Znanstvena založba Filozofske fakultete je izdala knjige o državnih praznikih, kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, filozofih s Filozofske, nagrobnih napisih, Kamniški Bistrici, časopisu Slovenka.

Državni prazniki v bivši Jugoslaviji

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je v zbirki Zupančičeva knjižnica izdal knjigo Države praznujejo. Državni prazniki in skupnosti na območju bivše Jugoslavije. Uredila sta jo Božidar Jezernik in Ingrid Slavec Gradišnik

Poglavja v knjigi so razvrščena v dva dela. V prvem so zbrani zgo­dovinsko zainteresirani pregledi prazničnih koledarjev v Srbiji (Mlade­na Prelić), na Hrvaškem (Nevena Skrbić Alempijević in Kristina Uze­lac), v Črni gori (Lidija Vujačić) in Sloveniji (Ingrid Slavec Gradišnik). V drugem delu so obravnavani izbrani prazniki: starejši iz časa pred drugo svetovno vojno, med katerimi je v ospredju 1. december, praznik združitve v Državo/Kraljevino Srbov, Hrvatov in Sloven­cev/Kraljevino Jugoslavijo (Božidar Jezernik), nato pa pomembna verska praznika – vidovdan iz bolgarske perspektive (Petko Hristov) in praznik sv. Save iz perspektive Islamske verske skupnosti v Bosni (Adnan Jahić). Sledi poglavje o nastanku, življenju in smrti dneva re­publike, ki je Jugoslovane spremljal od zasedanja AVNOJ leta 1943 do razpada države leta 1990 (Svein Monnesland). Razkroj države in osamosvajanje prejšnjih jugoslovanskih republik sta prinesla ponovno institucionalizacijo nekaterih v socializmu v zasebnost poti­snjenih praznikov, posebej verskih, ki so bili v novih okoliščinah tudi politično instrumentalizirani, kakor, na primer pravoslavni božič na Hrvaškem (Ines Prica), nove državne praznike (posebej dan državno­sti, Peter Simonič) in vedno vnovično tematizacijo praznikov, kakor jo poganja kolektivni in tudi travmatiziran spomin (ponazorjeno s pogle­dom iz slovenske diaspore, Jaka Repič). Kako pa so prazniki tudi ekonomska kategorija, kar sicer ni fenomen, ki bi bil zna­čilen le za družbe z (neo)liberalno ekonomijo, potrjuje sodobni tržni diskurz, razviden iz tendenc po njihovem krčenju (Mateja Habinc).

Prazniki dajejo državi/narodu s praznovanji globino, legi­timnost in avtentičnost, ko se sklicujejo na oživljeno in oživljajočo državno/narodno preteklost, pa četudi je ta mitična. Razgled po prazničnih koledarjih narodov/držav na območju bivše jugoslovanske države kaže predvsem na to, v kakšnih okoliščinah, zakaj in kako – s kakšnimi stra­tegijami so bili postavljeni narodni in državni prazniki, da bi ustvarili in poustvarjali kolektivne izkušnje pripadnosti.

Kralja Aleksander I. Karađorđević

V knjigi z naslovom »Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!« je Sara Špelec prikazala slovensko medijsko podobo pozablje­nega kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki mu je po smrti pripadel časten naziv Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj.

V uvodnem poglavju je prikazala svoja teoretsko-metodološka izhodišča. Drugo poglavje služi kot svojevrsten zgodovinski uvod v obdobje kraljeve medvojne vladavine, ki se je z njegovim atentatom v Marseillu končalo predvsem zaradi nerazrešenega nacionalnega vprašanja. S pomočjo zgodovinskega razvoja jugoslovanske ideje je želela opozoriti, da zmaga specifičnega modela jugoslovanstva še zdaleč ni zadovoljila vseh političnih pričakovanj in je že od samega začetka napovedovala nacionalni razdor. V tretjem poglavju je prikazala razvoj slovenskega nacionalizma in njegovo zakoreninjenost v slovenskem časopisju, ki ga v luči raziskav Erica Hobsbawma in Anthonyja Smitha razumela kot prostor izumljanja tradicij in obujanja sta­rih mitov.

V četrtem poglavju je kralja Aleksandra predstavila v luči zgodovinskega in folklornega junaštva in opozorila, da tudi uradno zgodovinopisje v sodbah o njem vse prevečkrat podleže svoji starejši, vseprisotni sestri mitologiji. To po­glavje je nekakšna dihotomija tedanje (bolj ali manj) objektivne zgodovinske realnosti in subjektivne spominske literature, a se izkaže, da tudi zgodovinopisje korenini v mitologiji. Zaključila ga je z objektivnejšimi arhivski­mi viri, ki izpričujejo tesno vez med kraljem in slovenskim narodom.

Peto poglavje je posvetila analizi slovenskega časopisja. Pregledala je vse številke osrednjega slovenskega časopisja med letoma 1918 in 1934, regionalni slovenski tisk in prepovedanega komunističnega Proleterja pa je vzela v roke samo ob pomembnejših dnevih oziroma obletnicah, ki jih imenuje »Aleksandrov časopisni koledar«. Dobo njegovega regentstva (1918–1921), kraljevanja (1921–1929) in diktature (1929–1934) je opazovala skozi sedem različnih kategorij: 1) miti o nastanku in izvoru, 2) izražanje istosti z različnostjo oziroma identiteta per negationem, 3) Aleksander med Slovenci ali kategorija istovetnosti, 4) pesmi, 5) anekdote, 6) Aleksander v vlogi heroja in 7) odkrita ter prikrita kritika režima, ki se po njegovi smrti prelevi v odkrito kritiko sovražnikov Jugoslavije. Vsebinski analizi je dodala še jezikovno, ki predvsem z metonimijami in sinekdohami izpričuje razliko med Nami in Drugimi. Na koncu je opredelila še Aleksandrovo medijsko podobo, tip vladavine in njegovo vlogo pri izoblikovanju slovenske nacionalne identitete.

Veber, Jug, Bartol

Tomo Virk je napisal knjigo Trojka s Filozofske, o profesorju Francetu Vebru in njegovih dveh učencih Klementu Jugu in Vladimirju Bartolu. France Veber, najpomembnejši slovenski filozof pred drugo svetovno vojno, je bil tudi utemeljitelj akademskega študija filozofije na novo­ustanovljeni Filozofski fakulteti ljubljanske univerze ter karizmatičen predavatelj. Bil je mentor pri 23 uspešno zaključenih doktoratih. Večina Vebrovih doktorandov je v slovenskem kulturnem in intelektualnem življenju odigrala pomembno vlogo. Med najvidnejšimi sta bila glede tega Vebrov najljubši študent in učenec Klement Jug, med drugim tudi utemeljitelj slovenskega ekstremnega alpinizma, ter pisatelj Vladimir Bartol, ki je z romanom Alamut ustvaril svetovno literarno uspešnico.

Mentor in doktoranda so bili tesno povezani tudi osebno. Veber in Jug sta svoje razmerje razumela kot razmerje med očetom in sinom. Najbolj kompleksno je bilo razmerje med Bartolom in Vebrom; nihalo je od naklonjenosti do sovraštva. Kljub temu je Bartol po drugi svetovni vojni Vebru, ki je bil pri novih oblasteh v nemilosti, po svojih močeh poskušal pomagati.

Posamezna poglavja v tej knjigi obravnavajo različne teme, povezane z Vebrovim, Bartolovim in Jugovim delom, še posebej tiste, ki so na presečišču njihovega delovanja. Ukvarjajo se z mitom o Jugu kot izjemnem filozofu; z njegovo etiko – to je zasnoval kot nekakšno kritiko oziroma nasprotje Vebrovi – v primerjavi s Schelerjevo; s filozofsko polemiko med Vebrom in Bartolom, ki se je začela ob Bartolovem doktoratu, nadaljevala pa se je še ob drugih priložnostih; z navzočnostjo Vebrove filozofije (in osebnosti) v Bartolovem literarnem opusu; s protiženskimi stališči v Bartolovi krajši prozi, ki jih je vsaj delno sooblikoval Jugov vpliv; in z vprašanjem o Bartolovem družbenem angažmaju. Knjiga ponuja uvid v pomemben del slovenske duhovne zgodovine med obema vojnama.

Nagrobnik kot vir podatkov

Avtorja knjige Govorica tišine. Nagrobnik kot vir podatkov sta Blaž Podpečan in Vid Podpečan. Zanemarjanje nagrobnika kot vira pri znanstvenih raziskavah ter pristranska, selektivna uporaba podatkov nedvomno vplivata na splošno družbeno dojemanje nagrobnikov in pokopališč. V slovenskem prostoru denimo ni pravega zanimanja za ljubiteljsko iskanje rodoslovnih podatkov s pomočjo navedb komemoracije, kot je to značilno za angloameriške države. Vendar nagrobniki niso prežitki mrtve ali umirajoče kulture, temveč artefakti z dolgo tradicijo uporabe. Čeprav vseh nagrobnikov nikoli ne bo mogoče ohraniti, je potrebno oblikovati smernice za ohranitev podatkov, ki jih le ti sporočajo. To je bil namen študije Govorica tišine. Nagrobnik kot vir podatkov, s katero sta avtorja Blaž Podpečan in Vid Podpečan želela utemeljiti in opredeliti pristop k obravnavi novoveških nagrobnikov ne le v slovenskem, temveč tudi v širšem evropskem in zunajevropskem prostoru, ki bo sposoben prepoznati in beležiti podatke, ki jih sporoča nagrobnik.

Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne

V več kot treh stoletjih slovenske književnosti, od prve slovenske knjige do izteka 19. stoletja, so bili rokopisi pogosto ključni nosilec slovenske besede – nosilec duhovne, jezikovne in literarne kulture. V rokopisih so besedila nastala, v rokopisih so bila izposojena v branje in prepisovanje ter le redka besedila med njimi so imela privilegij, da so mogla premagati prepreke, postavljene na prehod od rokopisa do slovenske tiskane knjige. Te prepreke so bile tako ekonomske težave – zlasti visoki tiskarski stroški in majhen knjižni trg za slovensko knjigo –, kakor tudi kulturni in idejni dejavniki. Na določene kulturne in duhovne potrebe je bilo moč odgovoriti le s sredstvi, ki jih je omogočalo pisanje s črnilom na papir, glasno branje nepismenim in prepisovanje – to, kar imenujemo z izrazom rokopisna kultura.

V zborniku Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne (zbirka Obdobja, štev. 36) je objavljenih 45 prispevkov. Naj jih omenimo le nekaj: Teodor Domej piše o rokopisu iz Škofič o Marijinem in Jezusovem življenju, Luka Vidmar o odmevih božjih poti, češčenj in podob svetnikov na Gorenjskem v Paglovčevi pesmarici Cantilenae variae, Matija Ogrin o slovenskih rokopisih o štirih poslednjih stvareh človeka in baročnem eshatološkem izročilu, Darja Gabrovšek Homšak o fragmentu rokopisne pesmarice (še en Skalarjev rokopis?), Engelbert Logar o izbranih koroških rokopisnih pesmaricah v bohoričici, Marjeta Pisk o rokopisnih pesmaricah v Kokošarjevi zapuščini, Nina Ditmajer o romarskih pesmih v Foglarjevi pesmarici (1757–1762), Anja Benko in Anže Šumah o leškem rokopisu iz 18. stoletja, Irena Avsenik Nabergoj o rokopisni tradiciji literarne zvrsti planctus Mariae in Poljanskem rokopisu, Andrejka Žejn, Tomaž Erjavec in Matija Ogrin o Poljanskem rokopisu, baročnem izročilu o Jezusovem življenju v elektronski izdaji, Jan Dominik Bogataj o rokopisnem opusu patrističnih prevodov in avstrijskih del p. Klemena Velikonje (1752–1830), Roberto Dapit o katekizemskem rokopisu iz 19. stoletja v Terski dolini Dottrina cristiana sslovenscca, Matjaž Ambrožič o okviru in avtorjih Plemiške hranice Elizabete Triplat iz leta 1829, Renata Debeljak o rokopisnih pridigah Antona Krempla in njegovem pomenu v vzhodnoštajerskem kulturnem prostoru, Tone Smolej pod naslovom Proti peresom, pomočenim v črnilo dvoma in nevere o Jerneju Levičniku in njegovem literarnem obzorju, Matjaž Hriberšek o rokopisu mladostnih latinskih pesmi Tomaža Hrena. Boris Golec piše o oporokah kot malo znani zvrsti starejših slovenskih dokumentov, Barbara Peklar o srednjeveški molitvi k Mariji in likovni dimenziji besede, Vinko Skitek o na novo odkritem rokopisnem gradivu župnijskih arhivov na Ravnah in Prevaljah ter stari župnijski knjižnici na Prevaljah.

Umetnost poznega srednjega in zgodnjega novega veka

Vsebinsko jedro znanstvenega zbornika Litterae pictae. Scripta varia in honorem Nataša Golob septuagesimum annum feliciter complentis predstavlja umetnost poznega srednjega in zgodnjega novega veka. Avtorji se v svojih prispevkih ukvarjajo z zgodovino in teorijo podob, z ikonografijo, stilistiko in morfologijo. V duhu ikonografskih in interdisciplinarnih povezav so vključena tudi druga tematska področja in stroke, kot so literatura, glasba, filozofija, zgodovina, krajinsko oblikovanje, pedagogika, didaktika, muzeologija, konservatorstvo in restavratorstvo idr. Prispevki prinašajo izvirna spoznanja o izbranih vprašanjih, zaradi česar zbornik predstavlja pomemben znanstveni doprinos znotraj umetnostnozgodovinske vede in humanistike.

Objavljenih je 34 prispevkov, naj jih omenimo le nekaj. Tine Germ piše o Nataši Golob, raziskovalki rokopisov, sledi njena bibliografija od leta 1970 do 2016. Matej Klemenčič piše o treh novih atribucijah Valentna Metzingerja v Celju in Ljubljani, Mateja Kos o secesijskem steklu, Katra Meke podaja nekaj predlogov v zvezi z Antičnim motivom Pietra Liberija iz Narodne galerije, Monika Osvald piše o cesarici Heleni in njenih spomenikih, Ivana Prijatelj Pavičić o ikonografiji fresk v cerkvi sv. Bazilija v Mržepu (pri Kotorju v Črni gori), Alenka Simončič o kameji Ahilove solze, Andrej Smrekar o Fokionovi ženi in Korneliji, Senja Svoljšak o inkunabulah v Škrabčevi knjižnici v samostanu na Kostanjevici, Ferdinand Šerbelj o ovalnih slikah Frančiška Karla Remba v Viteški dvorani brežiškega gradu, Ines Unetič pa je šla po sledeh vrtne umetnosti bistriškega gradiča na Loškem.

Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji

Znanstvena knjiga Jasne Podreka Bila si tisto, kar je molčalo. Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji prinaša podroben vpogled v značilnosti intimnopartnerskih umorov žensk v Sloveniji. Vsebina je zasnovana na teoretskem razumevanju nasilja na splošno ter specifično intimnopartnerskega nasilja nad ženskami. V njej je predstavljena razprava o umorih in potreba po spolno specifičnem proučevanju intimnopartnerskih umorov ter teoretska konceptualizacija intimnopartnerskega nasilja in umorov žensk. Osrednji del knjige predstavlja obsežna kontekstualna analiza empiričnega gradiva o intimnopartnerskih umorih žensk v Sloveniji. Gre za eno redkih del, ki se s sociološke perspektive ukvarjajo z vprašanjem intimnopartnerskih umorov v Sloveniji. Analiza intimnopartnerskih umorov žensk v Sloveniji pokaže, da so to izrazito spolno zaznamovana kazniva dejanja in da Slovenija po deležu in razlikah med spoloma v intimnopartnerskih umorih ne odstopa bistveno od drugih držav.

Kamniška Bistrica – geografska podoba gorske doline

Knjiga Kamniška Bistrica – geografska podoba gorske doline predstavlja kompleksen in večplasten pogled na geografske značilnosti ene bolj zanimivih, a doslej tudi v geografskem pogledu redkeje raziskovanih slovenskih gorskih dolin. Predstavi, kako se je s svojimi naravnogeografskimi značilnostmi, preteklo rabo in dosedanjimi človekovimi posegi oblikovala zanimiva pokrajinska podoba doline, katere privlačnost stopnjuje še bližina mest z večjim številom rekreacije, neokrnjene narave, čistega zraka, zanimivih reliefnih oblik, vegetacije itd. željnih obiskovalcev. Ob številnih in raznovrstnih predlogih za nadaljnje posege bo pričujoča publikacija dala zelo dobre podlage za strokovne presoje o nadaljnjem razvoju doline, ki bo nedvomno moral izhajati iz priporočil po sonaravnem in okolju čim manj obremenjujočem razvoju. Avtorji so Uroš Stepišnik, Blaž Repe, Darko Ogrin, Miroslav Vysoudil, Matej Ogrin, Tanja Koželj, Tajan Trobec, Nejc Bobovnik, Dejan Cigale in Dušan Prašnikar.

Časopis Slovenka

V sodelovanju Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Beletrine je nastala knjiga o prvem slovenskem ženskem časopisu Slovenka, ki je prvič v Trstu izšel leta 1897. Ta mali novinarski čudež, kot ga je označila urednica Marta Verginella, je odločilno vplival na takratno družbo in njen pogled na vlogo žensk v javnem življenju.

Knjiga ne zaznamuje le 120. obletnice prvega izida časopisa Slovenka, ampak se obenem poklanja pogumnim in prodornim ženskam, ki so pred 120 leti orale ledino in spreminjale družbo – med drugim obema urednicama Marici Nadlišek Bartol in Ivanki Anžič Klemenčič, ter predstavlja okolje, v katerem je ta prvi ženski list nastal in zaživel. Prvi slovenski ženski tiskani medij v takratnem slovensko govorečem delu avtro-ogrske monarhije je prvič izšel v Trstu, ki je bil naklonjen ženskemu delovanju.
Časopis je tako v slovenskem narodno zavednem okolju izobraženim ženskam omogočila prostor javnega nastopanja in organiziranja.

Veliki akterki tega časopisa sta urednici Marica Nadlišek Bartol in Ivanka Anžič Klemenčič. Prvi se je v knjigi posvetila Marta Verginella, drugi pa Irena Selišnik.

Slovenka je spodbujala k pisanju in pesnjenju in rušila tabuje, ko je pisala o pravici do splava, kontracepciji, spolnosti pred poroko, homoseksualnosti in drugih temah. Velik novinarski podvig na prelomu 20. stoletja je sicer dolgo veljal za nekakšno vadnico ženskega leposlovnega pisanja: v njej so med drugim objavljale Zofka Kveder, Karla Ponikvar Grmek, Elvira Dolinar, Vida Jeraj in Kristina Šuler.

Besedila za knjigo Slovenka. Prvi ženski časopis (1897–1902) je prispevalo še nekaj avtoric. Katja Mihurko Poniž je prikazala Zofko Kveder, Vita Žerjal Pavlin je pisala o Slovenkinih pesnicah, Petra Testen o moških podpornikih in sodelavcih Slovenke, Ana Cergol Paradiž je razmišljala o feminističnih nazorih v Slovenki, Urška Strle pa o stikih Slovenke s tujino.