Ob Bergantovem križevem potu menihi cistercijani v Stični molijo še danes. FOTO: P. Branko Petauer



Letos mineva 300 let od rojstva baročnega slikarja Fortunata Berganta. Poleg Valentina Metzingerja, Franca Jelovška in Antona Cebeja je eden od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Poslikal je več kot 20 cerkva in s svojimi pretežno sakralnimi deli močno vplival na umetnostno podobo dežele druge polovice 18. stoletja. V začetku postnega časa smo v Družini (številka 8, stran 16 in 17) objavili Bergantov križev pot, naslikal ga je za baziliko v Stični, kjer ob štirinajstih podobah menihi cistercijani molijo še danes. Ob križevem potu smo pripravili tudi pogovor z umetnostnim zgodovinarjem in enim najboljših slovenskih poznavalcev baročnega slikarstva Ferdinandom Šerbeljem.

Po sedemdesetih letih od zadnje pregledne razstave Bergantovega slikarstva ob jubileju pripravljajo razstavo v Narodni galeriji. Odprli jo bodo v četrtek, 11. marca, na ogled pa so postavili slikarjeva najbolj reprezentativna dela, s katerimi orisujejo zgodbo, kot je zapisala avtorica razstave Katra Meke, o življenju in delu najbolj »našega«, »enigmatičnega« in »posebnega« umetnika. Kljub temu, da za seboj ni zapustil pravih naslednikov, so ga poznejše generacije umetnikov z Rihardom Jakopičem (1869–1943) na čelu prepoznavale kot najbolj »slovenskega« slikarja.


Križev pot je Fortunat Bergant naslikal za baziliko v Stični. FOTO: p. Branko Petauer


Razstava spremlja njegove začetke in dela, ki so nastajala ob naslonih na lokalno okolje – na Kamnik z okolico ter umetnike, ki so delovali tam in v Ljubljani. Posebej pomembno obdobje v Bergantovem življenju predstavlja čas, ki ga je umetnik preživel v Rimu (1756–1760), po vrnitvi na Kranjsko leta 1760 pa so začela nastajati številna naročila za sakralne prostore cerkvenih redov – za klarise, cistercijane, frančiškane, jezuite in kapucine. »Njegove podobe Marij z detetom poosebljajo materinsko ljubezen in z milino ter nežnostjo nagovarjajo najgloblja čustva občinstva,« je zapisala Meketova: »Z neidealiziranimi podobami čustveno zamaknjenih svetnikov pa se je Bergant znal približati čustvom preprostega in bogaboječega baročnega človeka. Obvladovanje psihološke poglobljenosti z modnimi reprezentativnimi postavitvami in s tehnično brezhibno naslikanimi oblačili pa je prepričalo tudi najzahtevnejše kranjske plemiške odličnike, da so pri njem naročali svoje portrete.«

Razstavo v Narodni galeriji spremlja bogat katalog, soavtor je tudi Ferdinand Šerbelj.