Naj se iskri od veselja, ne petard
Naj se iskri od veselja, ne petard
Policija in Univerzitetni klinični center Ljubljana sta pozvali k previdnosti pri uporabi pirotehničnih sredstev. Še najbolje za vas, vašo okolico in tudi živali, za katere je december prav zaradi uporabe pirotehnike izjemno stresen čas v letu, pa bo, če pirotehnike ne boste uporabljali. Če se poku ne morete upreti, upoštevajte pravila, med drugimi tudi to, da pirotehnika ne gre skupaj z alkoholom, drogami ali objestnostjo.
Kateri izdelki so prepovedani?
Prodaja, posest in uporaba pirotehničnih izdelkov, kategorije F2 in F3, katerih glavni učinek je pok, je prepovedana. To so petarde različnih oblik in moči.
Prodaja pirotehničnih izdelkov F1. kategorije (kot so tortne fontane, čudežne svečke, pasje bombice, pokajoče kroglice, iskrice) ni dovoljena mlajšim od 14 let, prodaja pirotehničnih izdelkov 2. kategorije (kot so rakete, rimske svečke) pa ni dovoljena mlajšim od 16 let. Pirotehnične izdelke F1. in F2. kategorije lahko uporabljajo mlajši od 14 oziroma 16 let, le če so pod nadzorstvom staršev ali skrbnikov. Uporaba fontan in baterij je dovoljena le osebam, starejšim od osemnajst let.
Veljavna zakonodaja sicer od 19. do 31. decembra dovoljuje prodajo, od 26. decembra do 1. januarja pa uporabo pirotehničnih izdelkov F1, katerih glavna značilnost je pok.
Letos otroke in mladostnike nagovarja Ilka Štuhec, naša vrhunska smučarka, zaposlena v Policiji, ki je podprla letošnjo preventivno akcijo Bodi zvezda, ne meči petard.
Vsakršna predelava pirotehničnih izdelkov je prepovedana in skrajno nevarna!
Tudi dovoljeni izdelki niso dovoljeni povsod. Kje velja prepoved?
Ognjemetni izdelki kategorije F1 so prepovedani v bližini bolnišnic, v strnjenih naseljih, stanovanjskih zgradbah in zaprtih prostorih, v prevoznih sredstvih potniškega prometa in na površinah, kjer potekajo javni shodi in javne prireditve.
V stanovanjskih zgradbah in drugih zaprtih prostorih je dovoljeno uporabljati le ognjemetne izdelke kategorije F1, ki so proizvedeni, namenjeni in označeni za tako uporabo.
Prepovedano z razlogom!
Poškodbe zaradi pirotehnike lahko posameznika zaznamujejo za vedno. Kljub letom ozaveščanja pirotehnični izdelki, predvsem tisti predelani in/ali kupljeni na črnem trgu, še vedno občasno povzročijo hude, trajne poškodbe, največkrat rok, najpogosteje pri mladih. Tudi izguba vida in/ali sluha sta lahko del nesrečne zgodbe. Najbolj tragično pri teh poškodbah pa je, da so to trajno invalidni mladi ljudje, ki se celo življenje nato spopadajo tako s fizičnimi kot psihičnimi posledicami.
Lani je mladoletni fant zaradi eksplozije petarde, kupljene pri preprodajalcu, ostal brez obeh rok. Kupujte le originalne izdelke pri pooblaščenih prodajalcih, opozarja Policija.
Namen prepovedi torej ni uničiti zabavo, temveč preprečiti, da bi bila letošnja zabava zadnja. Naj se torej iskri od veselja, ne od petard!
Iz zgodovine slovenske pirotehnike
Kako so se pirotehnična sredstava sploh znašla na našem trgu in kako so jih uporabljali tudi za kulturne namene, je v reviji Slo, časi, kraji, ljudje predstavil Marko Kumer.
Od čudežne svečke do ognjemeta
Prva izdelovalnica pirotehničnih sredstev je bilo družinsko podjetje Pyrota, ki ga je leta 1922 v Celju ustanovil Janko Bovha. Laboratorij podjetja je bil na Ostrožnem. Nabor njihovih izdelkov je bil izjemno širok in raznovrsten: pirotehnične igrače, bengalske vžigalice raznih barv, pokajoče vžigalice, pokajoči vložki za cigarete, polnila za otroške pištole, konfeti bombice, pokajoče žabice, pokajoči bomboni, pasje bombice, pokajoči zamaški, vžigalice z zlatim ali srebrnim dežjem, pokajoči trakovi in male petarde pa še bi lahko naštevali.
Recepture so bile seveda strogo varovana družinska skrivnost. Črpali so jih iz starih nemških kemijskih priročnikov in seveda tudi sami veliko eksperimentirali. Kako napredno so razmišljali, pove podatek, da so med drugim vse do prototipa razvili tudi protivlomno zaščitena vrata. Če si poskušal skoznje vdreti, se je močno pokadilo in tudi glasno počilo.Podjetju Pyrota so sredi petdesetih let 20. stoletja onemogočili nadaljnje delovanje, uradno zaradi neustreznih prostorov in zaradi nevarnosti za okolje. Priporočili so jim, da naj proizvodnjo preselijo pod okrilje podjetja Kamnik, kar se je zgodilo leta 1956, ko je kamniško podjetje zaposlilo Janka Bovho in njegovega sina Marjana ter odkupilo vse njune recepture.
Tako se je po likvidaciji celjske pirotehnike velik del njihove opreme s stroji in surovinami ter tudi strokovnjaki preselil v kamniško smodnišnico. Marjan Bovha je kmalu postal šef oddelka pirotehnike v okviru Podjetja »Kamnik« in počasi so implementirali vse uspešne izdelke iz nekdanjega družinskega podjetja: galanterijske izdelke, različne polizdelke, industrijsko, ognjemetno in filmsko pirotehniko. Objekti so zaradi hitrega širjenja naročil kmalu postali premajhni in so težko dohajali vse strožje varnostne predpise.
V sredini sedemdesetih let dvajsetega stoletja so začela naraščati naročila Jugoslovanske ljudske armade, zanjo so izdelovali minsko-eksplozivna sredstva predvsem za urjenje vojakov v okviru služenja vojaškega roka ali za različna izpopolnjevanja. Izdelovali so na primer protipehotne mine, protitankovske mine, imitacije učinkov raznih vrst drugega orožja, kot je bil topovski udar in eksplozija atomske bombe, ter kovinske in plastične dele za šolska in vadbena sredstva, ki so jih nato dokončno sestavili v obratu pirotehnike.
Po letu 1978 se je v pirotehniki zaradi izredno nevarne proizvodnje in nekaterih nesreč prenehala izdelovati ognjemetna pirotehnika. Izdelovali so le še nekatere izdelke industrijske pirotehnike, kot so dimne bakle, termitne in rudarske vžigalice in železniški razpočniki. Izguba vojaškega trga po osamosvojitvi Slovenije je povzročila, da je pirotehnika počasi prenehala obratovati, leta 2005 pa se je proizvodnja dokončno ustavila.
Ognjemet, čudežna svečka in železniški razpočnik
Edino podjetje v nekdanji skupni državi, ki je izdelovalo ognjemetna sredstva in hkrati tudi izvajalo ognjemete, je bilo prav Podjetje Kamnik. Najbolj miroljuben projekt smodnišnice in nepogrešljive iskrice čarobnosti novoletnega vzdušja so bile t. i. čudežne svečke. Sestavljata jo dva osnovna elementa: posebna zmes iz črnega smodnika in žica, ki so jo kupovali v jeseniški železarni na ogromnem kolutu.
Železniški razpočnik je bila z razstrelivom napolnjena priprava, nekakšna miniaturna bombica, ki se je pritrdila na tirnice, da je s pokom opozorila strojevodjo na nevarnost pri nadaljnji vožnji. Seveda niso bile tako močne, da bi poškodovale lokomotivo ali tračnice. Polagale so se tri izmenično na tirnici v razmiku 50 m.
Kako zagreniti življenje kadilcem?
V sklopu galanterijske pirotehnike so izdelovali dva izdelka, ki sta kadilcem zagrenila užitek. Vžigalice, ki so takoj po vžigu močno počile, in drobcene vložke za cigarete, ki so po kaki minuti gorenja eksplodirali in na veliko zaprepadenost kadilca cigareto dodobra razcefrali.
Dimni, svetlobni in zvočni učinki za gledališke predstave in filme
V kamniški pirotehniki so izdelovali tudi različne dimne, svetlobne in zvočne učinke za uporabo v gledaliških predstavah, televizijskih oddajah in filmih. Osnova raznobarvnih dimov je bila zmes kalijevega perklorata in sladkorja. Tako je tudi vodja pirotehnike Marjan Bovha sodeloval pri snemanju številnih slovenskih filmov, posebej kadar so rabili posnete posledice streljanj.
V Sloveniji so bili tovrstni filmi redkejši, več so jih snemali na Hrvaškem in v Srbiji, omenimo recimo Bitko na Neretvi ali Sutjesko. Nepozabno pa je bilo sodelovanje Marjana Bovhe pri snemanju filma Naš avto režiserja Františka Čapa iz leta 1962. V njem se osrednja zgodba vrti okrog starega buicka, ki se je nenehno kvaril in dimil. Filmski zgodovinarji so film pozneje označili za vizionarsko burko o avtomobilu kot statusnem simbolu. Bovha se je za potrebe snemanja moral stlačiti v prtljažnik in skozi izpušno cev avtomobila spuščati dimne učinke.
