskem odlomku smo slišali Jezusovo besedo: »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6, 35). Nebeški Oče nam daje ta kruh. Vsakdo, ki uživa ta kruh, ne bo lačen in kdor vanj veruje, ne bo nikoli žejen.

Mladi diakon Štefan je užival ta kruh Življenja, zato se je v njem utelesil Jezus sam, ki je v določenem trenutku spregovoril z močjo, ker je bilo treba ljudi poklicati k spreobrnjenju. Kljub nasprotovanju in jezi je Štefan oznanjal Jezusa Kristusa, »Sina človekovega, stoječega na Božji desnici« (Apd 7, 56). To je za mnoge pomenilo bogokletje, v Božjem načrtu pa je bilo najpopolnejše pričevanje, ki lahko premakne še tako zakrknjenega človeka. Kajti, zraven je stal Savel, preganjalec Cerkve, ki je »odobraval njegov umor« (Apd 8, 1). Ko je slišal mladega človeka, ki izroča svojo dušo Bogu in ki odpušča svojim ubijalcem: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha,« se je v njem nekaj premaknilo. To je bil prvi sunek. Ko bo prišel čas, bo iz Savla postal Pavel, apostol narodov.

V vseh nas je še polno vtisov o dogodkih ob papeževem umiranju in vstajenju. Ves njegov nauk in vsa prizadevanja za dobro človeka, so se zgostila v zadnjih dnevih življenja. Bolj ko je usihala njegova beseda, bolj je govoril s svojim življenjem, s trpljenjem in umiranjem. V zadnjem letu zemeljskega bivanja je preroško razglasil leto evharistije. Postal je živa evharistija, hrana za ta svet. Zato je tudi po smrti pripravil največjo avdienco vseh časov ter še enkrat prelistal knjigo Življenja. Veter je obračal liste evangeljske knjige od konca proti začetku in nazaj, kot bi nas hotel povabiti k življenju po sporočilih Ljubezni, ki so tam zapisana. Nato se je knjiga na levi strani krste, na strani srca, zaprla. Kot da nam je sveti oče še zadnjič na viden način želel sporočiti, da so Besede te knjige Srce sveta.

Vzporedno s papežem je tekla tudi življenjska pot našega nadškofa Alojzija. Po datumu rojstva sta bila narazen samo nekaj mesecev. Oba sta bila že od začetka preizkušana, pa potem tudi poklicana v duhovništvo in nadaljevanje študija v Rimu. Naš nadškof je bil preizkušan tudi s težko boleznijo, tuberkulozo. Iz zdravstvenih razlogov je zato odšel v Švico in se tam z dejavnim življenjem v Cerkvi pripravljal na poslanstvo, ki ga je čakalo v domovini. Bog je poskrbel, da se je kot profesor in kot tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc seznanil z mnogimi vplivnimi osebnostmi cerkvenega in javnega življenja. To je bilo odločilno za izredno vlogo, ki jo je nadškof Alojzij odigral v času osamosvajanja Slovenije. Leta 1977 se je namreč vrnil v ljubo Slovenijo, kjer ga je kot prvega slovenskega škofa imenoval prav papež Janeza Pavla II. Dne 13. aprila 1980 je bil posvečen za ljubljanskega nadškofa in metropolita.

»Božjo voljo spolnjevati!« je bilo geslo, ki mu je nadškof Šuštar ostajal zvest vse do današnjega dne. Sedaj, ko tudi sam nosim breme, ki ga je on sprejel pred petindvajsetimi leti, še bolj občudujem njegovo delo. Sam pravi: »Božjo voljo spolnjevati mi bo geslo in edino veljavno merilo za vse moje vodstveno in pastoralno služenje v Cerkvi, za vse prizadevanje in delo za človeka ter za vse odnose do družbe in sveta. /…/ Spolnjevati Božjo voljo mi torej pomeni, da si bom z vsemi močmi prizadeval za resnico, pravičnost, mir in ljubezen, svobodo in srečo, kakor nas uči naš Gospod Jezus Kristus v svoji velikonočni skrivnosti križa, vstajenja in novega življenja,« so bile njegove besede ob posvečenju. Ves čas jih je zvesto izpolnjeval. V pastoralnem prizadevanju je skrbno povezoval pastoralne dejavnike in sistematično obiskal skoraj vse župnije v nadškofiji (več kot 300). Že v okviru Jugoslovanske škofovske konference se je zavzel za ustanovitev Slovenske pokrajinske škofovske konference, kot da je slutil, da se bliža čas naše samostojnosti. Tako se je zgodilo. V odločilnih trenutkih osamosvajanja in spreminjanja je uporabil vse svoje mednarodne povezave tja do Madagaskarja, da je Slovenija dosegla izpolnitev sanj naših prednikov. Tudi po njegovi spodbudi so takrat, v času desetdnevne vojne za Slovenijo, slovenski kristjani kot ena družina Božjih otrok, sklenili roke in molili za mir in svobodo. - In bili smo obvarovani grozot, ki so se kasneje razplamtele v južnih republikah.

Nadškof Alojzij je kot človek dialoga pričakoval, da se bodo tudi mnoga odprta vprašanja v naši družbi, tudi odnos Cerkve do države, uredila v strpnih in poštenih medsebojnih pogovorih. Tukaj je bil večkrat razočaran in mi je, kot bližnjemu sodelavcu potožil, da ne more verjeti …

Bolečina ob nepoštenosti in krivicah, je bila vedno bolj spremljevalka njegovega škofovskega služenja. Pojavljale so se tudi zdravstvene težave, vendar je vse trpljenje nosil tiho in vztrajno. Ni prenesel pomilovanja. V raznih preizkušnjah je dozorevala tudi vera in ko je odhajal v Škofove zavode, kjer je preživel gimnazijska leta, je z olajšanjem dejal: »Sedaj bom pa lahko bral in molil!« V nadškofiji je res postal prvi molivec.

Dragi naš nadškof Alojzij! Danes bi se Ti rad zahvalil za Tvoje pričevanje in vse služenje, ki si ga daroval za dobro naše nadškofije, Cerkve na Slovenskem in slovenskega naroda. Vem, da so človeške besede preslabotne, da bi lahko izrazile vse tisto, kar bi morali ta trenutek povedati. Naj bo vse vključeno v dve besedi, ki prihajata iz srca: »Hvala in oprosti!«