Na sto tisoče kristjanom, jazidom in pripadnikom drugih manjšin, ki so uspeli pobegniti smrti ob nasilju teroristov »Islamske države«, zdaj grozi nov smrtonosni sovražnik: kurdska zima. Čas se izteka in potrebe so ogromne, krščanske človekoljubne organizacije pa imajo premalo sredstev, da bi jih rešile.

Vroča in suha jesen v Kurdistanu, ko temperature še vedno občutno segajo preko trideset stopinj Celzija, že tlakuje pot mrazu, vlagi in snegu. Izsušena zemlja se bo kmalu spremenila v blato, ki ga bo spremljal zimski dež, gorate predele pa bo v temperaturah krepko pod ničlo pokril sneg. »Zima je pred vrati, noči so že hladne, ljudje pa nimajo zatočišč«, pojasnjuje Juliana Taimoorazy, predsednica Sveta za pomoč iraškim kristjanom v Združenih državah Amerike. »To je tragedija človeštva, ki se odvija pred našimi očmi, in še vedno se ne dogaja dovolj, da bi odločneje ukrepali«, je prepričana Taimoorazyjeva, ki dodaja, da bo prihod zime položaj še poslabšal, kajti »obolevajo tudi humanitarni delavci«.

Teroristična milica »Islamske države« je od junija dalje zajela že tretjino Iraka, z Mosulom in planoto Ninive, približali so se tudi že kurdistanski prestolnici Erbil, ko so amriški zračni napadi končno vsaj malce upočasnili njihovo napredovanje. Po ocenah Združenih narodov je v Kurdistanu s 3,7 milijoni prebivalcev našlo zatočišče okoli 850.000 iraških beguncev, med njimi približno 150.000 kristjanov, večina izmed njih pa nima nobene osebne lastnine. S svojih domov so zbežali v oblačilih tistega dne, nekatere pa so v zameno za življenje vsega imetja oropali pripadniki »Islamske države«.

»Živijo pod milim nebom«, je poročala Caroline Brennan, ameriška humanitarna delavka, ki je pred kratkim obiskala Kurdistan. Mnogi ljudje ne dobijo niti šotora, zatekajo se pod drevesa in nadvoze, ali pa spijo na odprtem. »Še pred nekaj meseci so pripadali srednjemu družbenemu razredu: imeli so svoje domove, svoje službe, od poslovnežev do brivcev ali študentov … zdaj pa živijo v izjemno nevranih pogojih«, pojasnjuje Brennanova.

Eden izmed beguncev, s katerim se je pogovarjala, je bil oblečen v svojo poslovno obleko, ki pa je bila vsa blatna – oblačilo je imel na sebi že najmanj štirinajst dni. »Povedal mi je, da je poslovnež, da pa je ravno moral prodati svoj poročni prstan, ker je družina ostala brez hrane. To ni nikakršno življenje.«

Koliko ljudi je dejansko prizadetih, ni v celoti znano, ker statističnih podatkov ni. Okoli 1.500 družin naj bi bilo povsem brez strehe nad glavo, med 2.000 in 3.000 družin pa živi v šotorih okoli Erbila. Problem brezdomcev je vedno večji, ker je bila vlada v Kurdistanu primorana izprazniti šole, da so lahko pričeli s poukom. Zatočišča je moralo zapustiti okoli 130.000 ljudi.

Človekoljubne organizacije po vsem svetu si prizadevajo za čim prejšnjo pomoč preizkušanim ljudem, težavo pa predstavlja tudi dejstvo, da je med begunci veliko redovnikov in redovnic, ki so sicer v samostanih nudili zatočišče prebežnikom.

Vir: National Catholic Register
Foto: splet