Nagrado svetlobnica je za roman Arkus prejel Željko Kozinc. Kakor je povedal David Ahačič, ki je dogodek povezoval, so člane komisije posebej pritegnili »izvirnost obravnave, pripovedna kakovost in zgodovinska globina«. 

David Ahačič, vodja knjižnega uredništva Založbe Družina, in nominiranca za nagrado svetlobnica 2025 Rozka Saje in Željko Kozinc; Anita Zupanc se dogodka ni mogla udeležiti. FOTO: Tatjana Splichal 

Skozi detajle, kakršen je lik delavca Jožefa, ki z molčečo vztrajnostjo zabija klin v beton in se zdi skoraj kot arhetip tihega nosilca zgodovinske bolečine, se novela dotakne širših tem obnove po uničenju (sveta in duše), razčlovečenja, pa tudi kreposti, vztrajnosti in svetosti vsakdanjega dela.«

V pričakovanju razglasitve nagrajenca. FOTO: Tatjana Splichal

10 let svetlobnice

Na začetku dogodka, ki je pritegnil veliko zanimanje, smo izvedeli, da je na anonimni razpis založbe Družina za še neobjavljena dela v slovenskem jeziku, ki zajemajo področja romanopisja, poezije, dramatike ali literarne esejistike, ob tokratni, že deseti izdaji, prispelo kar 28 besedil. 

Rozka Saje in Željko Kozinc, nominiranca za nagrado svetlobnica 2025. FOTO: Tatjana Splichal

Strokovna komisija v sestavi dr. Brane Senegačnik, dr. Ignacija Fridl Jarc, Sergej Valijev, Tone Rode, Manica Ferenc in David Ahačič jih je pregledala in na seji, ki je potekala 10. novembra, sprejela sklep, da za nagrado nominira tri prispela literarna dela: Vse je relativno Rozke Saje, Prostovoljka Anite Zupanc, in Arkus Željka Kozinca, ki izmed prejetih »izstopajo po literarni kakovosti, jezikovni prečiščenosti in vsebinski zaokroženosti«. 

»Samo pri ustvarjalnem delu, ko za trenutek občuti krila večnosti, dobi človek nekaj, česar mu ne more vzeti nihče,« je v odlomku romana Arkus prebral avtor Željko Kozinc. FOTO: Tatjana Splichal

David Ahačič je nato prebral obrazložitve nominiranih del, navzoča avtorja sta prebrala tudi odlomek svojega dela.

Direktor Družine Tone Rode in vodja knjižnega uredništva založbe Družina David Ahačič. FOTO: Tatjana Splichal

Ko se življenje obrne na glavo

Rozka Saje v mladinskem romanu Vse je relativno že z uvodnim kontrastom med željo po letenju in željo po koraku pritegne v eksistencialno stisko najstnika, ki se po nesreči znajde v položaju skoraj popolne fizične negibnosti. Slog pisanja je živ, neposreden in avtentičen, avtorica dobro ujame ritme mladostniškega jezika, junakov notranji tok misli, njegove nenadne čustvene vzpone in padce, odnos do družine, bratovske vezi ter zmedenost glede lastne prihodnosti. Branje, ki omogoča večplastno izkušnjo in spodbuja razmislek razsežnostih življenjske pustolovščine.

Rozka Saje, avtorica nominiranega romana Vse je relativno. FOTO: Tatjana Splichal

Prostovoljka Anite Zupanc pripoveduje intimno, bolečo, a zelo univerzalno zgodbo o hčerki, ki se znajde razpeta med ljubeznijo do matere in nujnostjo, da ji zagotovi varno oskrbo. Avtorica natančno gradi pripovedno napetost, ki prehaja med krivdo, obupom, nežnostjo, jezo in resignacijo. Vzdušje je zgoščeno, vendar nikoli patetično; naravni, čustveno prepričljivi in tehtno umeščeni dialogi pa oblikujejo prepričljivo dinamiko odnosa. Prostovoljka je literarno dozorelo, pretresljivo in estetsko dovršeno delo, ki ga posebej odlikujejo premišljena obravnava tematike, avtentičnost in izjemna psihološka globina.

Svetlobnico 2025 je za roman Arkus prejel Željko Kozinc. FOTO: Tatjana Splichal

Arhitekturno dovršeni roman o mojstru Plečniku

O romanu Arkus Želja Kozinca so v utemeljitvi nagrade zapisali, da je »literarno ambiciozna daljša novela o Plečniku, ki prepleta zgodovinski, simbolni in arhitekturni svet v unikatno pripovedno celoto. Dogajanje je umeščeno v okvir izziva povojne prenove cerkve sv. Benedikta v Stranjah pri Kamniku, s čimer avtor vzpostavi atmosfero, ki je obenem konkretna in mitična. Že uvodne strani, na katerih sta opisana prvi Plečnikov obisk v tej cerkvi, ki 'utripa v nebo', in njena medvojna skrunitev, ustvarjajo močno simbolno kuliso, pred katero spremljamo spopade med vizijo, politiko, vero, zgodovinskimi pretresi – in značaji posameznikov. Premišljeno grajeni odstavki omogočajo poseben bralni užitek ter razkrivajo avtorjevo obvladovanje jezika in njegovih tudi neizgovorjenih podtonov. 

Listino o prejemu svetlobnice 2025 je nagrajencu Željku Kozincu izročil direktor Družine Tone Rode. FOTO: Tatjana Splichal 

Odstavki, ki opisujejo arhitekturne elemente, delujejo hkrati realistično in alegorično, saj se fizična stavbna struktura prepleta z moralno, nacionalno in duhovno strukturo skupnosti. To še posebej velja za neuresničeno Katedralo svobode in za element loka, ki ga je avtor umestil v sam naslov dela (lat. arcus). Izpostaviti velja zanimive dialoge med Plečnikom in frančiškanom Martinom, župnikom Finžgarjem, Borisom Kidričem, nekdanjim študentom Starcem ali prijateljico Emilijo Fon, ki so nabiti z intelektualno napetostjo in nežno ironijo.«

Razpis za nagrado svetlobnica bo objavljen tudi prihodnje leto. FOTO: Tatjana Splichal

Založba Družina bo nagrajeno delo izdala v letu 2026, zmagovalec pa prejme tudi finančno nagrado v vrednosti 6.000 evrov bruto. Doslej so nagrado svetlobnica prejeli Marjan Eiletz za Krik brez odmeva (2015), Nataša Konc Lorenzutti za Bližino daljave (2016), Karmen Jenčič za mladinski roman Orientiraj se po soncu (2018), Robert Simonišek za Pejsaže (2020) – leto zatem izdana knjiga je prejela tudi Rožančevo nagrado –, Tanja Mlakar za roman Begunka (2022) in Vinko Ošlak za Pismo Philemonu (2023).

Svetlobnica. FOTO: Tatjana Splichal