Splošni namen: Da bi vsa ljudstva imela prost dostop do vode in drugih naravnih virov, potrebnih za vsakdanje življenje.

Združeni narodi štejejo čisto pitno vodo in ustrezne higienske razmere za človekovo pravico ter bistven pogoj za polnovredno življenje in za uresničevanje ostalih človekovih pravic. Brez vode nihče ne more preživeti več kot nekaj dni. Zaradi oviranega dostopa do vode umre vsako leto več otrok kot zaradi AI DSa, malarije in ošpic skupaj, v neurejenih higienskih razmerah pa živi 40% svetovnega prebivalstva.

Problem varnega dostopa do pitne vode pa ni omejen samo na dežele v razvoju. V mnogih razvitih deželah po svetu se pitna voda draži, ker so vlade prodale naravne vodne vire velikim družbam, ki potem vodo prodajajo, jo podvržejo zakonitostim trga in si ustvarjajo dobiček. Ustekleničena voda potegne za sabo še ogromne količine plastičnih steklenic na odlagališčih odpadkov, kjer bo potrebno tudi do 1000 let, da se razgradijo. Prav tako posredna poraba vode v prehrambeni industriji resno postavlja pod vprašaj življenjski stil ljudi v razvitih državah. Proizvodnja enega kilograma govedine na primer, zahteva v svetovnem merilu v povprečju 16.000 litrov vode.

K varčevanju z vodo nas lahko spodbudi že preprosta sprememba v odnosu do vode: začnimo ceniti vodo in jo spoštovati kot Božji dar, ki ga ne smemo razmetavati. Nekaj lahko naredimo že doma, pri majhnih stvareh, s tem da popravimo kapljajočo pipo, da gremo pod prho namesto v kad, da se odločimo za vegetarijanski obed namesto za mesnega in da kupimo ustekleničeno vodo, kjer voda iz vodovoda ni varna, od domačih proizvajalcev in ne od velikih multinacionalk. Predvsem pa se moramo na vse načine boriti proti privatizaciji vodnih virov. Molimo tudi za uspeh svetovnega foruma za vodo, ki bo marca 2012 v Marseillesu.


Misijonski namen: Da bi Bog podpiral prizadevanja zdravstvenih delavcev, ki v najrevnejših predelih sveta nudijo pomoč bolnim in ostarelim.

Ta mesec nas Sveti oče prosi, naj posebej molimo za tiste, ki strežejo bolnim in ostarelim v najrevnejših krajih po svetu. Zakaj potrebujejo našo podporo in našo molitev? Razloge bi lahko povzeli v dveh poudarkih. Prvi zadeva same zdravstvene delavce, ki morajo biti zdravi, to pomeni telesno, duševno in duhovno trdni in uravnovešeni, da lahko služijo drugim, še zlasti najbolj ranljivi skupini ljudi, to je bolnim in ostarelim, ki trpijo zaradi bolečin, strahu in zapuščenosti. Zdravstveni delavci morajo posvetiti skrb celotni osebnosti bolnika, ker ta ne potrebuje samo medicinske nege, temveč tudi ali še bolj duševno in čustveno oporo v preizkušnji najtežjih trenutkov svojega življenja. V najrevnejših deželah

pogosto zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni mogoče preprečiti ali zdraviti bolezni in lajšati bolečin, vedno pa je mogoče ponuditi človeško toplino in sočuten pogled.

Drugi vzrok težav pa so ostra nasprotja, ki vladajo v današnjem svetu. Po eni strani smo priče neverjetnega napredka v razvoju medicinskih, farmacevtskih in tehnoloških možnosti za lajšanje bolezni in izboljšanje kvalitete življenja bolnikov in ostarelih, po drugi strani pa nam grozi razčlovečenje medicine ter nepravična delitev bogastva in naravnih virov. Spoštovanje človeškega življenja je ena najbolj temeljnih človekovih pravic. In vendar je na primer v srcu Afrike na milijone ljudi, ki umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih medicinskih pripomočkov. Z revščino povezane bolezni (AI DS, tuberkuloza, malarija …) se neusmiljeno širijo, vedno več je epidemij, elementarnih nesreč in konfliktov. Vloga zdravstvenih delavcev je v takih razmerah izjemnega pomena. Naj Gospod blagoslovi njihovo delo.



Slovenski namen: Da bi se trudili razumeti bolne, trpeče in osebe s posebnimi potrebami, ter jim po svojih močeh in z ljubeznijo pomagali.

Zdravje je velik dar. Kako velik dar je, se zavemo navadno šele tedaj,ko zbolimo. Stanujem v neposredni bližini mariborske bolnišnice. Visoko k nebu se dviga stolpnica s štirinajstimi nadstropji. Veliko ljudi je v njej s takšnimi ali drugačnimi tegobami. Nekateri so neozdravljivo bolni. Koliko trpljenja, neprespanih noči! Včasih pomislim: »Še dobro, da so zdravila!« Ampak zdravila niso vse.

Pred nedavnim je prišla na obisk skupina Lučk. Eden ni mogel hoditi, drugi je slabo slišal, tretja je težko govorila… Šli smo na sprehod ob Dravi. Opazovali smo naravo. Posebno pozornost so pritegnili mladi labodi. Kakšno doživetje je bilo to za Lučke! Kar pa me je najbolj prevzelo, je bila njihova sproščenost, neposrednost, zanimanje. Tisto popoldne sem kar oživel ob njih.

Jezus je bil pozoren do bolnih, trpečih, tako ali drugače pomoči potrebnih. Videl je njihovo stisko, njihovo bolečino. Mnogim je pomagal, jih ozdravil. On pričakuje tudi od svojih učencev, kar smo vsi mi, da se iskreno zavzemamo za ljudi, ki rabijo našo pomoč. Naš bližnji, o katerem govori evangelij, je vsak človek, ki je v stiski in mu mi lahko pomagamo.

Včasih je največ, kar moremo storiti, da obiščemo bolne, pa še to nam je težko. Če uspemo premagati razne skušnjave, ki nam poskušajo onemogočiti, da bi storili kaj dobrega za naše trpeče brate in sestre, nam bo Jezus ob sodbi rekel: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36). Mogoče se včasih le premalo zavedamo, da se je Jezus po-istil z najbolj preizkušenimi.

Niso samo preizkušeni bratje in sestre tisti, ki nekaj dobrega prejmejo od nas. Tudi mi nekaj plemenitega prejmemo od njih. Velikokrat nam pomagajo k temu, da se ustavimo, da se vprašamo po bistvenih stvareh v našem življenju. Kaj je najbolj pomembno? To, da smo zdravi, lepi, bogati, uspešni? Ali pa mogoče, da z vsem srcem pripadamo Bogu, da ljubimo, da pričujemo za Boga v tem svetu?





Ivan Hočevar