Najboljša prispevka na literarnem natečaju revije #najst Tvoj šepet v letu 2020 so po presoji komisije v sestavi pisateljic Cvetke Sokolov ter Mateje Gomboc in urednice #najsta Lucije Čakš naslednji:

1. ANDRONIKOS DUKAS - Barbara Kovač

2. RDEČI RENAULT - Veronika Zorko

Tretje mesto se po mnenju komisije na podeli. Avtoricama iskreno čestitamo za obetavne literarne prispevke.

Nagrajeni besedili objavljamo v celoti.



Barbara Kovač: ANDRONIKOS DUKAS

Poleti leta 1071 je po prašni poti med armenskimi gorami stopala precejšnja vojska. Sonce je žgalo zamazane železne oklepe in sijalo v utrujene oči. Zastave so se komaj kdaj zazibale, in resnično ni bilo vetra, ki bi vsaj malo razgnal prah v zraku in težko vročino. Na čelu dolge kolone je stopala konjenica, med njimi turški federati, Pečenegi in Kumani na nizkih konjih, pa tudi Latini v težkih železnih srajcah. V sredini je nastopila pehota, Grki, Slovani, Armenci in Gruzijci s težkimi kopji in dolgimi meči. Čisto na koncu je jezdil cesar in samodržec, Roman Diogen, obkrožen s svojo varjaško gardo, samimi severnjaki, ki so jim sončni žarki bledo kožo obarvali živo rdeče. Za njim so na izbranih kapadokijskih žrebcih sedeli generali: Nikefor Brienios, Teodor Aljates, Jožef Tarkaneiotes in Andronik Dukas, sin socesarja Ivana Dukasa, ki ga je Roman iz srca mrzil.

V primerjavi s cesarjem in drugimi generali je bil Andronik še mlad, star malo čez trideset let, visok, vitek in lep. Potoval je nekaj metrov za drugimi, prav pred vojaki, ki so tovorili prtljago na težkih konjičih in mulah, in hkrati vlekel na ušesa pogovor onih treh spredaj. Ni govoril, a Varjagi poleg njega so videli, kako so se mu rdeča usta razpotegnila v tanko črto, ko mu besede drugih niso bile po godu. Cele tri mesece je že tako sključeno potoval. Pa ne, da ne bi maral vojske, prav nasprotno je že od otroštva sanjaril o zmagovitih pohodih Belizarja in Vasilija, pobijalca Bolgarov. Ne, Andronik je sovražil cesarja, tistega, ki jih je utrujene pehal čez Anatolijo, tistega, ki je klatil njegovo družino z zlatega prestola, ki jim je pripadal, in se oblačil v kraljevi purpur. Pri tej mržnji na srečo ni bil edini. Nekateri vojščaki, še najbolj tisti, ki so potovali iz Konstantinopla že več kot tri mesece, so potihoma preklinjali despota, ki jih je pehal iz mirnega zavetja njihovih domov v vzhodne province. Ustavili so se pri Sevasteji, a od takrat je polna luna vzšla že dvakrat. Andronik se je ob misli na to vsesplošno nejevoljo skorajda na glas nasmejal in spodbodel konja, da je ta bolestno poskočil in dohitel druge tri generale, čeprav je bila žival prav tako izmučena in prepotena kot on sam. Le še dan, morda teden, preden dobi oče, ki se še vedno zadržuje v Nikeji iz strahu pred cesarjem, dobre novice. Stražarji niso niti pogledali v njegovo smer. Navajeni so bili čudnega obnašanja mladega generala, morda so krivili sonce ali vročino.

Pred njim je Aljates razjahal in se približal cesarju. Priklonil se je z vso robato ceremonialnostjo nekoga, ki je preživel pol življenja v sedlu. Andronik se je nerodnemu gibu prikrito zarežal in prisluhnil pogovoru.

»Moj gospod in moj cesar,« je začel Aljates: »Resnično ste imeli prav, proti večeru bi morali prispeti do velikega jezera Van. Prosim vas, dovolite, da razpošljemo oglednike.«

Cesar je veselo zažvižgal. »Gospoda moja, kaj nisem podpisal mirovne pogodbe? Veliki Alp Arslan se gotovo še zabava v Alepu.«
Aljates se je z zaskrbljenim pogledom obrnil na preostale generale.

»Gospod, sama božja modrost vas je navdihnila za ta pohod in On je z nami, toda pomnite širna ozemlja Perzije, ki so pod oblastjo nevernika, in tisoče vojakov pod njegovim vodstvom ter bodite modri. Kajti čeprav Turek še vedno gnezdi v Levantu in je izčrpan od vojske z Egipčani, pazljivost ni nikoli odveč,« je prav mirno svetoval Brienios. Ni prvič oporekal cesarskemu mnenju in Roman ga je zaradi dolgoletnih izkušenj v vojaški službi visoko cenil. Andronika je spreletela bleda zavist. Brieniosa je poslušal, njega pa ne, čeprav je bil sin socesarja, Brienios pa samo general.

»Moji cenjeni prijatelji, storite, kar je prav,« je rekel cesar brez kakršnekoli nejevolje.

Aljates je pokimal, spodbodel konja in se izgubil med veliko množico vojakov.

Ob sončnem zahodu so se res ustavili ob bregu velikega jezera. Medtem ko so vojaki hranili sebe in živino, skrbeli za meče in oklepe ter ob majhnih ognjih peli zabavljive pesmi, so se poveljniki zbrali v šotoru ob cesarju, ki je sedel na svojem visokem stolu iz ebenovine, prekritem s čisto svilo temne barve. Lezboško vino mu je v zlato kupo točil star vojak iz Helade, ki pa se je ob pogledu na zbrane plemiče spoštljivo umaknil čisto v kot. Z nizkih sten, prekritih z zlatimi ornamenti, so na petico strmele svete podobe. Njih temne oči so skorajda zalezovale Andronika in mu vrtale v dušo. Težko je dihal v takem zatohlem šotoru, kjer je vse smrdelo po dragocenem kadilu. Le na pol je poslušal do tedaj miren razgovor.

»Jožef, duks ste Antiohije in zaupam vam; vi boste s polovico mož osvojili Kalato, jaz in preostali gospodje pa bomo odšli do Manzikerta,« je cesar glasno ukazal in z gesto pokazal na Brieniosa in Aljatesa. Vsi navzoči generali so potrebovali nekaj trenutkov, da so se zavedeli teže Romanovih besed.

»Gospod, to nam pusti malo pod štirideset tisoč mož,« je protestiral Brienios.

»Toda če hitro osvojimo Kalato, pridobimo utrdbo,« je povedal Aljates. Androniku je zatrepetalo srce. Le tega ne. Kajti sam je imel komaj dovolj enot, ki bi podprle njegovega očeta. Če se delijo na dve. ..

»Vi, Jožef?« je poizvedel cesar.

»Gospod, prav vsi gotovo dobro vemo, da Turek ljubi odprte travnike, ki najbolj spominjajo na stepe, od koder so se te psi pritepli. Kajti so kakor Huni, prihajajo izza Kaspijskega morja, iz dežele preko reke Oks, kjer se velike planjave širijo proti vzhodu. Ta nomadska ljudstva obvladujejo polje, a ob visokih zidovih si kaj hitro raztreščijo glave. Osvojim Khalato, a nato se spet združimo in prodremo v Mezopotamijo.«

Cesar je navdušeno kimal ob Tarkaneiotesovih besedah. Tople rjave oči so se mu iskrile od zadovoljstva. Andronika je zmrazilo in že si je predstavljal, kako umira na polju pred Manzikertom. Spomnil se je na postaranega očeta, na svojo lepo ženo in na njunih pet otrok. Spomnil se je na to, kaj jih utegne dočakati v Konstantinoplu, kjer niti posvečena tla niso varna pred prelivanjem krvi. Pokleknil je na umazana tla pred Romana in poljubil prašno svileno preprogo, ki je prekrivala rumeno travo.

»Gospod, gospod ...« je zajecljal, a se je hitro zbral: »Rotim vas, ne ločite vojske, ki je že tako upehana od dolge poti in se utegne čez noč še razredčiti.«

»Vstani, Andronik,« ga je pozval cesar. Proti pričakovanjem se ni razjezil na generala, ki se je utrujeno spravil nazaj na noge in si iztepel zamazane bombažne hlače. Preplašeno se je ozrl naokoli in Brienios mu je pomirjujoče pokimal.

Cesar se je nagnil naprej na svojem stolu, zakopal glavo v roke ter razsodil: »Čeprav so vajini pomisleki razumni, trdnjavo krvavo potrebujemo za nadaljevanje pohoda. Lahka tarča je in vojake bi taka zmaga precej navdušila za prihodnje podvige.«

»Toda,« se je oglasil Andronik.

»Sodba je padla. Storite, kakor sem vam naročil,« ga je že nekoliko jezno prekinil cesar. Sestanka je bilo s tem konec in Andronik je šel posedat med vojake, s katerimi se je prav domače šalil in jedel postan kruh s suhim mesom, v njem pa se je kuhala jeza.

Še dvakrat je sonce vzšlo na poti proti Manzikertu. Nezadovoljstvo zdaj polovične vojske je bilo skoraj čutiti v zraku, sleherni človek je bil napet. Ko so jezdili med visokimi zobatimi gorami, so nekateri šepetajoče prisegali, da so videli med osušenim rastlinjem turški obraz, da so slišali udar kopit ob zemljo, ko je nekdo pognal konja v galop. A resnično niso spregovorili na glas, kajti človek se sam nikoli ne želi izpostaviti besu nadrejenih. Do Andronika ni prišla nobena teh govoric, do cesarja še manj. Proti večeru tretjega dne se jim je razkril pogled na odprto polje pred Manzikertom, skrito v zavetju okoliških gora. Pobeljene hiše so sijale v popoldanskem soncu. Kričava povelja so usmerila veliko vojsko na troje, s pobočja se je usula Aljatesova konjenica in ni minila ura, ko je bilo mesto spet rimsko.

Že so zaplapolali večerni ognji, platneni šotori so bili razpostavljeni po poljani pred mestom in belo vino se je pretakalo v lesenih čašah. Andronik je ravnokar prisedel k skupinici Gruzijcev, ko je nekdo čisto blizu v smrtnem strahu kriknil: »Seldžuk!«

V zunanji temi je zahrzal konj in z neba se je ulila salva puščic. Takoj se je vsak tiščal pod svoj ščit ali kakšno drugo zaščito, če tega ni bilo. Zrak so razparali kriki ranjenih in žejna zemlja je pila kri umirajočih.

»Prekleti,« je zamrmral Andronik, kakor mačka stisnjen pod tovorni voz.

Ko je nebo spet razjasnila bleda zora, lokostrelcev sicer ni bilo več, Pečenegov in Kumanov pa tudi ne. V noči so se odtihotapili stran in za seboj pustili le tlečo žerjavico in oglodane kosti iz juhe. Preostali vojaki so jih kleli.

»Seveda, Turek Turka spozna,« je siknil ta, ki je spal zraven Andronika.

»Res ...« je zategnil Andronik. Ni maral za novice, kajti bile so predvidljive. Na federate se ni zanašal on, temveč Roman. Morda mu bo tako še lažje izpolniti to, kar se je namenil.

»Psi Seldžukovi, prav to so! Stari volk zalaja in takoj odpikljajo, da bi mu lahko lizali podplate,« se je oglasil nekdo drug.

Vrnili so se ogledniki, ki jih je razposlal Brienios, in govorili o hordi mohamedancev, da pa jih je sicer precej manj od Rimljanov, kljub žrtvam nočnih napadov. Vsi generali so se ob tem modro strinjali, da to verjetno ni Turkova celotna vojska, in poslali poveljnika Bazilakesa z manjšo enoto konjenice, niti ne celo tagmo, naj najde turški tabor.

Proti poldnevu je prijezdila po ozki poti majhna skupinica jezdecev v krasnih oblačilih in belih turbanih, očitno plemenitašev. Iz osrčja zmedenega rimskega tabora pa si je pot utrla varjaška garda, njej na čelu cesar in vsi generali. Turški poslanci so skočili z vitkih in živčnih konj ter se spoštljivo priklonili cesarju. Niso bili oboroženi, le prazne lesene nožnice so se jim tiščale ob bok.

Z očitnim tujim naglasom je spregovoril star, sivobradi možic: »Bismila al rahman al rahim, pošilja veliki Alp Arslan, kralj nad Iranom in meč Alahov, vam, kralju Rimljanov, milostno ponudbo za obnovitev pogodbe, kajti Alp Arslan si ne želi vojske z vami.«

Cesarjev obraz se je spačil od razočaranja in slabo prikritega besa. »Brienios, povejte mu, da vojska bo.«

Brienios je le ponovil cesarjeve besede. Turki so skočili nazaj na konje in odjezdili nazaj, pri čemer so zbrcali v zrak cel oblak drobnega peska, ki je kmalu zakril njihove podobe.

Le proti večeru se je vrnila Bazilakesova enota, zdesetkana in brez poveljnika.

Tisto jutro se je v nebo sukal nežen dim kadila in stari duhovniki so brali dolge psalme. Cesar je prejšnji večer poslal po Tarkaneiotesa. Tarkaniotesa ni bilo nikjer.

»Umremo,« so mrmrali nekateri. V drugih je trenutno stanje na novo obudilo plamen pobožnosti, molili so k dobremu Bogu, se priporočali njegovi najčistejši materi, rotili svetnike za njihove priprošnje. Poklekali so pred ikone mučencev: Teodorja – rekruta, Demetrija in Jurija, da bi jih te pogumni vojščaki, katerih kri je za Kristusa tekla, le obvarovali v bitki. Cele tagme so se zbrale vkup, sredina pod cesarjem, leva skupina pod Aljatesem, desna pod Brieniosom. Androniku so preostale rezervne enote, možje iz osrčja Male Azije, ki so bili Dukasom prav zvesti. Kakšna sreča! Andronik ni mogel skriti širokega nasmeha. Spodbodel je konja in povedel svoje može naprej za Aljatesom čez ozek prelaz. Na drugi strani se je gora odprla v dovolj široko planjavo, da se je vojska znova disciplinirano razpostavila. V daljavi so vihrali beli prapori Turkov.

Cesar se je v sredi svoje varjaške straže presedel v visokem sedlu in napel oči: Turki so bili večinoma konjeniki, oboroženi z loki in lahkimi sulicami. Ni jih bilo preveč, a so se razpeli čez vso planoto, v obliki polkroga, kakor je tako v navadi vsem nomadskim ljudstvom. Resnično, morda jih zmorejo. Če ne ... Romanu se je stemnilo pred očmi. Kaj bo? Hitro je pregnal mračne misli in zabevskal ukaz stražarjem. Vojska se je premaknila naprej, en sam silen val. Majhne skupinice Seldžukovih jezdecev so se približale, vojščaki so napeli močne loke in pognali v zrak puščice, a tudi takoj urno pobegnili nazaj k svojim. Železo je deževalo po zbranih rimskih enotah, zdrsnilo ob bronu, se zapičilo v les ali pa našlo mehko meso, da je ranjenec glasno kriknil in se zgrudil na tla od strašnih bolečin. A taki so bili le redki. Takoj se je nazaj strnila vojska, zableščale so se lepe sulice, zabrenkale rimske tetive in padel je Turek, pokopan pod lastnim konjem.

Sonce se je nagnilo proti oksidentu in Rimljani so napredovali, čeprav so ob vsakem koraku na njih padale puščice. Skoraj so že dosegli ugasnjene ognje in perzijske šotore, v katerih so se nedvomno skrivale dragocene umetnine Orienta. Sovražniki so prišli, prožili puščice in takoj odvihrali stran, ko bi se ravno spopadli z njimi. Romana je ta neumna igra utrujala. Isto se je dogajalo na levem in desnem krilu vojske, ki so ju Seldžuki huje razredčili kot center. V ospredju je počasi napredovala pehota, stisnjena pod ščiti. Težki katafrakti so se zadrževali čisto v ozadju, skoraj že pri Andronikovih enotah. Pa saj oklepljeni konji ne bi mogli dohiteti manj obremenjenih turških. Do mraka ni bila več cela ura. Roman je hitro sprevidel, da v tem dnevu ne bo več nič dosegel. Poklical je k sebi tri Slovane na urnih konjih in jim naročil, naj ukaz umika razpošljejo Teodorju in Nikiforu, Dukas naj pa le krije vračajočo se vojsko. Sli so oddirjali stran, on pa je ostal v sedlu, napet in utrujen. Motril je Varjage pred seboj in stiskal nemirnega konja med petama. Levo krilo se je počasi umaknilo nazaj in Seldžuki so prišli bližje ter znova napeli loke.

»Andronik beži!« je zaklical nekdo.

»Hudič ga žene!«

Splašilo se je sleherno srce pod trdim oklepom, glava se je zasukala, da bi bila priča izdajstvu Dukasov. V urejenih vrstah je zavladala zmeda in cesar se je zamajal na konju, oči je upiral v kaos, ki se je odvijal krog njega. V trenutku so navalili Turki, konjenica je udarila ob zbegano in neurejeno rimsko pehoto. Kriki ranjencev so parali ušesa. Kakor pomladni hudournik visoko v gori, ki pod seboj pobije vse, tako so se vrgli Turki nad kristjane. Roman sam je spodbodel konja in iz nožnice potegnil dolg meč, v levo roko pa vzel dolgo sulico.

»Kaj čakate? Dvajset zlatih nomizem temu, ki preživi, in sveča v cerkvi Svete Modrosti temu, ki ne!« je zarjovel na Varjage. Pognal se je za njimi v krvavo klanje ter tako zapečatil svoj usodni poraz.

Medtem je Andronik dirjal nazaj po stezi med gorami in ni vedel, v kakšno pogubo vodi njegov ponos in zvestoba očetu. Poguba ne njega in družine, temveč svetega cesarstva, božjega kraljestva na zemlji.



Veronika Zorko: RDEČI RENAULT

Dobro, še rdečilo si nanesem in grem. Danes sem pa še celo zgodnja. To bo Tina ponosna name.

Ko se s kolesom vozim po mestu, opazujem okolico. Tako kot takrat, ko smo še živeli na vasi. Vedno sem vedela, kdaj je začelo cveteti katero drevo, kateri sosed je prepleskal ograjo ali porezal živo mejo, katere ovce ni več na paši ... Zdaj vidim samo naključne stvari ob glavni cesti. Vozim mimo Petrola, na desni, pred trgovino Mercator, plapolajo v vetru tri rdeče zastave, čez 100 metrov je znak za zavarovalnico Triglav, za katero sploh ne vem, kje ima pisarno. Ker veter močno piha, me zebe, zato si zapnem jakno.

Zapornica se spušča, zato razmišljam, ali naj vlak počakam ali ne. Oh, še bolj je mraz, iščem rokavice.

Še vedno gori zelena luč, pohitim in prečkam cesto, kljub temu da se že prižge rdeča. Kapa, kapa, kapa.

Pri stop znaku je prazna cesta, zato peljem, ne da bi se ustavila. Ledeno je, ne morem več.

Vzamem gasilni aparat in začnem gasiti rdeče plamene, kljub temu da že slišim sireno gasilnega vozila. Me bo vsaj pogrelo. V ustih začutim grenek okus po železu. Iz nosa mi teče kri. Ko pogledam svoj odsev v luži, vidim, da sem vsa krvava. Zaledenela kri. Razneslo mi bo glavo ...

Mimo pripelje starejši gospod v rdečem renaultu.

»Gaja, Gaja,« slišim panični glas svoje mame.

»Prvo mesto na svetovnem prvenstvu v zimskem plavanju: Gaja Žibert!« se zasliši iz zvočnikov.

»Blodnje so popolnoma običajen odziv pri blagi podhladitvi,« razloži reševalec.

»Kje je rdeč renault?« vprašam.